UNHCR priznava: Večina migrantov iz Libije je ekonomskih migrantov, in ne vojnih beguncev

Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHRC) je danes objavil daljše poročilo glede migracijskih tokov, ki potekajo preko Libije v Evropo, pri čemer so izpostavili dejstvo, da je večina teh ekonomskih migrantov, pri čemer vojni begunci predstavljajo le manjši delež.

Centralna mediteranska pot

Zaradi strateškega položaja Libije na afriški celini in bližine evropske celine (oz. Italije) je Libija postala glavna izhodiščna točka na t. i. centralni mediteranski poti. Preko Libije tako v Italijo hodijo begunci in predvsem ekonomski migranti iz večjega dela centralne, severne in vzhodne Afrike, navaja poročilo.

Afričani uporabljajo še dve večji poti: t. i. zahodna mediteranska pot poteka iz Maroka, in v manjšem delu iz Alžirije, in je usmerjena na špansko obalo, medtem ko vzhodna mediteranska pot poteka preko Egipta oz. Bližnjega vzhoda, Turčije, nakar se preko Grčije priključi na t. i. balkansko pot. Slednja je bila v preteklosti najbolj uporabljena, a zaradi intenzitete sirskega konflikta in večjega nadzora s strani Turčije in Grčije, je v lanskem letu preko Libije v Evropo prišlo več ljudi kot leto prej.

Libija, oz. centralna pot, je trenutno najbolj aktivna migrantska pot, po kateri prihaja v Evropo največje število ljudi. Zaradi prečkanja Sredozemskega morja in nestabilnih varnostnih razmer v Evropi je tudi nevarna. Ker je država razcepljena med frankcije, trenutno ni nobenih načrtov, da bi omejili migracijo, zaradi česar UNHCR opozarja, da se bodo migracijski tokovi še povečali v prihodnje. Večina migrantov v Libijo pride preko Sudana (iz vzhodne Afrike), Nigra (iz zahodne in centralne Afrike) in v manjši meri preko Alžirije (iz zahodne Afrike). Pri tem so ugotovili, da se v zadnjem času povečuje število migrantov iz Zahodne Afrike, medtem ko upada število vzhodnoafriških migrantov (kjer potekajo največji konflikti).

Profil migrantov je ponavadi mladi, samski moški z nizko stopnjo izobrazbe, ki se preko Libije selijo v Evropo zaradi ekonomskih razlogov. Pri tem so navedli, da se prebivalci libijskih sosednjih držav (Niger, Čad, Sudan, Egipt, Tunizija) odpravljajo začasno v Evropo (od nekaj mesecev do par let, pri čemer bodo potovanje opravili večkrat). Državljani zahodno- in centralno-afriških držav (Nigerija, Gvineja, Slonokoščena obala, Gambija, Senegal, Gana, Mali, Kamerun) so prav tako ekonomski migranti, medtem ko so vojni begunci predvsem državljani Eritreje, Somalije, Etiopije in Sudana. Preko Libije v Evropo potujejo tudi ljudje iz Bližnjega vzhoda, ki so prav tako vojni begunci. Slednji večinoma potujejo kot družina, pri čemer so tudi višje izobraženi kot afriški migranti. Večino te skupine predstavljajo Sirci, Palestinci in Iračani.

Porast kriminala

Pri begunski agenciji so tudi zabeležili, da raste število kriminalnih dejanj nad migranti in begunci, pri čemer so izpostavili predvsem spolno nasilje in trgovino z ljudmi (v spolne namene). Raste tudi število mladoletnih in otroških migrantov, ki sami potujejo, pri čemer so tudi slednji velikokrat žrtve kriminalcev.

Skoraj vsi migranti in begunci prečkajo kopenske meje v Libijo in nato morje organizirano preko tihotapcev, pri čemer se razlikujejo med seboj. Tako obstajajo dobro organizirane skupine, ki pretihotapijo večje skupine ljudi preko več držav in Sredozemlja, do manjših skupin, katere občasno opravljajo tihotapstvo. A prav tihotapljenje je postalo pomembna »industrija« v Libiji, saj vse več ljudi hodi v državo z željo boljše prihodnosti v Evropi. V zadnjih letih se je tako njihovo število povečalo vsaj za tretjino.

Tihotapske združbe večinoma temeljijo na družinski ali plemenski pripadnosti, pri čemer so člani praviloma oboroženi. Tako za zaščito pred drugimi tihotapci kot tudi za ustrahovanje njihovih »strank«. Slednji morajo za potovanje do libijske države plačati okoli pet tisoč ameriških dolarjev, pri čemer potovanje ponavadi traja okoli dva do tri tedne. Pot je organizirana z več točkami postanka oz. počitka, pri čemer si tihotapci predajajo skupino beguncev. Medtem ko nekatere skupine potujejo zelo hitro (predvsem iz centralne in vzhodne Afrike), so zahodnoafriške skupine begunce bolj počasne in si vzamejo več časa za potovanje.

Dostikrat tihotapci med potjo svoje stranke izsiljujejo za več denarja, jih pretepajo, oropajo, zadržijo za odkupino kot tudi posiljujejo, prodajo v suženjstvo kot tudi ubijejo. V Libiji so zabeležili tudi porast rasno motiviranih napadov na podsaharske Afričane.

Kako prepoznati migranta od begunca?

Visoki komisariat priznava, da so med tihotapljenimi skupinami tako ekonomski migranti kot vojni begunci in da jih je »težko prepoznati«, zaradi česar je otežen primeren odgovor in nadaljnja obravnava. Poziva k boljši koordinaciji človekoljubne pomoči vzdolž migracijskih poti, da bi se znižala ogroženost migrantov.