REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Agitprop svoboda

Da se je virus cenzure in samocenzure v tem času globoko zajedel v vse pore slovenske družbe nas je nedavno na neprijeten način opomnil bruseljski dopisnik Dela Peter Žerjavič. Z njegovo topoumno obrambo cenzure se seveda tisti, ki smo doživeli konkretno in brutalno cenzuro v socializmu, zaplembe časopisov in njihovo spreminjanje v celulozno kašo res ne bomo nikoli strinjali.

Ko se je te dni pred mikrofoni pred javno RTV SLO zbrala množica novinarjev in protestirala in z zgolj enourno prekinitvijo dela »stavkala« zoper vodstvo sem vse skupaj spremljal z mešanimi občutki.

Novinarski majski hrošči, ki so se zbrali na tem protestu so bili sicer videti lepo, toda s svojim zapoznelim protestom in črnimi protestnimi majičkami so bili videti v tragikomični vlogi. Ali bi do teh protestov res prišlo tudi v primeru, če bi Janša na volitvah - zmagal?

Protest je bil namreč upravičen - in deplasiran hkrati. In je tako nazorno razkril, kaj je s slovenskim novinarstvom narobe.

Najprej so seveda napačni pritiski oblasti, ki si je v času vlade Janeza Janše želela podrediti medije, v prvi vrsti javne.

Šlo je za nasilje.

Toda enako zgrešeno se zdi tudi to, kar smo videli v odgovor – mlačne proteste novinarjev, molk tihe večine v skoraj leto dni trajajočem procesu vse intenzivnejših pritiskov na novinarje in ob kaskadnem ukinjanju dobrih oddaj, ter izjave predstavnika novinarjev Igorja Berganta, češ da vse to sploh ni bilo »politično«...

In šele na koncu res veliki protesti, in to šele po volitvah 24. aprila, ko je bilo že itak jasno, da novinarji brcajo v že padlega kralja javne RTV.

Novinarski majski hrošči, ki so se zbrali na tem protestu so bili sicer videti lepo, toda s svojim zapoznelim protestom in črnimi protestnimi majičkami so bili videti v tragikomični vlogi.

Ali bi do teh protestov res prišlo tudi v primeru, če bi Janša na volitvah - zmagal?

Ali pa bi vsi ti, ki si zdaj upajo javno protestirati, tiho sprejeli Bergantovo oceno, da gre za »nepolitične« kadrovske rošade in se še naprej podrejali politiki?

Kaj od novinarjev, ki se na tako bojazljiv način odzivajo na pritiske politike smemo sploh pričakovati, ko gre za še nekatere širše probleme?

Očitno ne prav veliko.

Da se je virus cenzure in samocenzure v tem času globoko zajedel v vse pore slovenske družbe nas je nedavno na neprijeten način opomnil Peter Žerjavič.

Izenačiti celotne medije za »propagandna orodja« tuje oblasti ni nič manj zavržno, kot je bilo ravnanje UKOM-a, ki je novinarje javne RTV SLO pred komaj dvema mesecema označil za propagandiste Kremlja, ker so si o rusko-ukrajinski vojni upali izreči nekaj avtonomnih, lastnih komentarjev.

Delov dopisnik iz Bruslja je namreč tvitnil: »Prepoved delovanja ruskih televizij v EU, seveda, ni nobena cenzura. Postaje so pod neposrednim nadzorom Kremlja in sestavni del vojskovanja. Učinki takega delovanja so še posebno očitni v Srbiji.«

Stavek sem prebral večkrat. Kako prosim?

S to topoumno obrambo cenzure se seveda tisti, ki smo doživeli konkretno in brutalno cenzuro v socializmu, zaplembe časopisov in njihovo spreminjanje v celulozno kašo res ne bomo nikoli strinjali.

S čem imamo torej opraviti na tem mestu?

Gre seveda za najbolj zavržen postopek »predhodne cenzure«, za generalno prepoved prebiranja določenih publikacij ali kanalov zgolj zato, ker gre za pretežno državno financirane medije, ki prihajajo iz domnevno »sovražnih« držav.

Izenačiti celotne medije za »propagandna orodja« tuje oblasti ni nič manj zavržno, kot je bilo ravnanje UKOM-a, ki je novinarje javne RTV SLO pred komaj dvema mesecema označil za propagandiste Kremlja, ker so si o rusko-ukrajinski vojni upali izreči nekaj avtonomnih, lastnih komentarjev.

Pri »predhodni cenzuri« pa gre za nekaj, kar so in »na papirju« še danes obsojajo vsi »zahodni« teoretiki svobode govora.

Celo socialističen sistem, kjer si je javni tožilec pred tiskom najprej ogledal krtačne odtise vseh publikacij, je bil manj cenzorski od tega, kar sta konec februarja letos uveljavila Evropska komisija in Svet EU.

Kmalu bomo videli, če bo stranka Gibanje Svoboda s koalicijskima partnerjema SD in Levico vztrajala pri tej nesvobodni odločitvi?

V isti sapi pa se pozablja tudi, da Evropska unija še vedno ni v nobeni vojni, tudi ne z Rusijo in da je takšna splošna cenzura medijev seveda v popolnem nasprotju z vsemi evropskimi temeljnimi akti, svoboščinami in ustavami posameznih držav, vključno s slovensko ustavo in vključno z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

Ampak seveda se lahko motim. Papir prenese vse in tudi naši vrli ustavni sodniki so bili že večkrat zasačeni pri obrambi zlorabe kakšnih temeljnih pravic.

Po isti logiki bi morali vsi operaterji spletnih storitev izključiti tudi Deutche Wele, Farance24, BBC, ORF in še vrsto drugih medijev, saj so vsi bolj ali manj financirani s strani vlad in tako menda samo podaljšane roke posameznih držav in njihovih interesov ter politik.

Toda Evropsko konvencijo o človekovih pravicah si lahko vsak prebere sam. In nato oceni, kdo ima prav.

In vsega tega bruseljski dopisnik vodilnega časnika v Sloveniji ne ve, pač pa celo ploska cenzuri in jo odobrava, na steber sramote pa pribija Srbijo, ki je v tem delu sveta edina ravnala pravilno in ruskih medijev – ni prepovedala.

Pa še v Srbiji ta sklep velja samo deloma, kajti zahodne medijske korporacije so v Srbiji ruske kanale prav tako zatemnile.

In tako lahko na ponudniku kabelskih programov SBB v Srbiji lahko gledaš »ameriško« N1, ki deluje pod licenco CNN-a, ne pa tudi ruski RT ali Sputnik.

Pa je to normalno? Seveda ni, kajti po isti logiki bi morali vsi ponudniki spletnih storitev izključiti tudi Deutche Wele, France24, BBC, ORF in še vrsto drugih medijev, saj so vsi bolj ali manj financirani s strani vlad in tako menda samo podaljšane roke posameznih držav in njihovih interesov ter politik.

Gre seveda za absurdne zahteve, kljub temu pa jim vrsta novinarjev tiho prikimava.

Kolikor lahko vidim, gre to v Sloveniji na živce zgolj redkim novinarjem in publicistom, na primer Gregorju Preacu, vsi ostali, levi ali desni novinarji pa brez težav tiho podpirajo cenzuro.

In potem se vprašajmo – koliko je potemtakem vredno njihovo novinarstvo, njihovo razkrivanje manjših afer in problemov -, če ne vidijo tako velike, tako gromozanske luknje cenzure na evropskem jadru človekovih pravic.

Koliko je potemtakem vredno njihovo novinarstvo, njihovo razkrivanje manjših afer in problemov -, če ne vidijo tako velike, tako gromozanske luknje cenzure na evropskem jadru človekovih pravic.

Ti novinarji so kakor mravlje, ki brezglavo tekajo sem ter tja in ob iskanju vsakodnevnih afer in aferic ne opazijo slona, ki jim tiči pred nosom.

In ki je tako velik, da ga sploh ne vidijo – dokler ne padejo v cenzorsko brezno.

Ta zavržna drža novinarskih kolegov mi je znana in se mi seveda na vse kriplje upira, gnus ob tako voljnem pristajanju na cenzuro pa me navdaja že od tedaj, ko je velik del te srenje navdušeno ploskal tudi, ko si je NATO leta 1999 za svoj cilj izbral srbsko radio televizijo in sredi noči pobil 16 delavcev RTV Srbija, novinarjev, montažerjev, tonskih mojstrov in varnostnikov.

Nič hudega slutečih medijskih delavcev.

Nikoli ne bom pozabil, s kakšno težavo sem tedaj izprosil odgovornega urednika Mladine, da mi je dovolil, da zoper to kriminalno dejanje zveze NATO napišem komentar, ki pa nikakor ni smel preseči ene strani.

Ker več si ta napad na svobodo medijev menda ni zaslužil.

Na podoben način so tudi v New York Timesu nekateri novinarji leta 2003 agitirali za napad na Irak. Šele veliko pozneje se je izkazalo, da so objavljali neresnice, NY Times pa se je za te laži moral javno opravičiti.

Kolikor lahko vidim, gre to v Sloveniji na živce zgolj redkim novinarjem in publicistom, na primer Gregorju Preacu, vsi ostali, levi ali desni novinarji pa brez težav tiho podpirajo cenzuro.

In zato smo tu, kjer smo.

Ko se v Sloveniji denimo protestira zoper izročitev ustanovitelja WikiLeaksa, večkrat nagrajenega novinarja in urednika Juliana Assangea, se v središču Ljubljane zbere komaj peščica protestnikov.

Kajti to, da v Veliki Britaniji držijo pod ključem Assangea zato ker je svetu razkril hudodelstva in vojne zločine ameriških sil v Iraku in Afganistanu, zdaj pa ga britanske oblasti nameravajo izročiti državi, ki je načrtovala celo atentat nanj, sedaj pa mu obljublja »pravično sojenje« - pa res ni stvar slovenskih novinarjev, mar ne?

In tudi zato na nedavnem protestu novinarjev pred javno RTV SLO, kjer so se borili za svoje uredniške in novinarske stolčke, ni bilo slišati nobene besede ne o Assangeu in ne o splošni in nezakoniti cenzuri tudi ruskih medijev.

In proti temu se je seveda potrebno upirati in protestirati enako in še bolj, kot da bi šlo za lastne stolčke in pozicije.

Kajti tako, kot je danes mogoče cenzurirati ruske, bo morda jutri mogoče cenzurirati ameriške, francoske, nemške in pojutrišnjem, kdo ve, preveč levičarske ali desničarske medije.

Tako, kot je danes mogoče cenzurirati ruske, bo morda jutri mogoče cenzurirati ameriške, francoske, nemške in pojutrišnjem, kdo ve, preveč levičarske ali desničarske medije.

In le od kdaj je postalo normalno, da se javni ali zasebni mediji označujejo za »prepovedane« zaradi sedeža podjetja ali mesta izhajanja?

Bi bilo »normalno«, če bi zaradi vojaških napadov ZDA in njenih zaveznikov iz zveze NATO po svetu - prepovedali prebiranje New York Timesa, Le Monda, Der Spiegla?

Ne?

Zakaj se potem Petru Žerjaviču in podobnim primerkom slovenske novinarske srenje zdi povsem sprejemljivo, če se cenzurirajo kakršni koli, tokrat ruski mediji?

So vsi ti žerjaviči res tako neinformirani, nerazgledani ali preprosto intelektualno leni in zaplankani ter zaverovani v stereotipe, da še vedno niso ugotovili, da so tudi veliki ameriški in ostali »zahodni« mediji trdno vpeti v državne sisteme svojih držav in da v času vojn in spopadov, ko gre za nacionalne interese, zelo hitro pričnejo poročati zelo neuravnoteženo in neobjektivno, nič manj neobjektivno kot ruski »državni« mediji?

Najhujši primer tako zavedene in s primitivno protirusko propagando prepojene družbe je seveda ukrajinska javnost, ki v 80 odstotkih verjame, da Ukrajina v tej vojni - zmaguje.

Prav zato je edini način, da v tako razdeljenem in multipolarnem svetu poslušamo in prebiramo ene in druge.

Le tako je mogoče s težavami razbrati, kaj se res dogaja.

Toda Evropska komisija in Svet EU sta nam s svojimi omejitvami dostopa do le nekaterih medijev – in v šestem paketu sankcij proti Rusiji so cenzuro celo razširili na še tri ruske televizijske postaje - prav to vnovič avtokratsko prepovedali.

In kaj je rezultat? Jasno, rezultat je zmedena, neinformirana in zavedena javnost.

Najhujši primer tako zavedene in s primitivno protirusko propagando prepojene družbe je seveda ukrajinska javnost, ki v 80 odstotkih verjame, da Ukrajina v tej vojni - zmaguje.

Toda ukrajinske medije, ki so res propagandno naravnani, skrajno enostranski in pogosto netočni - slovenski mediji in uredniki na straneh javnega servisa celo neposredno prenašajo.

Železni kancler Otto von Bismarck je res imel prav. Nekoč je namreč dejal, da je s slabimi zakoni in dobrimi uradniki še vedno mogoče vladati. S slabimi uradniki pa celo najboljši zakoni – ne pomagajo. To v veliki meri velja tudi za slovenske medije in novinarje.

Rezultat je razviden tudi iz zahodnih medijev, ki te dni objavljajo takšne bedastoče, da se mi, sicer rednemu uporabniku njihovih novic in abonentu New York Timesa in Foreign Affairsa, obrača želodec, ko na primer neprestano objavljajo slavospeve zmagoviti ukrajinski vojski in razpravljajo o tem, ali bo dovolj, da ukrajinska vojska osvoji zgolj Krim ali bi bilo bolj prav, da Ruse nažene vse do ukrajinskih meja?

Zakaj ne kar do Moskve?

Nič ni hujšega, ko začneš verjeti – lastni propagandi.

Katera je prava pot pa so nam te dni znova pokazali novinarji. Žal ne slovenski. Pa vendar »zahodni« - nizozemski.

Koalicija nizozemskih novinarjev, internetnih ponudnikov in skupin civilne družbe je namreč v ponedeljek sporočila, da bo pred Sodiščem Evropskih skupnosti izpodbijala odločitev EU o prepovedi RT in Sputnika.

Voditelji EU in evropskih vlad ne smejo odločati o tem, kaj lahko in česa ne smemo videti na svetovnem spletu.

Čeprav ne podpirajo vsebine ne enega ne drugega medija, koalicija meni, da je bila na hitro izvedena cenzura nedemokratična in sproža ustavna vprašanja.

»Nismo oboževalci RT in Sputnika,« je za nizozemsko javno radiotelevizijo NOS povedal Thomas Bruning iz NVJ, ki je omenjene medijske hiše hkrati označil za »državno propagando.«

Vendar je navkljub temu prepričan, da voditelji evropskih vlad ne smejo odločati o tem, kaj lahko in česa ne smemo videti na svetovnem spletu.

Koalicija novinarjev in aktivistov civilne družbe iz Nizozemske zato izpodbija »legitimnost in sorazmernost« prepovedi, torej cenzure, ki jo izvaja Evropska unija.

»Dejstvo, da morajo ponudniki internetnih storitev zaradi ukrepa blokirati dostop do informacij, je v nasprotju z načelom nevtralnosti omrežja,« je v izjavi o pridružitvi tožbi dejal Anco Scholte ter Horst, direktor internetnega ponudnika Freedom Internet. »V demokratični ustavni državi je brezplačen in odprt internet nujno potreben.«

V Sloveniji bi zaman iskali podoben primer novinarske načelnosti in poguma.

In tudi novice o akciji nizozemskih novinarjev slovenski mediji seveda - niso objavili.

Tako kot jih ne briga preiskava brutalnega umora ameriško-palestinske novinarke Al Jazeere Shireen Abu Akleh. Slovenski novinarji se, kot kaže primer RTV Slovenije, borijo le za lastne stolčke. Le zase.

V Sloveniji bi zaman iskali podoben primer novinarske načelnosti in poguma. In tudi novice o akciji nizozemskih novinarjev slovenski mediji seveda - niso objavili. Slovenski novinarji se, kot kaže primer RTV Slovenije, borijo le za lastne stolčke. Le zase.

Pa še to le takrat, ko je zmaga, ki je prišla z novo vlado dr. Roberta Goloba, že zagotovljena.

Železni kancler Otto von Bismarck je res imel prav. Nekoč je namreč dejal, da je s slabimi zakoni in dobrimi uradniki še vedno mogoče vladati.

S slabimi uradniki pa celo najboljši zakoni – ne pomagajo.

To v veliki meri velja tudi za slovenske medije in novinarje, ki ne vidijo težav v državni cenzuri in s tem pristajajo na enostranski »agitprop«.

Svoboda je namreč zmeraj svoboda le tedaj, kadar obstaja tudi za tistega, ki misli drugače.

Toda v slovenskih medijski krajini za tiste, ki mislijo in poročajo drugače, kot vsak dan dokazujemo tudi sami s svojim pisanjem in komaj zaznavnim obstojem – v resnici ni veliko prostora.

In zato novinarjem »osrednjih medijev« ob vsem njihovem malikovanju svobode in novinarske avtonomije še tako dobri zakoni – ne bodo prav veliko pomagali.

Njihova svoboda bo v najboljšem primeru svoboda agitpropa.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Slepota Nata
»Bombardan« za zaton Nata
Poraz Rusije, misija nemogoče
Samoobramba: palestinska, ne pa izraelska pravica!
Cena »ukrajinske zmage«: 1700 milijard evrov

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke