Zagrebška rokometna sramota

Slovenska javnost, še bolj pa navijači, ki so si zadnje tekme slovenske reprezentance na Hrvaškem lahko ogledali v živo, so bili nad dogajanjem na igriščih osupli. Najprej zaradi sojenja v tekmi z Makedonijo, nato pa še zaradi neverjetnega razpleta igre z Nemčijo.

Kaj se je dogajalo, najbolje opišejo besede selektorja slovenske reprezentance Veselina Vujovića, ki po bolečem porazu z Makedonci ni mogel skriti razočaranja. Zabolelo ga je predvsem "kretničarsko" sojenje romunskega para Constantin Din - Laurentiu Dinu. Vujović si je tekmo ogledal trikrat, poskušal ostati zbran in kar se da objektiven – pa je vseeno naštel 19 sodniških napak v škodo slovenske ekipe. Dodal je še, da sta "nas sodnika pošteno onemogočila", ker sta slovenski reprezentanci "preprečila hitro izvajanje sredine igrišča in povsem zatrla naš način igre". Ocenil je tudi, da bi v primeru, če bi se to zgodilo velikim reprezentancam, nastal škandal in bi se zahtevale zamenjave sodniških parov – kar pa se v primeru "majhnega naroda" žal pač ne dogaja.

In kakor da to ne bi bilo dovolj - ali pa prav zato, ker je bila Slovenija ponižno tiho - se je zgodba ponovila v tekmi z Nemčijo. Potem, ko je Marko Bezjak odlično podal žogo Blažu Jancu, ki je osem sekund pred koncem v šprintu zadel iz težkega položaja, je glasno navijanje s tribun že nakazalo, da se nam približuje prva slovenska zmaga nad Nemci na velikih tekmovanjih. A se je grozljivka iz makedonske tragikomedije ponovila: litovska sodnika, ki sta vso tekmo razburjala s spornimi odločitvami, sta po "petminutni videoanalizi" na presenečenje vseh odločila, da imajo Nemci še sedemmetrovko! Blaž Blagotinšek se namreč Nemcem po njihovi oceni na sredini ni umaknil pri izvajanju zadnjega napada, po novem pravilu pa bi moral biti več kot tri metre oddaljen od sredine igrišča.

Nekdanji slovenski rokometni sodnik Enes Korič je za Siol ocenil, da je takšno "sojenje katastrofa" in da se mora evropska rokometna zveza resno zamisliti zaradi spornih odločitev sodnikov in nespoštovanjem pravil. "V športu ti drugi ne bi smeli vzeti tistega, kar si si krvavo izboril na igrišču. Žal sta nam Litovca naredila ravno to," je na kratko zadel bistvo problema.

Zakaj torej takšna sodniška zarota? Ker poteka prvenstvo na Hrvaškem? Ker smo predobri in so nas želeli že uvodoma poslati domov? Ker smo se zamerili nekemu lobiju? Ali vsakega malo? Morda je naš problem tudi ta, da smo kot mala športna velesila počasi postali trn v peti večjim playerjem, ki bi se nas radi zlepa ali zgrda znebili. Ker smo prijazni in nikomur nič nočemo - pa naj gre za EU, odnose s Hrvaško ali šport -, mislijo, da lahko pometajo z nami, nam kradejo točke in se izživljajo nad našimi igralci.

V EU je takšno obnašanje zadnje čase postalo stalna praksa. Kar je dovoljeno enim, ni dovoljeno drugim. Toda politika je politika, šport pa šport. Vsaj tako naj bi bilo. Pa je res? Izkušnja iz rokometnega prvenstva v Zagrebu je pomenljiva. Šport je postal nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Nova parafraza von Clausewitzeve definicije vojne. Ja, kar se rokometa tiče, so nam napovedali vojno. Za hec. Ker si upajo. Ker smo majhna, nebogljena država, nad katero se lahko izživlja vsak romunski sodnik, ki ima pet minut časa.

Enes Korič pa je opozoril tudi na dejstvo, na katerega smo morda premalo pozorni, ko spremljamo velike športne dogodke. Na prvi pogled bi namreč – in to je vendarle res bistvo športa – šport moral ostati šport, preizkus vzdržljivosti, moči, znanja in spretnosti vsakega od športnikov in ekip. Brez intervencije "zunanjih sil", pa naj gre za doping ali varljivo človeško naravo. Vendar je kruta resničnost drugačna. Očitno so namreč minili časi, ko se je rokomet igral zaradi športa. Zdaj se vse bolj igra - bolj ali manj le za denar. In zato vsak nemški igralec ve, da bo v primeru, če postanejo evropski prvaki, dobil četrt milijona evrov. V nasprotju s tem pa si je za bron na svetovnem prvenstvu celotna slovenska ekipa razdelila komajda 40 tisoč evrov. Kar je ogromna razlika. In to dobro vedo tudi tisti, ki sodijo.

Dokazi, da bo romunskim in litovskim sodnikom zaradi njihovega sojenja od "velikih" na koncu res kaj padlo v žep, v tem trenutku seveda ni videti. Vendar že velika razlika med ekonomsko močjo velikih in majhnih ekip na prvenstvih takšno možnost seveda odpira veliko bolj na široko za ekipe velikih kot pa za ekipe manjših držav. In tako kot mora imeti vsak predsednik vlade ali države (ali pa celo velikega podjetja) primerno plačo, da ne bi podlegel skušnjavam korupcije, tako bi morali tudi evropski rokometni funkcionarji po resnični burleski, ki so jo priredili njihovi sodniki na zadnjih dveh sojenjih v primeru Slovenije, narediti revizijo svojih notranjih pravil, da bi s primernimi honorarji sodnikom in istočasno z ostrim kaznovanjem vsake očitne neprofesionalnosti, onemogočili podobno sramotna sojenja v prihodnje. Takšno sojenje namreč najbolj škodi prav športu samemu.

In za konec še "športni poduk" iz politične filozofije: Gandi je nekoč pojasnil, da ni pomemben le cilj, pač pa je še bolj pomembna pot do cilja. Uro, ki jo imaš, si lahko dobil kot darilo, lahko si jo kupil, lahko pa si jo tudi ukradel. To, kako si prišel do ure, pa definira tudi tvojo uro. To ni le ura – če si jo kupil, je to kupljena ura. Če si jo dobil, je podarjena ura. In če si jo ukradel – je to "ukradena ura."

Ni torej vseeno, kako si do uspeha prišel. In tega bi se morali zavedati tudi slovenski in tuji navijači. Nepošteno sojenje je slovenski reprezentanci odneslo dve zmagi – toda tisti, ki so s tem pridobili, so dobili le "ukradene zmage." Pa naj imajo svoje ukradene zmage – mi pa bi morali naše športnike, prav zato, ker bodo njihovi resnični, neukradeni rezultati dejansko veliko višji od njihovega "uradnega rezultata" na prvenstvu – tokrat pričakati še bolj glasno in v še večjem številu. Kot resnične zmagovalce.