REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Trump in svetovalci: bolj nori, bolj uspešni?

Bonnie Glasser, strokovnjak za Azijo v Inštitut za strateške študije iz Washingotna je Boltonov izbor za svetovalca za nacionalno varnost ocenil takole: »Bolton je dolgoletni podpornik ideje o 'spremembi režima' na Kitajskem in se zavzema za tesnejše odnose s Tajvanom. Privežite si varnostne pasove.«

Ameriški predsednik Donald Trump je v zadnjem času izpeljal celo vrsto pomembnih zamenjav v svoji administraciji. Po zamenjavi zunanjega ministra Rexa Tillersona s šefom CIE Mikeom Pompeom je sedaj prišla na vrsto še zamenjava generala H.R. McMastra z mesta svetovalca za nacionalno varnost. Na njegovo mesto je imenovan John Bolton, eden od najbolj znanih »jastrebov« v Washingtonu, nekdanji veleposlanik ZDA v OZN v času predsednika Georga Busha in do tega trenutka komentator televizije Fox.

Kako razumeti vse te zamenjave? Najbolj enostavno bi bilo vse skupaj pripisati nepredvidljivi naravi ameriškega predsednika. Vendar so zadeve bolj zapletene. Z notranjepolitičnega zornega kota je Trump plaz sprememb zagotovo sprožil tudi zato, da bi lahko v primernem trenutku spodkopal tudi preiskavo posebnega preiskovalca Roberta Mullerja, ali pa njegovega šefa v pravosodnem ministrstvu. Teoretično namreč Trump to preiskavo lahko sam, ali pa s pritiskom na pravosodno ministrstvo celo ustavi. Težko, toda to ni nemogoče. In če sproži dovolj resnih mednarodnih kriz, potem predsednika ZDA na domačem terenu ne bo rušil nihče.

Iz zunanjepolitičnega zornega kota pa je logiko teh zamenjav je potrebno oceniti v luči ameriških zunanjepolitičnih prioritet. Spor s Severno Korejo, državo, ki z jedrskim orožjem že lahko ogrozi celoten teritorij ZDA (in po navedbah nemških virov tudi Evrope) in ki je v zadnjem letu prerasel v odkrito bahanje ameriškega in severnokorejskega voditelja o tem, »kdo ima večjega« (jedrski gumb seveda) je ameriška prioriteta številka ena.

Res se zdi skoraj neverjetno, da je po tako ostrih besednik spopadih med Kim Jong Unom in Donaldom Trumpom že maja »na sporedu« srečanje med obema voditeljema, pri čemer je Severna Koreja napovedala celo pripravljenost, da se odreče jedrskemu orožju. Toda po drugi strani je verjetno res, da je prav Trumpova nepredvidljivost in pripomogla k temu diplomatskemu preboju. Ne smemo pozabiti, da je bil že Paul Wolfowitz, eden od ustvarjalcev Busheve zunanje politike prepričan, da se morajo nasprotniki ZDA bati »iracionalne« uporabe ameriške moči.

Donald Trump je s svojimi ostrimi napadi na vodstvo Severne Koreje s to logiko vzbujanja iracionalnosti samo nadaljeval. Svojo vlogo »norega voditelja« je odigral izjemno prepričljivo. S tem se strinjajo celo psihologi. Težava s takšnimi grožnjami je samo ena – morajo biti prepričljive, kredibilne. Sicer izzvenijo v prazno. In sedaj, ko se pogajanja s Severno Korejo bližajo ključni točki, je za Trumpa seveda bolje, da ima ob sebi še nekaj svetovalcev, ki so vsaj videti »še bolj nori« kot on sam. Iz ameriškega zornega kota je uspeh pogajanj s Severno Korejo toliko volj verjeten, kolikor bolj bo vodstvo Severne Koreje prepričano, da ima na drugi strani diplomatske mize sogovornike, ki v primeru neuspeha pogajanj niti za trenutek ne bodo čakali in bodo takoj pritisnili na »jedrski gumb.«

Izbor Boltona je v tem smislu logičen. Gre za diplomata, ki uporablja zgolj »kladivo« in za katerega je vsak problem »žebelj.« Enajstega januarja letos je na primer »tvitnil«, da za zaustavitev severnokorejskega jedrskega programa »zmanjkuje časa« in da bo potrebno vzeti v obzir »zelo neatraktivno izbiro uporabe vojaške sile, da jim odvzamemo to sposobnost.« Na podoben način se je strinjal s Trumpom, da je potrebno jedrski sporazum z Iranom »razveljaviti.« Bolton je bil tudi ognjevito zagovarjal napad na Irak leta 2003, ki je bil izpeljan na podlagi lažnih informacij o iraškem orožju za »množično uničevanje.« Še danes meni, da je bila ta vojna upravičena, kljub temu, da je kar 67 odstotkov Američanov prepričanih, da je bila huda »napaka«, ki jo podpira samo 22 odstotkov Američanov.  

Številni analitiki zato ocenjujejo, da je »trgovinska vojna« samo začetek veliko bolj resnih konfliktov med ZDA in Kitajsko. Bonnie Glasser, strokovnjak za Azijo v Inštitutu za strateške študije iz Washingotna je Boltonov izbor za svetovalca za nacionalno varnost ocenil takole: »Bolton je dolgoletni podpornik ideje o 'spremembi režima' na Kitajskem in se zavzema za tesnejše odnose s Tajvanom. Privežite si varnostne pasove.«

Kaj lahko torej pričakujemo? Kratkoročno, povečan pritisk na Severno Korejo, kar morda res lahko privede do izjemnega diplomatskega preboja. Svet bi bil s tem rešen jedrske vojne, do katere ni več manjkalo prav veliko. Toda če to ne uspe, nas seveda zelo verjetno – čaka prav to. In celo če ZDA in Severna Koreja dosežeta »sporazum o denuklearizaciji« in morda celo o počasni združitvi obeh korejskih držav, nas takoj za ovinkom čakajo nove napetosti in morda celo nova vojna na Bližnjem vzhodu – kjer bo naslednja tarča Iran.

Donald Trump se je idejam ustvarjanja “sveta varnega za demokracijo”, ki ga je s svojimi štirinajstimi točkami utemeljil ameriški predsednik Wodrow Wilson (in so ga nato prevzeli ameriški konservativci) v svoji predsedniški kampanji sicer posmehoval, vendar je nato zelo hitro spremenil svoje poglede. Nove ameriške intervencije so zato zelo verjetne. Zaigrana norost in iracionalnost ameriške zunanje politike bo zato morda kratkoročno res prinesla nekaj pozitivnih rezultatov – toda zelo verjetno se bo končala tam, kjer so se tudi podobne pretekle ameriške politike – v novih vojnah, ki bodo destabilizirale velik del našega sveta. 

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina123123@insajder.com