REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Raj, ki se je spremenil v pekel - zgodba o deželi, ki je imela nekoč vse, živeli so kot bogovi, danes pa so berači

Raj, ki se je spremenil v pekel - zgodba o deželi, ki je imela nekoč vse, živeli so kot bogovi, danes pa so beračiVIR: Insajder.com

Avstralija, ki letno sicer sprejme 200.000 migrantov, se je domislila izvirne rešitve za svoje žgoče migrantsko vprašanje in tiste, ki jih ne želi spreti. Pri tem pa jim je pomagala - nesreča sosedov.

Če pazljivo pogledate zemljevid sveta, tam nekje na pol poti med Avstralijo in Havaji, sredi Pacifika, boste zagledali pikico, poleg katere piše Nauru. Gre za najmanjšo otoško državo na svetu, s površino le 21 kvadratnih kilometrov. Vendar pa ne dovolite, da bi vas velikost prevarala: ta otoček ima prav neverjetno zgodbo.

Nauru je bil druga najbogatejša država na svetu v drugi polovici 20. stoletja.

Nauru je bil naseljen že pred 3000 leti; v začetku je na tem kosu zemlje v osrčju Pacifika živelo 12 polinezijskih in mikronezijskih plemen.

Danes je ta otok dom 10.084 prebivalcem, ne upoštevaje migrante, ki jih Avstralija namešča v zbirnih centrih na otoku. Najbližje sosede - prebivalce Kiribatov in Nauruja loči 300 kilometrov morske modrine.

Nauru je bil sicer nemška kolonija v 19. stoletju ter avstralski protektorat do sredine 20. stoletja.

Po teh uvodnih podatkih je res težko dojeti, da je bil Nauru druga najbogatejša država na svetu v nekem obdobju 20. stoletja, ko gre za izračun BDP-ja na prebivalca.

Nauru

Gremo od začetka: številni problemi Nauruja izhajajo iz druge polovice 19. stoletja, ko je izbruhnila državljanska vojna med 12 plemeni, po kateri se je število prebivalcev skorajda prepolovilo. Za klavrno usodo gre "zahvala" trgovcem, ki so domorodce seznanili s strelnim orožjem. Nato so otok leta 1888 zasedli kolonizatorji iz Nemčije. Otok so si nato podajali iz roke v roko še štirje kolonizatorji: Velika Britanija, Nova Zelandija, Avstralija in Japonska.

Nemci so prinesli s seboj smrtonosne bolezni iz Evrope, kar je povzročilo še en resen udarec avtohtonemu prebivalstvu. Japonci, ki so zasedali otok med drugo svetovno vojno, so bili še slabši "gospodarji" kakor Nemci - njihova rešitev za epidemijo gobavosti na otoku je bila še posebej kruta: vse bolnike so vkrcali na ladjo, ki so jo nato potopili sredi oceana.

V letih po osamosvojitvi (1968) je imel Nauru v svetovnem merilu drugi največji BDP na prebivalca, takoj za še bogatejšo Savdsko Arabijo.

Ko se je končno znebil vseh kolonizatorjev, je Nauru štel le še okoli 600 prebivalcev.

Sam otok se večinoma sestoji iz fosfatov, zato je bila v času šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja celotna država pristen rudnik bogastva - fosfat so množično izkopavali in z ladjami pošiljali kupcem v daljnih deželah, ki so ga uporabljali kot gnojilo. Tako je v letih po osamosvojitvi (1968) imel Nauru drugi največji BDP na prebivalca, takoj za še bogatejšo Savdsko Arabijo.

Toda masovno rudarjenje fosfatov je pripeljalo ne le do velikega bogastva, ampak je vodilo tudi do ekološke katastrofe. Prilivi denarja so bili sprva ogromni.

Prebivalci, osvobojeni verig kolonializma, so prodajali fosfate strankam po vsem svetu, leta 1981 pa je zaslužek dosegel neverjetnih 123 milijonov dolarjev, kar je pomenilo 17.500 dolarjev na vsakega prebivalca. V tistem času je bilo to res veliko denarja.

Nauru

Vendar bo cena te nenadne blaginje, ki jo bo plačal Nauru - previsoka. Prva je ekološka: za potrebe kopanja rudnin je bila uničena prekrasna tropska vegetacija, zato danes otok izgleda kot velika, gola deponija, kot ugotavlja Economist.

Drugi razlog je, kakopak - slaba in do obisti skorumpirana oblast. Vlada se je namreč odločila nagraditi sokrajane preveč razkošno, kar se je kmalu izkazalo kot napaka "netrajnostnega koncepta". Na Nauruju ni bilo davkov, vlada je zaposlovala 95 odstotka prebivalstva, ki ga je nagrajevala z velikodušnimi plačami. Izobraževanje in zdravstveno zavarovanje sta bila brezplačna, enako je veljalo za elektriko, telefonijo in stanovanja - vsak je dobil hišo od države.

Na Nauruju ni bilo davkov, izobraževanje in zdravstveno zavarovanje sta bila brezplačna, enako je veljalo za elektriko, telefonijo in stanovanja - vsak je dobil hišo od države.

Vlada in prebivalci so denar razmetavali na vrsto norih, ekstravagantnih projektov, vključno s financiranjem katastrofalnega broadwayskega muzikala "West End", ki je temeljil na življenju - Leonarda da Vincija. Da bi zabavale ljudstvo doma, so mestne oblasti na otok celo pripeljale znane igralce in ikone zabavne industrije, denar za to pa so razmetavali v potokih.

Država se je spremenila v kaos na vseh področjih: delovni čas je bil prilagodljiv, nihče si ni belil glave, da je edino preostalo zelenje na otoku tisto na igriščih za golf. Namesto ribolova, ki je bil ena od pomembnejših panog za preživetje, je bilo sodobnim prebivalcem Nauruja lažje oditi v lokalni supermarket do polic obteženih s prigrizki, čokolado in piškoti, polnih sladkorja, ki so postali priljubljena sladica namesto sadja. Ni čudno, da je Nauru kmalu postal edinstven primer v svetu glede problema pretirane debelosti in sladkorne bolezni. Nauru je kmalu postal znan kot najbolj "debela" država na svetu, katere polovica prebivalstva trpi za diabetesom. Povprečna življenjska doba je samo 55 let.

Pomanjkanje inteligence ali zgolj malomarnost oblasti, ki ni dolgoročno načrtovala in zato ni računala, da se bo kopanje dragocenega elementa iz zemlje moralo nekoč končati, zlasti na površini velikosti povprečnega mednarodnega letališča. Ko pa je rudnine zmanjkalo, je nov položaj pahnil v obup obubožano in z zdravstvenimi težavami obremenjeno ljudstvo.

Državna blagajna je dobesedno ostala brez denarja - v njej ni ostal niti en sam dolar.

Sledil so leta hude revščine, ker je državna blagajna dobesedno ostala brez denarja. V njej ni ostal niti en sam dolar. Centralna banka je propadla, nepremičnine v tujini, ki so bile v državni lasti pa so bile zasežene zaradi dolgov, prav tako tudi letala, ki so bila odvzeta neposredno z vzletno-pristajalne steze, o čemer je poročal tudi britanski Guardian.

Nauru

Nauru je vse globlje in globlje tonil, razpad sistema je bil neobrzdan. Oblast se je lotevala vseh možnih prijemov, da bi le pridobila nekaj denarja za preživetje. Nauru je kmalu postal raj za pranje denarja; ocenjuje se, da je bila skozi to državo "oprana" vsaj milijarda dolarjev. Tudi ruskih tajkunov.

Nauru je izrabil celo svoje članstvo v OZN, da bi zaslužil denar: sprejel je več deset milijonov dolarjev v zameno za priznanje novih neobstoječih držav.

Nauru je izrabil celo svoje članstvo v OZN, da bi zaslužil denar: sprejel je več deset milijonov dolarjev v zameno za priznanje novih neobstoječih držav, kot so Južna Osetija, Abhazija ...

Vlada Nauruja je bila ponižana do obisti, toda resnično je trpelo ljudstvo. Neobrzdano izkopavanje fosfatov je popolnoma uničilo državo, zemljišče je postalo popolnoma neuporabno za kmetijstvo, nekdaj prekrasna otoška flora je sedaj le spomin, gozdarstva ni več, pokrajina je po koncu rudarjenja postala neprijazna celo za šport in rekreacijo.

Takoj, ko je fosfat izginil, je brezposelnost dosegla 90-odstotno stopnjo, šolski sistem se je zrušil, kar je uničilo življenja več generacij otočanov.

Danes je več kot 3.000 prebivalcev Nauruja tujcev: Avstralci delajo kot zdravniki, menedžerji in inženirji, Kitajci so lastniki restavracij in trgovin, medtem ko domačini večinoma opravljajo fizično delo. Lokalno prebivalstvo je zelo drago plačalo strmoglavljenje standarda: le tretjina otrok obiskuje srednjo šolo, vsi drugi pa takoj po končani osnovni šoli poprimejo za trdo fizično delo.

Nauru

Nauru 21. stoletja živi od tuje humanitarne pomoči, največji "mecen" je Avstralija, ki svojo pomoč debelo zaračunava. Toda Avstralija nikoli ni obravnavala Nauruja enakopravno. Res je, da so leta 1993 Avstralci privolili, da plačajo odškodnino za uničenje narave na otoku zaradi slabega upravljanja (Avstralci so namreč upravljali kopanje fosfata), vendar šele potem, ko so bili obtoženi pred Meddržavnim sodiščem v Haagu.

Avstralci so plačali odškodnino za uničenje narave zaradi slabega upravljanja z rudniki fosfata, vendar šele potem, ko so bili obtoženi pred Meddržavnim sodiščem v Haagu.

Danes Avstralija uporablja Nauru kot mesto, kamor "izvaža" vse migrante, ki so poskušali vstopiti v Avstralijo. Namešča jih v najbolj kruta "odlagališča", ki si jih je človek omislil za begunce in migrante - v ograjene tabore, ki spominjajo na kletke, ki so se razširili po celem otoku. Nedavno se predvsem britanski mediji razkrili, da so migranti na Nauruju, še posebej otroci, žrtve zločinov - spolnih in fizičnih zlorab.

Kot poroča britanski Guardian, so zdaj prav migranti "valuta", s katero z najbližjimi državami - Avstralijo in Novo Zelandijo - kupčka režim Nauruja.

Avstralija v Nauru "izvaža" svoje migrante, tudi otroke, ki so žrtve hudih zločinov - spolnih in fizičnih zlorab.

Toda Nauru je zdaj tako na tleh, da potrebuje Avstralijo za vsako ceno.

Karkoli Avstralija zahteva, mora skorumpirana oblast Nauruja sprejeti za vsako ceno, v zameno za finančno "podporo" in delo, ki ju Canberra zagotavlja.

Protest avstralskih učiteljev Vir: Facebook

Te dni so celo avstralski učitelji množično protestirali zaradi klavrnega položaja in zlorab migrantskih otrok na Nauruju.

Komentarji