Alzheimer

Bankirji delajo v zelo stresnem okolju. Če sklepamo po odgovorih Marjana Kramarja, ki je največjo slovensko državno banko vodil v letih 2004-2009, potem se tega stresa zaveda šele danes, desetletje kasneje. Trdo in naporno delo, še posebej listo z odobravanjem kreditov zvestim strankam, ki so - tako vsaj pravi legenda - na upravi NLB v miru spili kavico, vmes pa so jim spodaj referenti odobrili milijonske kredite, je pustilo sledove na človekovem zdravju. Za bankirja na vodstvenem položaju se takšen stres bržkone v celoti pokaže šele po nekaj letih, ko spomin postane kot rešeto. Je to zametek alzheimerjeve bolezni ali zgolj dolgotrajna posledica izgorelosti, je vprašanje, na katerega bodo morda kdaj odgovorili znanstveniki s področja medicine, zlasti nevroznanosti. A dokler konkretnih izsledkov nimamo, se lahko zgledujemo po Američanih, ki so Bernarda Madoffa, borznika, špekulanta in prevaranta obsodili na 150 let zapora. Da bi v tem času v miru premislil o svojih dejanjih in se morda za rešetkami česa spomnil.

Slovenske izkušnje z bankirji, zaradi katerih nacionalno gospodarstvo še danes nosi posledice, so klavrne. V NLB so se sicer lotili notranjih revizij, forenzičnih pregledov in iskanja krivde odgovornih, kar je pohvalno. Toda zaenkrat niso razkrili še nič revolucionarnega. Milijonski krediti, v ljudskem jeziku imenovani tajkunski, so očitno dobivali zeleno luč iz vesolja, uprava banke pa jih je potrjevala po božjem navdihu. Če bi jih danes vprašali, po kakšnih kriterijih so jih sploh odobrili, bi verjetno slišali podobne odgovore, kot jih je dal včeraj gospod Kramar na parlamentarni preiskovalni komisiji, ki jo vodi Anže Logar: “Ne spomnim se.” Ali pa: “Ne bom komentiral.”

Ljubitelji filmov Coppole in Scorseseja se bodo ob tem namuznili; prav takšne odgovore so na sojenjih namreč dajali najbolj notorični šefi organiziranega kriminala v Združenih državah Amerike. Jasno, govorimo o fikciji. Mafije v resnici ni. Če boste na Siciliji spraševali domačine, kako je z mafijo, vas bodo debelo pogledali in zamahnili z roko: “Tu ni nobene mafije, mafija je v Rimu.” Seveda, v modernih časih mafija za svoje delovanje potrebuje politične botre. Tudi bančna. Brez vsaj tihega soglasja politične oligarhije si nobena uprava slovenske državne banke nikoli ne bi dovolila poslovati po svoje. Krediti so namreč leteli levo in desno. Podobno kot posli v zdravstvu ali gradbeništvu. A vsaj kar se slednjega tiče, je niso vsi tako poceni odnesli kot slovenski bankirji. Hilda, denimo, bo še dolgo gledala svet prek rešetk. Ni se ji uspelo izmuzniti sodiščem in kazni, ker ni imela dovolj močnih “delnic”, s katerimi bi za nek organ držala tiste, ki v resnici vodijo to državo.

Pričanje nekdanjih bankirjev pred Logarjevo komisijo je zato podobno humoristični seriji. Nihče se ničesar več ne spomni. Nihče ni za nič vedel. Vsi imajo mirno vest in ne morejo komentirati dogodkov izpred desetih let. Še dobro, da je državni zbor komisijo ustanovil že zdaj, ne pa šele, denimo, čez deset let. Kajti leta 2027 bi gledali že črno komedijo: na zaslišanje na Šubičevo 4 bi vozili betežne starčke v invalidskih vozičkih, s kisikovimi maskami na obrazu in zametki Parkinsonove bolezni. Nesrečniki bi se takrat brez pomislekov sklicevali na Alzheimerja...