REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Še ena vojna v Evropi? »Če bi se bog ne daj zgodilo, bi bila Turčija deležna naravnost uničujočega grškega odgovora!«

Še ena vojna v Evropi? »Če bi se bog ne daj zgodilo, bi bila Turčija deležna naravnost uničujočega grškega odgovora!«Skomine po grših otokih: turški nacionalistični politik Devlet Bahceli (desno) je prepričan, da celo največji grški otok - Kreta - v resnici pripada Turčiji. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Grški premier Kiriakos Micotakis je presenetil z izjavo, da si ne more predstavljati, da bi lahko napetosti s sosednjo zaveznico iz NATO pakta, Turčijo, kdaj prerasle v oborožen spopad.

Na vprašanje Associated Pressa na novinarski konferenci v Solunu, ali je lahko nedavna eskalacija retorike iz Ankare, ki jo narekuje predsednik Recep Tayyip Erdoğan, uvod v oborožen spopad, je Micotakis izrazil upanje, da do tega vendarle ne bo prišlo.

»Ne verjamem, da se bo to kdaj zgodilo. In če bi se, bog ne daj, res zgodilo, bi bila Turčija deležna naravnost uničujočega odziva. In mislim, da se tega (v Ankari) zelo dobro zavedajo. Turčija se zaveda pripravljenosti grških (oboroženih) sil,« je posvaril Erdoğana grški premier.

Toda Tručija ne skriva več svojega razočaranja nad ZDA, zvezo NATO in Evropsko unijo zaradi varnostnih pomislekov, zlasti v zvezi s kurdskimi uporniki in Grčijo, poroča Business Times.

V posledici razočaranja v partnerje z Zahoda je Ankara včeraj naznanila, da se želi priključiti Šanghajski organizaciji za sodelovanje (SCO), ki je pod taktirko Pekinga.

Erdoğan je ob zasuku svoje politike stran od Nata in EU v isti sapi Grčijo obtožil, da je zasedla domnevno demilitarizirane otoke v Egejskem morju, in zagrozil, da bo Turčija ukrepala.

Micotakis je odvrnil, da je kljub Erdoğanovim nesprejemljivim komentarjem še vedno odprt za dialog in srečanje z njim.

Namesto Erdoğana se je na grške spravljive tone z nič kaj spravljivimi besedami ozrl Fuat Oktay, namestnik turškega predsednika: »Ko se bo Turčija odzvala (na grške grožnje - pri.avt.), bo dan v Grčiji tako ali tako - noč

Iz vrha Evropske unije medtem veje zaskrbljenost zaradi Erdoğanovih groženj Grčiji.

»Ko bo prišel trenutek, bomo storili, kar je treba,« so nedoločno sporočili iz Evropske komisije.

EU je resno zaskrbljena zaradi »sovražnih izjav« turškega predsednika, naslovljenih na Atene glede statusa grških otokov v bližini turške obale, je slišati iz Bruslja.

»Vaša zasedba otokov (v Egejskem morju blizu Turčije - prim.avt.) nas v ničemer ne zavezuje. Ko bo prišel trenutek, bomo storili, kar je potrebno. Lahko pridemo nenadoma ponoči!« je pred kratkim Grkom zagrozil turški predsednik na nekem srečanju, ob tem pa je uporabil enako izrazoslovje kot pred začetkom vojaške operacije v Siriji.

Poleg tega je Erdoğan Grčiji sporočil, da bo »plačala visoko ceno«, češ da krši turški zračni prostor in »moti« turška letala v Egejskem morju.

»Te sovražne izjave turškega političnega vodstva proti Grčiji in grškemu ljudstvu ... povzročajo resno zaskrbljenost,« je v odgovoru na novinarsko vprašanje dejal Peter Stano, tiskovni predstavnik vodje evropske diplomacije Josepa Borrella.

Dodal je, da EU pričakuje, da se bo Turčija vzdržala kakršnega koli verbalnega zaostrovanja in se zavezala spodbujanju dobrososedskih odnosov.

»V odnosih z Grčijo je treba vsako nerešeno vprašanje rešiti mirno, z dialogom in v dobri veri, ob spoštovanju mednarodnega prava in v skladu z načeli dobrega sosedstva,« je dodal in poudaril, da je Grčija članica EU in da je treba spoštovati suverenost in integriteto članic Evropske unije.

Atene se pritožujejo, da turška vojaška letala pogosto preletavajo grške otoke blizu turške meje in jih zato prestrezajo grške letalske sile.

Turčija po drugi strani obsoja prisotnost grških vojaških sil na otokih, ki naj bi bila v nasprotju z mirovnimi sporazumi, podpisanimi po prvi in ​​drugi svetovni vojni.

V Grčiji to razumejo kot jasno grožnjo z vojno.

Če je soditi po odzivih na socialnih omrežjih, se je turško-grška vojna že začela

Medtem ko vročekrvneži na turški strani sporočajo sosedom čez mejo, češ da bodo »prišli vzeti, kar nam pripada, saj Turki ne zapustijo svoje zemlje nikomur, prej ali slej jo bodo zavzeli, lahko pridemo neke noči nenadoma v odgovor z grških gričev prileti opomin, da bodo (Turki) »le v sanjah spet zasedli grško zemljo... vašega cesarstva ni več, prav tako ni več nekoč zasedenih dežel. Sprijaznite se s tem, saj smo v 21. stoletju.«

K sreči ta vojna (zanekrat?) poteka samo na - svetovnem spletu. Včasih tudi ob pomoči znanih risanih junakov.

Vendar se je vlada v Atenah doslej odzvala umirjeno.

Grški zunanji minister Nikos Dendias je na vrhu držav jugovzhodne Evrope v Solunu dejal, da ne bo »z žaljivimi izjavami, nezakonitimi in neprimernimi zahtevami in obtožbami prispeval k zaostrovanju s sosednjo Turčijo«.

Grško zunanje ministrstvo je izdalo tudi 16 zemljevidov, namenjenih dokumentiranju »razsežnosti turškega revizionizma«, ki prikazujejo turške ozemeljske zahteve od leta 1923 do danes.

Turka stran pa je prepročana, da Grčija zaseda del turških ozemelj in spominja, da je leta 1995 parlament v Ankari sprejel zakon, po katerem bo Turčija napovedala vojno Grčiji, če bo ta razširila svoje ozemeljske vode do 12 nautičnih milj.

Casus belli je bil ponovno potrjen leta 2004 in od takrat ni bil nikoli umaknjen.

V tem primeru je za eskalacijo potreben le en podpis. Erdoğanov.

»Grčijo še enkrat opozarjamo, naj se izogiba sanjam, izjavam in dejanjem, ki jo bodo vodili v obžalovanje, kot se je to zgodilo pred stoletjem, in naj se spravi k pameti,« se glasi eden iz vrste zapisov, ki jih turški predsednik od junija naprej objavlja na Twitterju.

Pri tem Grke poziva k pameti z obujanjem bolečih spominov na turške zmage v daljni preteklosti.

Glede na te grožnje, ki prihajajo iz Turčije, vidijo Atene potrditev za svojo odločitev, da ne demilitarizirajo otokov v vzhodnem delu Egejskega morja.

Grčija je prepričana, da tako uresničuje svojo pravico do samoobrambe.

Ne nazadnje je na zahodni obali Turčije opaziti številne desantne ladje.

Poleg tega turška bojna letala trenutno skoraj vsakodnevno kršijo grški zračni prostor. Preletavajo celo velike naseljene otoke, kot so Rodos, Samos in Kos.

Turki vračajo žogico in trdijo, da gre za zračni prostor oziroma del morja, v katerem Grčija krši mednarodno pravo in ozemeljsko nedotakljivost Turčije...

Hkrati se spominjajo grozodejstev, ki naj bi jih nad Turki v preteklosti zakrivili »barbarski Grki«...

Turki vračajo s posmehovanjem nerodnosti grške častne straže pred parlamentom v Atenah, Grki pa s fotografijami, ki pričajo o nesposobnosti turške vojske, da do konca izpelje vsaj puč proti Erdoğanu.

Spomnimo, pučisti (predvsem iz vrst turških zračnih sil in žandarmerije) so poskusili državni prevrat izvesti ob nezadostni podpori v celotnem vrhu vojske – kar je temeljni pogoj za uspeh vojaškega puča – zato je bilo njihovo početje že od vsega začetka obsojeno na klavrn konec.

Erdoğan je spodleteli puč izkoristil za množične odstavitve sodnikov in aretacije vojakov, novinarjev, učiteljev... Skratka, lotil se je maščevalnega protiudara in še bolj utrdil svojo oblast.

Vse našteto, predvsem pa verbalno stopnjevanje medsebojnih napetosti tako med veljaki iz državnega vrha kot na družbenih omrežjih, pri marsikaterem Grku ustvarja občutek slabosti. In negotovosti.

Večina upa, da je napeta vojno hujskaška retorika turškega predsednika le del strategije v okviru volilne kampanje.

Prihodnje leto bodo v Turčiji predsedniške volitve, Erdoğan pa je napovedal, da želi znova kandidirati.

Gospodarske razmere v Turčiji so slabe, inflacija pa je po uradnih podatkih več kot 70-odstotna.

Zakaj torej Erdoğan ne bi, da bi preusmeril pozornost, znova podžgal konflikt, ki tli desetletja?

Nihče si pravzaprav ne upa napovedati, kako daleč bo šel Erdoğan. A Grki se še vedno dobro spominjajo poznega poletja 2020, ko so se v vzhodnem Sredozemlju soočile turške in grške vojaške ladje.

Turčija ne skriva skomine po otokih, ki jih ima Grčija za svoje. Vir: Zajem zaslona, Twitter, DW

V središču ozemeljskega spora je predvsem skupina otokov, imenovana Dodekanez, ki vključuje Rodos, pa tudi druge naseljene otoke, kot so Lezbos, Samos in Kos.

Turško-grška mejo so dejansko urejali skoraj 100 let, vendar je vprašanje suverenih pravic v vzhodnem delu Egejskega morja zapleteno – če upoštevamo mednarodno pravo.

Zdaj ga vsak stran tolmači tako, kot mu ustreza.

Grčija se je med tem pospešeno oboroževala tudi z nakupom raketnih sistemov S-300 iz Rusije.

V odgovor je Ankara od Rusije kupila še boljše sisteme: S-400...

Da tam kjer je veliko dima je  lahko tudi ogenj, kaže primer Gürkana Zengina, znanega turškega televizijskega novinarja in vplivnega analitika, ki je pred kratkim v neki oddaji na zemljevidu s palico potegnil navpično mejno črto med Turčijo in Grčijo in pomenljivo vprašal: »Kako lahko ti otoki pripadajo Grčiji?«

Pogodba iz Lausanne (1923) in Pariška pogodba (1947), sklenjeni po prvi oziroma drugi svetovni vojni sicer določata, kateri otoki so dodeljeni kateri državi, a tudi, da se posamezni otoki ne smejo militarizirati.

Obstaja tudi pogodba iz Montreuxa (1936), ki naj bi delno nadomestila pogodbo iz Lausanne.

Prav iz tega sporazuma Turčija med drugim črpa svoje sporne ozemeljske zahteve, ne oziraje se na izid druge svetovne vojne in določila Pariške pogodbe.

Združene države so se medtem, nezadovoljne zaradi vse tesnejših vezi Ankare z Moskvo in Pekingom odločile doliti še malo bencina na ogenj zapletenih grško-turških odnosov.

Tako Atene kot Nikozijo je pravkar razveselila novica, ki jo je javnosti sporočil grški poslanec Nikos Dendias, da je ameriški državni sekretar Antony Blinken določil, da se popolnoma odpravi ameriški embargo na orožje Cipru.

Gre za nekdanjo britansko kolonijo, ki se je leta 1960 osamosvojila od Združenega kraljestva in leta 1961 postala članica Skupnosti narodov (Commonwealth of Nations).

Republika Ciper je od 1. maja 2004 tudi članica Evropske unije.

Republika Ciper obsega ozemlje skoraj celega otoka, vendar nadzoruje le južni dve tretjini tega ozemlja.

Severni del otoka je leta 1974 zasedla Turčija in ustanovila Turško republiko Severni Ciper, čeprav te države razen Ankare ne priznava nobena druga država.

To pomeni, da so ZDA odpravile embargo na orožje, ki je doslej veljal tudi za grški del otoka.

Blinken je že potrdil ameriškemu kongresu da so izpolnjeni potrebni pogoji v skladu z ustrezno zakonodajo za odobritev ponovnega izvoza in prenosa ameriških obrambnih izdelkov v Republiko Ciper za proračunsko leto 2023.

Ankara je strumno kritizirala potezo Washingtona glede odprave omejitev uvoza orožja na grški del Cipra.

Mevlüt Çavuşoğlu, turški zunanji minister je opozoril, da sporna ameriška odločitev pomeni začetek oborožitvene tekme v Sredozemlju.

Adiministraciji Joeja Bidna očitno ni dovolj ena vojna, ki jo do zadnjega Ukrajinca Združene države narekujejo v Evropi, saj je videti, kakor da zdaj že pripravlja teren za novo.

Tokrat v Sredozemlju.

Delite članek