REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Afera Koprivnikar: veliko hrupa za nič

Vse kaže, da se je velika afera podrla kot hišica iz kart. Če potegnemo črto – na koncu celotne bombastične zgodbe o korupciji je po mesecu dni jasno le to, da je edino očitno nezakonitost storil zgolj svet AKOS-a, z nezakonitim predlogom za razrešitev direktorice, ki je v tej državi seveda trn v peti mnogim. Na področju frekvenc se namreč obračajo veliki denarji.

Pred več kot mesecem dni je v Sloveniji izbruhnila »afera Koprivnikar«. Šele to soboto, ko je Koprivnikar s štirimi »prikazi nasprotnih dejstev« odgovoril Požareportu, pa smo po vseh izrečenih obtožbah na račun Koprivnikarja, BTC-ja in AKOS-a lahko prvič videli jasno predstavljene in zoperstavljene vse ključne argumente. 

Pred mesecem dni, ko je bil Koprivnikar prisiljen podati svojo odpoved, BTC pa vrniti frekvence 5G, se je seveda marsikomu zdelo, da je zadeva kristalno jasna. Udarni članek je govoril o korupciji, vse obtožbe skupaj pa so se lepo skladale – minister naj bi najprej spremenil način delovanja AKOS-a, na njeno čelo postavil svojo izbranko, nato je BTC-ju omogočil prejem frekvenc 5G brez razpisa, na koncu pa se je lepo zavihtel v direktorski stolček. Na koruptiven način naj bi si »zrihtal« službo.

Mesec dni zatem je zadeva precej drugačna. Zdaj, ko smo si končno lahko prebrali tako odgovore Jožeta Mermala kot Borisa Koprivnikarja in Tanje Muhe, se je velika »afera« podrla kot hišica iz kart. Posledično je zadeva čisto tiho izginila iz naslovnic portalov. In javnost sedaj – kako pričakovano – prava resnica nenadoma sploh ne zanima več.

Jasno je tudi, zakaj. Zato, ker je bila ta zadeva sprožena kot udarni primer korupcije, nato pa se je izkazalo, da je vse skupaj na trhlih temeljih. Zagotovo pa je šlo za tipičen »medijski umor«, pri čemer sta bili družbi BTC in Koprivnikar le »kolateralna škoda« glavnega cilja likvidacije.

Šlo je za tipičen 'medijski umor', pri čemer sta bili družbi BTC in Koprivnikar očitno samo 'kolateralna škoda' glavnega cilja likvidacije

Iz prijave AKOS-a pristojnim organom se je namreč dalo razbrati, da je bila glavnina medijskih puščic na AKOS že prej izstreljena s strani radijskega mogotca Lea Oblaka. Oblak naj bi celo osebno sodeloval pri oblikovanju gradiva za svet AKOS-a glede razrešitve direktorice. Tako je bila prava tarča napada očitno - šefica AKOS-a. In ta resnica je žal veliko manj zanimiva in bombastična, kot pa zgodbe, s katerimi se je vse skupaj začelo.

Kljub temu si afera zasluži nekaj analize. Prva in ključna zadeva je seveda sama tehnologija 5G. Ta tehnologija bo res že kmalu omogočila neverjetne dosežke – na primer, da bodo kirurgi iz drugega dela sveta operirali bolnike, na tisoče kilometrov daleč. Toda to bo mogoče šele po velikanskih vlaganjih, ki jih bodo večinoma izvedla podjetja za telekomunikacije. Ne pa sicer velike, vendar za to področje nespecializirane družbe, kot je BTC. BTC bi s to tehnologijo morda omogočil izvedbo nekaj eksperimentov v svojih »Living Labih«, nič več in nič manj. Obogateli od tega zagotovo ne bi.

Medijski likvidatorji Koprivnikarja in AKOS-a so kljub temu bombastično poudarjali milijardne zneske, ki naj bi jih bila vredna ta tehnologija. Istočasno pa so pozabili dodati, da so poskusne frekvence, omejene na ozko področje, ki jih je dobil BTC, praktično ničvredne. Res je, da je take frekvence italijanska vlada zasebnim podjetjem prodala za 5,8 milijarde evrov, toda v tem primeru je šlo za neomejeno komercialno uporabo na celotnem področju države, v primeru BTC-ja pa za začasno nekomercialno dodelitev znotraj enega trgovskega centra. Primerjati komercialne frekvence z nekomercialnimi in na tej podlagi sprejemati  daljnosežne sklepe o zarotah in »klientelizmu« pa je seveda neutemeljeno.

Napihnjeno poročanje o menda veliki »vrednosti« frekvenc je imelo en sam namen – poudariti, kako je Koprivnikar (preko Muhe) AKOS-u res »podaril« nekaj zelo »pomembnega« in zelo dragocenega. In to brez razpisa. Le tako je namreč obtožba o korupciji lahko izgledala verodostojno.

Toda, če to ne drži, potem je očitno, da ta zgodba »ne pije vode.« Povedano preprosto – ker AKOS BTC-ju niti ni dal karkoli pomembnega in vrednega – kar je BTC lahko pred javnostjo dokazal le tako, da je frekvence hitro vrnil – potem tudi teorija o »korupciji« pade v vodo. Le kdo normalen bi nekomu dal dobro plačano službo zaradi dodelitve nečesa - nepomembnega? Da ne govorimo o tem, kako neverjetno je, da naj bi bila takšna korupcijska hobotnica planirana že za nekaj let naprej. V kaj takega bi morala biti vključena cela vrsta ljudi na ministrstvu in AKOS-u in o tem bi zato gotovo že obstajali dokazi - ki jih nikjer ni.   

Iz Koprivnikarjevih odgovorov je prav tako jasno, da so bile vzporedno z glavno zgodbo kot sporne izpostavljene tudi povsem običajne transakcije med Ministrstvom za javno upravo in BTC-jem. Kar pomeni, da tudi v tem primeru ni šlo za nikakršno posebno »uslugo« ministra. Dramatičnemu vzdušju so prispevale tudi informacije o preiskavi NPU, čeprav je danes jasno, da je bil edini resen odziv sprožen v parlamentu, kjer je bil zelo na hitro sklican odbor za nadzor javnih financ, ki ga vodi opozicijski politik. Obtožbe so bile temu primerno politično obarvane.

Najhujši očitek na račun BTC-ja je ob tem bil, da niso bili »partner evropskih projektov«, pa so vendarle dobili frekvence. Iz zapisanega očitka so bralci seveda sklepali, da je obstajal pogoj, da lahko frekvence dobijo samo »partnerji« evropskih projektov. Toda izkazalo se je, da to ni res. Dovolj je bilo pokazati zgolj interes za sodelovanje. In to je BTC v svojih vlogah jasno zapisal.

Obtožba je bila enako absurdna, kakor da bi nekomu, ki se je prijavil na ljubljanski maraton naknadno očitali, da mu je prijava sicer uspela – ampak da je bilo to nepošteno, ker ni bil del nobene ekipe. In bi pri tem pozabili povedati, da članstvo v ekipi sploh ni bilo pogoj za sodelovanje na maratonu.         

Prav tako je nenavadno, da je bil en sam, domnevno netočen odgovor direktorice AKOS-a dovolj za obtožbo o »zavajanju« in poskus razrešitve direktorice s strani Sveta AKOS-a.

Po mesecu dni od začetka afere je jasno, da je očitno nezakonitost storil le svet AKOS-a, z nezakonitim predlogom za razrešitev direktorice.

»Zavajanje javnosti« je obtožba, ki je v slovenski zakonodaji preprosto ni. Gre za obtožbo, ki so ji v socializmu rekli »verbalni delikt«. Tudi zamaskirana v »zavajanje javnosti« je slabo orodje za diskvalifikacijo.

Kot je opozoril sam nekdanji predsednik Sveta AKOS-a, se je sedanji svet zagotovo »prenaglil z odločitvijo, da vladi predlaga predčasno razrešitev direktorice Tanje Muha«, saj »zavajanje« preprosto ne more biti zakoniti razlog za razrešitev.

Če potegnemo črto – na koncu celotne bombastične zgodbe o korupciji je po mesecu dni jasno le to, da je edino očitno nezakonitost storil zgolj svet AKOS-a, z nezakonitim predlogom za razrešitev direktorice, ki je v tej državi seveda trn v peti mnogim. Na področju frekvenc se namreč obračajo veliki denarji.

Seveda, tudi na strani odgovornih v AKOS-u so bile tekom razvoja afere očitno v javnih nastopih storjene določene napake, toda kot je zadeva videti sedaj, se bo vse znova sprevrglo v neko zelo običajno »slovensko zgodbo«. Kjer se najprej izrečejo bombastične obtožbe, ko se prah poleže in obtožbe razblinijo, pa lahko vidimo, da je bilo vse skupaj samo - veliko hrupa za nič.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina123123@insajder.com