Vlada bolj skrbi za migrante kot za Slovence v Venezueli

V Venezueli vse bolj narašča gospodarska kriza, ki je povezana z nespametnimi potezami socialističnih veljakov, zaradi česar tudi vse bolj narašča tudi politična napetost med državljani, ki hočejo živeti človeku dostojno življenje.

Med njimi je tudi nekaj več kot tisoč slovenskih državljanov in Venezuelcev slovenskega rodu, ki so tako ujeti v državi, katero lahko vse bolj označujemo za propadlo državo. Na podlagi glavnih očitkov teh južnoameriških Slovencev smo se obrnili na slovensko vlado, katero vodi Miro Cerar, glede njihovih načrtov za pomoč našim sodržavljanom in sorojakom.

Slovenci delijo breme

Sprva nas je zanimalo, kakšno je splošne mnenje slovenskega političnega vrha o razmerah v Venezueli, v katerem se nahajajo tudi osebe »naše gore list«. Vlada tako »z zaskrbljenostjo spremlja dogajanje v Venezueli, ki je v zadnjih tednih privedlo do izbruhov nasilja in terjalo tudi več žrtev. Slovenija se pridružuje izjavi visoke predstavnice Federice Mogherini v imenu EU, z dne 2. avgusta 2017, ki poudarja rešitev krize z dialogom in v ustavno določenih okvirih ter izpostavlja, da so za uspešna pogajanja potrebni kompromisi in zagotovila ter polno spoštovanje ustavnih pravic in pristojnosti vseh legitimnih ustanov, zlasti nacionalne skupščine, ustavnega sodišča in državnega tožilstva.«

Medtem ko se Slovenija pridružuje pozivom celotne EU, pa si je venezuelska ustavodajna skupščina, ki je bila izvoljena na volitvah brez predstavnikov opozicije, podelila neomejena pooblastila. Pri tem je zanimivo, da slovenska vlada pozdravlja tudi vlogo Vatikana pri pogajanjih s socialističnim predsednikom Nicolasom Madurom: »EU in njene članice, tudi Slovenija, pozdravljajo in spodbujajo pripravljenost držav regije in drugih mednarodnih akterjev za pomoč pri pogajanjih. V tem kontekstu EU in njene članice spominjajo na pismo vatikanskega državnega sekretarja iz leta 2016 in identificirane nujne točke za dialog - določitev volilnega koledarja, odprtje humanitarnih kanalov, izpustitev zaprtih oporečnikov in spoštovanje nacionalne skupščine. Nadalje pozivajo vse strani, da se izogibajo nasilju, tudi preko skupin oboroženih civilistov, in apelira na oblasti, da zagotovijo polno spoštovanje človekovih pravic.«

Dalje Cerarjeva vlada izpostavlja, da je »EU je pripravljena pomagati v zadevah, ki bi lajšale vsakdanje razmere prebivalcev Venezuele«. A ko bi vlada morala povedati, kako bi slovenska vlada pomagala Slovencev v Sloveniji, pa je njihov odgovor zelo zgovoren: »Pripadniki slovenske skupnosti v Venezueli delijo breme zaostrenih razmer z ostalimi državljani te države.«

Do sedaj naredili nič

Ta njihov zadnji odgovor se lepo navezuje na naše naslednjo vprašanje, kako je Slovenija do sedaj pomagala slovenski skupnosti v Venezueli, oz. kako se pripravlja na morebitno načrtovanje. Vlada je sprva priznala, da politiko glede pomoči ne oblikuje sama, ampak je podrejena evropski politiki: »Slovenija, kot članica EU, svojo politiko do Venezuele oblikuje in sprejema tudi v posvetovanju z ostalimi članicami EU, pri čemer do sedaj še ni bilo razprave o morebitni evakuaciji državljanov EU.« Torej, ker se evropska politika še ne obremenjuje s dobrobitom državljanov EU v Venezueli, se s tem tudi ni potrebno ukvarjatu Cerarju, njegovemu zunanjemu ministru Karlu Erjavcu ter minister brez listice Gorazd Žmavc. Žmavčev urad za Slovence v zamejstvu in po svetu (USZS) se sicer »zaveda težavnosti razmer, v katerih se nahaja slovenska skupnost«.

Vlada pri tem tudi izpostavlja, da trenutno niso prejeli konkretnih prošenj s strani slovenske skupnosti, razen za zdravila. A tudi tega jim niso mogli dostaviti, pri čemer to opravičujejo z naslednjimi besedami: »Pošiljanje le-teh pa bi bilo zaradi strogega nadzora njihovega vnosa v državo in drugih razlogov precej tvegano in bi težko dosegla končne naslovnike.« Ali je to priznanje slovenske vlade, da so razmere v Venezueli tako slabe, da tudi poštni sistem več ne deluje?

Zanimalo nas je tudi, ali so v pripravi kakšni načrti za (množično) evakuacijo slovenskih državljanov. Vladni odgovor se je glasil sledeče: »Evakuacijo je mogoče izvajati v primeru vojne in naravnih nesreč oziroma ko zanjo zaprosi država, iz katere naj bi se le-ta izvedla. Takega poziva do sedaj ni bilo.« Torej, Venezuela sama bi morala zaprositi za evakuacijo tujih državljanov oz. svojih državljanov slovenskega rodu, medtem ko bi bila slovenska vlada tiho in naredila nič.

Dvakrat v šestih letih

Slovenska skupnost v Venezueli tudi opozarja na slabe formalne povezave med njimi in domovino, tako preko državnih predstavnikov kot slovenskih diplomatov v tujini. Ker so razmere v Venezueli tako slabe, »obiski predstavnikov RS v Venezueli trenutno niso predvideni«. Podobno bojezljivi so kot kaže tudi slovenski diplomati v Južni Ameriki. Tam trenutno delujeta le dve veleposlaništvi, ena v Argentini in ena v Braziliji. Prav slednja je pristojna tudi za področje Venezuele, kjer ni niti slovenskega (častnega) konzula.

Na naše vprašanje, kako vlada ocenjuje delovanje slovenskih diplomatov, so odgovorili zelo pozitivno: »Veleposlaništvo RS v Brasilii redno spremlja razmere v Venezueli in se polno angažira v skladu s svojimi pristojnostmi ter objektivnimi danostmi. Semkaj sodijo tudi stiki z državljani RS in člani slovenske skupnosti.« Kako zgleda polno angažiranje slovenskih diplomatov, prikazuje nadaljnji odgovor: »Veleposlaništvo RS v Brasilii je začelo opravljati konzularne naloge v začetku leta 2011, v okviru katerih je prevzelo pristojnosti za Venezuelo. O izvedbi konzularnih dni veleposlaništvo obvešča preko svojega facebooka, spletne strani in neposredno po elektronski pošti vsem strankam, ki v predhodnem obdobju izkažejo interes za udeležbo na konzularnem dnevu, ne želijo pa potovati posebej na sedež veleposlaništva v Brasilio ali v Slovenijo za ureditev posamezne zadeve.«

Ker v Venezueli ni nobenega stalnega predstavnika Slovenije, so od leta 2011 do danes dvakrat organizirali t. i. konzularne dneve v Venezueli. Slednji so bili organizirani v maju 2013 (7. in 8.) ter novembra lani (22. do 24.). Pri tem na zunanjem ministrstvu še poudarjajo, da se je lani slovenski diplomat »ločeno srečal tudi s predsednico slovenskega društva Cirila in Metoda go. Antonio Brundula.« Kljub tej sramotno nizki diplomatski aktivnosti, »krepitev diplomatske prisotnosti RS v Južni Ameriki v tem trenutku ni predvidena«.

Veleposlaništvo kot rešilna bilka

Prisotnost in aktivnost slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništev je posebej pomembna za venezuelske državljane slovenskega rodu, ki želijo pridobiti slovensko državljanstvo in s tem vsaj možnost za odhod v Slovenijo ter s tem priložnost za boljše življenje.

Na pot do slovenskega potnega lista je dolgotrajna in negotova, tudi zaradi delovanja slovenskih diplomatov. Nekateri slovenski Venezuelci so npr. opozorili, da se niso mogli udeležiti sestanka s slovenskim diplomatov med novembrskimi konzularnimi dnevi, ker je obilno deževje odplavilo še tiste slabe ceste, ki jih imajo, nakar se je pokvaril še avtobus in tako ni mogel priti v glavno mesto Venezuele.

Dalje so opozorili, da morajo za pridobitev državljanstva poskrbeti za prevode venezuelskih dokumentov v slovenščino, ter za plačilo upravnih taks. Po navedbah slovenskih Venezuelcev se zavedajo, da je potrebno plačati za birokracijo, a pri tem opozarjajo, da je trenutna minimalna plača v Venezueli dobrih deset evrov. To ne zadostuje niti za nakup hrane, katere nenazadnje sploh ni več dosegljiva v trgovinah, kaj šele za plačilo upravne takse za sprejem v državljanstvo (185,70 € brez zagotovila in 194,80 €). Zanimalo nas je, če bodo zaradi humanitarnih razlogov slovenski politični veljaki stopili napram obupanim Venezuelcem slovenskega rodu, a njihov odgovor je bil nikalen: »Pogoji za pridobitev državljanstva so zakonsko določeni. Veleposlaništvo RS v Brasilii tako ne more olajšati pridobivanja slovenskega državljanstva, lahko pa olajša izvedbo administrativnih postopkov kot npr. pri sprejemanju vlog in uročevanju posameznih odločb, kar je mogoče storiti tudi po pošti.«

A tudi glede delovanja slovenskih diplomatov v Braziliji so člani slovenske skupnosti v Venezueli razočarani. Tako nekaterim niso pojasnili, da lahko sami pošljejo potrebno dokumentacijo neposredno na upravno enoto v Slovenijo, s čimer plačajo le osnovno takso, ampak so tako morali plačati še takso za delo slovenskih diplomatov, kar je povečalo stroške na več kot 350 €.

Ko društvo odloča o državljanstvu

V enem od zgornjih odgovorov so na MZZ tudi poudarili, da se je slovenski diplomat srečal s predsednico edinega delujočega slovenskega društva v Venezueli. To je pomembno tudi zaradi določitve Zakona o državljanstvu, ki določa v 13. členu, da morajo osebe, ki so potomci Slovencev do 2. kolena pridobiti potrdilo o petletnem udejstvovanju v slovenskem društvu.

Slovenska skupnost pri tem opozarja, da v Venezueli obstaja le eno slovensko društvo, ki v zadnjih letih ni več tako aktivno kot včasih, hkrati pa se vsi Slovenci zaradi življenjskih razmer (starost, revščina), oddaljenosti in razmer v državi ne morejo udeleževati dejavnosti društva. Določbe zakona se jim tako zdijo ustavno sporne (glede pravice do enakosti in enakopravnosti), kot tudi nesmiselne glede na sodobne komunikacijske zmožnosti, ko so lahko Slovenci v tujini v »neposrednem« stiku s Slovenijo preko spleta.

Na vlado smo se obrnili z vprašanjem, zakaj so dali določbo članstva v društvu v zakon in na čigav poziv, a nam niso odgovorili. Prav tako niso odgovorili, če obstaja seznam slovenskih društev v tujini, katera lahko izdajajo taka potrdila. A kot kaže se zavedajo nesmiselnosti tega, saj so napovedali, da »v zvezi z določilom o zakonskem pogoju 5-letnega članstva v slovenski ustanovi namerava USZS sklicati delovni pogovor z drugimi pristojnimi resorji in predlagati, da se člen smiselno prilagoditi dejanskim razmeram«.

Integracija, ne pa repatriacija

Glede na številne aktivnosti, katere je sprožila in financirala slovenska vlada v odgovor na množično migracijo preko Slovenije, smo vlado povprašali, če poleg integracije teh tujcev deluje tudi na področju repatriacije Slovencev, v skladu z Zakonom o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja, ki je v 71. členu definirana kot »tisto priseljevanje Slovencev v domovino, ki ga organizira in financira Republike Slovenija« ter »tudi druge oblike priseljevanja in vračanja slovenskih izseljencev in zdomcev ter njihovih potomcev«.

Kot kaže vlada ne pozna tega zakona, saj so nam podali naslednji odgovor, ki ga navajamo v celoti:

Repatriacija uradno pomeni "vrnitev v domovino nekoga, ki je v tujini nenadoma zbolel, je imel nesrečo ali je kakorkoli drugače onemogočen pri svojem bivanju/potovanju izven Slovenije" in je lahko konzularni primer, predvsem pa vprašanje ustreznega zavarovanja te osebe. Oseba se vrne domov glede na logistične pogoje in finančne zmogljivosti. Repatriacija v pomenu poziva k temu, da Slovenci ali njihovi potomci zaradi kritičnih razmer v kraju bivanja zapustijo določen del sveta in se odpravijo v svojo prvotno domovino, pa je poznana kot evakuacija. Ta v osnovi ni konzularni, pač pa politični, v nadaljevanju pa logistični problem. Osebe na določenem območju je namreč potrebno ne le pozvati, pač pa jim zagotoviti tudi varen odhod, predvsem pa po prihodu sprejemljive pogoje življenja v Sloveniji. ad 10.

V pomenu Zakona o Slovencih zunaj Republike Slovenije je mnenje oziroma odločanje o tem, ali gre v neki državi za hudo gospodarsko in politično krizo in so Slovenci izpostavljani različnim pritiskom - s čimer bi bili izpolnjeni osnovni pogoji za razmišljanje o repatriaciji - na ministrstvu, pristojnem za zunanje zadeve. Kot je razvidno iz prešnjih točk odgovora, je Ministrstvo za zunanje zadeve RS v tesnih stikih z ostalimi državami članicami EU in oblikuje in sprejema svojo politiko do Venezuele v posvetovanju z njimi.

Torej, Cerarjeva vlada je kot kaže mnenja, da naj se Slovenci v tujini na svoje stroške vrnejo v domovino. Glede (ne)delovanja slovenskega društva v Venezueli pa priznavajo sledeče: USZS je v občasnih stikih s Slovenko, ki je doslej najbolj dejavno sodelovala pri združevanju tamkajšnjih Slovencev. Ti so se včasih združevali, predvsem na pobudo slovenskega duhovnika, po njegovi smrti pa so se srečanja zredčila na eno na leto ali celo manj. Društvo sv. Cirila in Metoda je bolj kot ne neoprerativno, deloma tudi zaradi varnostnih razmer, ki so v tej državi zelo slabe že vsaj dve desetletji. Ker je društvo zaradi navedenih razlogov skoraj nedelujoče, se ne prijavlja na razpis in druge pobude Urada. Se pa občasno pripadniki mlajše generacije udeležujejo različnih seminarjev slovenskega jezika ipd. v Sloveniji in so v skladu z določili organizatorjev (lahko) tudi deležni finančne podpore za udeležbo.

Ali leva roka ve, kaj dela desna?

Prav zadnji odgovor razkrije vso bedo in brezbrižnost slovenskega vlade do Slovencev in oseb slovenskega rodu v tujini. Priznavajo, da je društvo delovalo, dokler je za njegovo delovanje skrbel slovenski duhovnik, torej predstavnik levičarjem tako osovražne RKC. Po njegovi smrti in tudi »zaradi varnostnih razmer, ki so v tej državi slabe že vsaj desetletji« društvo ni aktivno, kar pa državnih birokratov ne ovira, da ne bi zahtevali od prosilcev potrdila, da so aktivni v tem nedelujočem društvu.
 

A vseeno kot kaže drugi del državnih birokratov meni, da razmere še vseeno niso tako slabe, da bi morali kaj narediti za slovensko skupnost. Raje Cerar čaka, kako bodo druge države članice Evropske unije poskrbele za svoje državljane, da bo se tudi on aktiviral. Njegova vlada je bolj aktivna za pomoč tujcev, ki so preko migrantskih tokov prišli v Slovenijo oz. druge članice EU, od koder jih preseljujejo v Slovenijo. Da pa bi istočasno poskrbeli tudi za slovensko skupnost v Venezueli, kjer se tudi nahajajo v groznih razmerah, jim pa manjka volje.