Raziskujemo in pojasnjujemo! Islamistični terorizem

Nancy Kobrin je definirala islamistični terorizem kot »vojaško politično orodje, katerega uporablja radikalni politični islam kot tudi sekularne muslimanske teroristične organizacije«. Na nadaljevanju predstavljam nekatere zgodnje muslimanske sekte ter teroristične skupine, ki so preko stoletij vplivala na oblikovanje sodobnega islamističnega terorizma.

Haradžiti

John Esposito smatra člane haridžitske sekte za primer zgodnjih islamskih ekstremistov. Sekta se je ločila od šiitov (haridžiti dobesedno pomeni »izločeni«), saj so bili prepričani, da je »Ali kriv neizpolnjevanja Božje volje, ko je pristal na arbitražo, da se je končala dolga vojna« med muslimani V osami so ustanovili svoja naselja, iz katerih so »vodili vojno proti svojim sovražnikom v imenu Boga«. Njihova intrepretacija Korana je bila dobesedna, radikalno-fundamentalna, s čimer se je ustvaril črno-bel pogled na svet. Njihov nauk (haridžizem) zagovarja džihad kot šesti steber islama, zavrača nauk o opravičenju po veri brez del ter prepoveduje razkošje, kajenje, glasbo in iger.

Verjeli so, da so oni pravi verniki in da je boj proti nevernikom obvezen v skladu s Koranom. Prav tako so verjeli, da vsak musliman, ki stori večji greh, je odpadnik od vere (»takfir«), s čimer se ga lahko ubije. Zavračali so nasledstvo po rodbini (kot v primeru šiitov) kot z izbiro voditeljev iz Mohamedovega plemena (v primeru sunitov), saj so verjeli, da bi muslimansko skupnost morala voditi najbolj pobožna oseba (ne glede na to ali je to ženska, suženj, ne-Arabec,...), dodaja Patrick Sookhdeo. Da bi dosegli ta svoj cilj, so se namenili ubiti tri največje muslimanske osebnosti tistega časa. Uspeli so le z umorom Alija, voditelja šiitov, pri čemer so se sklicevali na Koran kot vir njihove motivacije, poudarja Mark Gabriel. Večina haridžitske sekte je bila uničena do začetka desetega stoletja, a se je deloma ohranila preko podsekte Ibadis v Omanu,vzhodni in severni Afriki.

Ismailiti

Ismailska sekta (v času osmega stoletja) se je ločila od šiitov, pri čemer je za dosego svojih ciljev uporabljala obveščevalno dejavnost kot tudi propagando. Razodetje posameznih stopenj vere je bilo postopno, pri čemer se je najvišja resnica bolje približala mistični filozofiji kot ortodoksnemu islamu. Ismailiti priznavajo prvih sedem imamom (posledično so poimenovani tudi septimiti/sedmerovci ali sebiti), Koran razlagajo alegorijsko in ezoterično. Verjamejo, da sin šestega imama Ismail ni umrl, ampak se je skril ter se bo ob koncu sveta pojavil kot mahdi.

Asasini

Včasih se džihad primerja s križarskimi vojnami. Križarske vojne, ki so se odvijale v prelomu med prvim in drugim tisočletjem, so predstavljale radikalni odklop od osnovnih krščanskih načel ter predstavljale le manjši del zgodovine krščanstva. V nasprotju je džihad v islamu prisoten od vsega začetka in se nadaljuje še danes, poudarjata Talal Asad in James Lewis, oba raziskovalca islamističnega terorizma.

Med prve islamistične teroriste učenjaki uvrščajo tudi asasine (oziroma hasasine, kar pomeni predani hašišu, jemalci hašiša), člane muslimanske sekte, ki je bila aktivna v Iranu in Siriji med 11. in 13. stoletjem. Njihova dejanja »niso bila primarno usmerjena proti križarjem, ampak proti muslimanskim vladarjem, katere so videli kot brezbožne uzurpatorje«, pri čemer so se posluževali atentatov »posameznikov, z visokim političnim, vojaškim ali verskim položajem, ki so bili smatrani za izvor zla«. V nasprotnju s sodobnimi islamističnimi teroristi se asasini niso ubili sami, ampak so pričakovali smrt s strani svojih sovražnikov. Njihov konec je prišel leta 1256, ko so Mongoli napadli in zavzeli alamutsko trdnjavo ter usmrtili velikega mojstra.

Učenjak skrajnosti

Ibn Tajmija (1263‒1328) velja za »najbolj citiranega učenjaka iz preteklosti« v džihadski literaturi. Svoj politični nazor je oblikoval v času, ko so bile arabske dežele podvržene mongolskim (tatarskim) napadom. Pozneje ko so se Mongoli spreobrnili v islam, jih Ibn Tajmija še vedno ni smatral za prave muslimane, saj so še vedno obdržale nekatere poganske zakone in obrede. Posledično je »organiziral milico, da bi se borila proti poganskim sektam in napisal fatvo, s katero je izjavil, da sledilci ismailitske sekte morajo biti pokončani«. Dalje je označil vse šiitske voditelje in ekstremiste kot heretike in se odločil, da ne potrebuje islamskih učenjakov za »odločitev, kaj je prava interpretacija Korana«. Med njegovimi navedbami je tudi, da je ofenzivna vojna obvezna za vse prave muslimane.

Vahabizem

Mohamed ibn Abd al-Vahab (1703‒1792) je uporabil Tajmija za oblikovanje svoje ideologije, ki je pozneje postala državna ideologija Savdske Arabije. Vahabizem tako sloni na prepričanju Vahaba, da so bile takratne muslimanske države le malo boljše od poganskih. Vpeljal je haridžitski koncept takfirja za vse muslimane, ki so mu nasprotovali.

Vahabizem je bil pomemben dejavnik za oblikovanje salafizma (oziroma neo-vahabizma), katerega ustanovitelj je bil Rašid Rida (1865‒1935). Slednji je stremel k vrnitvi k zgledu pravičnih in pobožnih prednikov (»salaf«), torej k Mohamedu, prvim spremljevalcem in pravičnim kalifom. Vključil je tudi določene vidike Ibn Tajmija.

Deobandi

Med islamsko skupnostjo v britanski Indiji (v času odpora proti britanski vladavini) se je v drugi polovici 19. stoletja izoblikovalo gibanje Deobandi, ki je zavračalo zahodni vpliv in vrednote, ter pozivalo k vrnitvi h klasičnemu, konzervativnemu islamu. Leta 1967 je v južni Aziji (Indija, Pakistan, Afganistan) delovalo preko 9.000 njihovih šol. Znotraj tega gibanja se je izoblikovalo tudi gibanje Tablighi Jamaat, ki zagovarja moralno samoizboljšanje ter miroljubno širjenje vere med neverniki oziroma drugimi muslimani. A v času sovjetske invazije se je znotraj tega gibanja izoblikoval bolj ekstremni element, ki je rekrutiral mudžahedine za boj proti Sovjetom.

Prva svetovna vojna je spodbudila prvo uspešno panarabsko gibanje, ko so zavezniki zaradi potrebe (strateškega) boja proti Otomanskegmu imperiju povezali beduinska plemena, ter s tem pričeli proces oblikovanja poznejših arabskih narodov in sodobnih držav oziroma arabski nacionalizem.

Muslimanska bratovščina

Leta 1928 je bila ustanovljena Muslimanska bratovščina pod vodstvom Hasana al-Bane (1906‒1949). Slednji je izhajal iz sufizma ter podpiral aktivni defenzivni džihad rekoč, da je smrt enkratni dogodek, zato je smrt v sklopu džihada bolj vredna in zaželjena (Sookhdeo 2004, 133). Po zgledu nacističnih organizacij (SA in Gestapo) je znotraj stranke ustanovil paravojaške in obveščevalno-varnostne oddelke, saj je študiral nacistično in fašistično literaturo. Med pomembnimi podporniki bratovščine je bil tudi mufti al-Husejni. Po zgledu Führerprinzipa je al-Bana od svojih privržencev zahteval, da mu prisežejo zvestobo, pri čemer je prevzel naziv »al-Muršid« (vrhovni vodja).

Pomembno točko v zgodovini islamističnega terorizma predstavlja povezovanje islamskih nacionalistov z nemškimi nacisti, v času pred in med drugo svetovno vojno. Potem ko so Nemci sprevideli, da ne bodo mogli skleniti mirovnega sporazuma z Združenim kraljestvom, so pričeli sodelovati z muslimani, katere je predstavljal mufti Jeruzalema, Amin Al-Husejni. Muslimani so si želeli samostojnosti izpod britanske (in francoske) nadoblasti, Nemci pa bi britanskemu imperiju s tem prizadeli strateški udarec. Leta 1941 jim je tako uspelo v Iraku postaviti vlado, ki je bila naklonjena silam osi, a so jo zavezniške sile premagale. Z Nemci je med drugim sodeloval tudi (poznejši egiptovski predsednik) Anvar Sadat, kot vohun za Nemce v Egiptu. Nacisti in muslimanski nacionalisti so se med seboj povezavali tudi na točkah večvrednosti, dominiranju nad manjvrednimi, nasprotovanje zahodni demokraciji ter marksistični ideologiji ter antisemitizmu. Že Hitler je zapisal, da je fanatizem potreben za širjenje ideologije, pri čemer je netolerantnost edino pravo gibanje. Antisemitizem se kaže kot demoniziranje judov, govor o boju proti judom zavoljo vsega človeštva, razglaševanje svete vojne proti judom.

Učenjak džihada

V 20. stoletju je Sajud Abu al-Ala Mavdudi (1903‒1979) iz indijske podceline, postal prvi muslimanski učenjak, ki je izdelal sistematično delo glede džihada. Sam je tako smatral džihad ne samo kot orodje »za širjenje islamske politične prevlade, ampak tudi za širjenje pravične vladavine«, v obliki osvobodilne vojne. Zagovarjal je vzpostavitev »politično samostojnih muslimanskih držav«, s čimer je povezal islamski džihad z pomembnimi gibanji tistega časa: protikolonializmom in narodno-osvobodilnimi gibanji. Leta 1941 je ustanovil Džamat-i Islami, katere cilj je bila sprememba posameznika, družbe in politike v skladu z islamom. Džihad je smatral za individualno dolžnost vsakega muslimana, a je pod džihad uvrstil tudi nevojne aktivnosti (kot so govor in pisanje v podporo džihadu).

Naslednjič nadaljujemo z zgodovino islamističnega terorizma po drugi svetovni vojni.