Raziskujemo in pojasnjujemo: Zgodovina terorizma v Evropi med hladno vojno

Nadaljujemo z raziskovanjem zgodovine terorizma v Evropi in sicer bomo v tem prispevku obravnavali obdobje, ko je terorizem prizadel največ žrtev. Medtem ko je ideološki spopad med demokratičnim zahodom in socialističnim vzhodom bil označen kot hladna vojna (zahvaljujoč neposredni nekonfrontaciji med glavnima akterjema, ZDA in Sovjetsko zvezo), se je to politično-ideološko nasprotovanje razplementelo prav zaradi terorističnih napadov.

Preplet terorizmov

Politična raznolikost Evrope je privedla do novega prepleta različnih vrst terorizma, pri čemer je zanimivo dejstvo, da je terorizem »uspeval« primarno na področju Zahodne Evrope, ki je bila v tem času primarno (politično, propagandno, obveščevalno ter potencialno vojaško) bojišče med zvezo Nato in silami Varšavskega pakta. Obveščevalno-varnostne službe Sovjetske zveze in drugih komunističnih držav so (finančno) podpirale oz. pripomogle k delovanju levičarsko-anarhističnih terorističnih skupin, ki so se prizadevale za sprožitev revolucije in strmoglavljenje demokratične ureditve evropskih držav. Prav tako so komunistične obveščevalne službe izvedle tudi atentate vidnejših prebežnikov kot tudi političnih nasprotnikov, kar je klasični primer državnega terorizma.

Le-te skupine so bile povezane tudi z arabskimi terorističnimi skupinami (kot tudi državami), s katerimi so sodelovale pri urjenju in oskrbovanju z oborožitvijo, kot tudi izvedbami terorističnih napadov. Slednje so tako izvedle tudi teroristične napade na evropski celini, ki so bile posledicami razmer v njihovim domačih državah (npr. Palestini oz. Izraelu, Libiji, itd.).

V Evropi so v tem času delovale še »klasične« nacionalistične teroristične skupine, ki so se prizadevale za osamosvojitev oz. izboljšanje političnega položaja svojega naroda. Tudi nekatere izmed teh skupin so se povezale s levičarskimi in arabskimi skupinami (ter državami), da so prav tako dobile financiranje, oborožitev in urjenje. Prav tako so v nekaterih državah nastale desničarske teroristične skupine, ki so bile dejansko paradržavne formacije, s katerimi so hoteli preprečiti vzpon levih političnih strank; najboljši primer tega je Italija.

Rdeči terorizem

Med najbolj pomembnimi levičarsko, komunistično, oz. anarhistično usmerjenimi terorističnimi skupinami, ki so delovale v Evropi med hladno vojno (primarno po letu 1970), so bile: Frankcija rdeče armade in Revolucionarne celice (v Zahodni Nemčiji), Rdeče brigade (v Italiji), Neposredna akcija (v Franciji), in Komunistične bojne celice (v Belgiji).

V Zahodni Nemčiji je bila najbolj znana teroristična skupina Frankcija rdeče armade (Rote Armee Fraktion; RAF), ki je bila ustanovljena leta 1970 in je delovala z neposredno podporo vzhodnonemške tajne službe Stasi. Aktivna je bila skoraj trideset let, vse do leta 1998, pri čemer so bile aktivne tri generacije teroristov. Zaradi izbire načina delovanja (atentati, napadi, ugrabitve oseb in letal, ropi in tatvine, itd.) je bila najbolj znana teroristična skupina v Zahodni Nemčiji, pri čemer je neposredno povzročila smrt 34 oseb, pri čemer niso delovali le v Nemčiji, ampak tudi na Švedskem, Nizozemskem, Belgiji, itd. Njihovo delovanje je doseglo višek leta 1977, ko so izvedli atentat na vrhovnega tožilca Zahodne Nemčije Siegfrieda Bubacka, ubili predsednika Dresdenske banke Jürgena Ponta, ter ugrabili in umorili industrialca Hannsa Martina Schleyerja, predsednika Konfederacije nemških zvez delodajalcev. V sodelovanju s Popularno fronto za osvoboditev Palestine (PFLP) je slednja ugrabila letalo Lufthanse, da bi dosegli izpustitev ujetih voditeljev RAF.

Še več napadov (kar 186) je izvedla levičarska teroristična skupina Revolucionarne celice (Revolutionäre Zellen). Medtem ko je sprvo izvedla njihovo najbolj odmevno akcijo (ugrabitev letala Air France v sodelovanju s PFLP), se je pozneje preusmerila v serijo bombnih napadov, tako na različne državne in gospodarske ustanove kot tudi na ameriške vojaške baze. Skupina je bila aktivna med leti 1973 in 1993.
 

V povojni Italiji, kjer so se odvajali politični boji med demokrati in komunisti za prevlado v parlamentu, so delovale t. i. Rdeče brigade (Brigate Rosse). Tudi ta levičarska teroristična skupina je želela sprožiti levičarsko revolucijo v Italiji in izločiti Italijo iz zveze Nato, pri čemer so se posluževali atentatov, ugrabitev, bančnih ropov in umorov. Njihov najbolj odmevni »uspeh« je bila ugrabitev in umor poslanca in nekdanjega predsednika vlade Alda Moroja leta 1978. Skupina je prenehala z delovanjem leta 1988.

Francosko različico levičarskega terorizma je izvajala skupina Neposredna akcija (Action directe) med leti 1979 in 1987. V teh letih so izvedli okoli 50 napadov na različne javne in gospodarske objekte, kot tudi ugrabitve, bombni napadi, itd. Njihova najbolj odmevna akcija je bil umor Reneja Audrana leta 1985, ki je bil zadolžen za francosko prodajo orožja.

Krajši čas (1983-1986) so v Belgiji delovale Komunistične bojne celice (Cellules Communistes Combattantes), ki so večinoma izvajale bombne in druge napade, usmerjene proti stavbam (in ne ljudem). Vseeno so belgijski komunistični teroristi povzročili smrt dveh ljudeh.

Sovjetski državni terorizem

Poleg (ne)posrednega podpiranja in financiranja različnih levičarskih terorističnih skupin, ki so delovale v Zahodni Evropi, je Sovjetska zveza izvedla tudi atentate na prebežnike kot tudi na politične nasprotnike.

Tako je sovjetska KGB leta 1957 izvedla atentat na Leva Rebeta, vodjo ukrajinskih nacionalistov, ki je živel v Zahodni Nemčiji. Leta 1959 je bil s cianidom zastrupljen še eden vodilni ukrajinski nacionalist Stepan Bandera.

Najbolj znan atentat je bil nedvoumno umor bolgarskega pisatelja Georgija Markova leta 1978 v Londonu. Agent bolgarske tajne službe ga je zbodel z dežnikom in v njegovo stegno vnesel majhno kroglico s ricinom, katerega je priskrbela KGB.

Arabsko-izraelski spopad v Evropi

V času vojne se je na evropsko celino prenesel tudi arabsko-izraelski oboroženi konflikt, ki je na Bližnjem vzhodu potekal v obliki arabsko-izraelskih vojn kot tudi delovanja arabskih terorističnih skupin v Palestini oz. Izraelu.

Tako je že predhodno omenjena PFLP izvedla več ugrabitev letal, ki so bila na poti v ali izven Evrope; leta 1968 ugrabitev letala El Al iz Rima v Izrael, štirih letal leta 1970 na poti v Evropo ter leta 1977 ugrabitev letala Lufthanse na letu iz Palma de Mallorce v Frankfurt. Še bolj odmevni so bili napadi te skupine na zaposlene in potnike pri izraelskemu letalskemu prevozniku na različnih letališčih: leta 1968 v Atenah (1 mrtev), leta 1969 v Zürichu (1 mrtev), ter 1970 v Münchnu (1 mrtev).

Najbolj odmeven teroristični napad arabske teroristične skupine v Evropi se je zgodil leta 1972 med poletnimi olimpijskimi igrami v Münchnu, ko je Organizacija črni september (ponavadi le Črni september) zajela del izraelske olimpijske delegacije. Po neuspelem policijskem posredovanju je bilo na koncu mrtvih enajst Izraelcev, pet Arabcev in eden zahodnonemški policist. Trije preživeli arabski teroristi so bili pozneje izpuščeni, ko so njihovi soborci zajeli letalo Lufthanse. Ista teroristična skupina je leta 1971 hotela ubiti še izraelskega veleposlanika v Londonu, ubila izraelskega diplomata v Londonu v seriji pismenih bomb leta 1972, sabotirala elektro-plinsko omrežje v Nemčiji in na Nizozemskem istega leta, ter zajela belgijsko letalo istega leta.

Posledično je Izrael preko svoje tajne službe Mosad sprožil Operacijo Božji srd, preko katere so napadli organizatorje, sodelavce in izvajalce münchenskega pokola, pri čemer so več arabskih skrajnežev umorili tudi v Evropi.

Naslednjič nadaljujemo s predstavitvijo delovanja nacionalističnih in desničarskih terorističnih skupin v Evropi med hladno vojno.