Prvič po drugi svetovni vojni se v Berlinu sprašujejo: Ali potrebujemo jedrsko bombo?

Na novo usmeritev in razmišljanje glede jedrske oborožitve se je prvi odzval berlinski Welt. "Ali potrebujemo jedrsko bombo?", je odmevalo kot politična bomba z naslovnice berlinskega časnika konec prejšnjega tedna.

Spomnimo, nedeljska izdaja Welta je med najbolj branimi v Berlinu, zato tokrat ne gre za nek distopijski roman, v katerem je Nemcem v drugi svetovni vojni uspelo prvim narediti jedrsko bombo, da bi jo nato vrgli na Washington, ampak gre za resnično razpravo, ki se dogaja prav zdaj v sedanji prestolnici Nemčije.

“Prvič po letu 1949 Zvezna Republika Nemčija ni več pod ameriškim jedrskim dežnikom”, je zapisal v svojem članku v Weltu Christian Hacke, ugledni politični analitik.

“Nacionalna obramba na podlagi ‘jedrskega odvračanja’ mora biti prednostna naloga v luči nove čezatlantske negotovosti in potencialnega konflikta. Opora na neko ‘evropsko rešitev’ je čista iluzija, saj so nacionalni interesi drugačni”, poudarja Hacke.

Kot komentira portal "Politico", ni prvič, da Nemčija razmišlja o lastnih jedrskih možnostih. Na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je kancler Konrad Adenauer, ki je dvomil o zanesljivosti ZDA kot zaveznika, poskušal v smisel te ideje pregovoriti francoskega predsednika Charlesa de Gaullea v upanju, da bo ta vključil Nemčijo v francoski jedrski arzenal. Ampak ga je de Gaulle prijazno - zavrnil.

Nekaj ​​let potem, ko je Adenauer zapustil položaj kanclerja, je Nemčija ratificirala pogodbo o jedrskem neširjenju iz leta 1968, kar je v tistem času pomenilo, da Berlin ne želi imeti nič z razvojem jedrskega orožja. Glede na tako imenovani Sporazum o združitvi obeh Nemčij in politično opredelitev tistih, ki so bili ključni za ponovno zedinjenje te države, se je Berlin konec 20. stoletja ponovno opredelil za izogibanje jedrskemu orožju.

Analitiki upajo, da so to glavni razlogi, zakaj je majhna možnost, da se uresničijo sanje o vrnitvi ideje o jedrskem orožju na tlu Nemčije.

“Če bi se Nemčija odrekla statusu nejedrske dežele, kaj bi potem preprečilo Turčiji in Poljski, da vložita tožbi”, se sprašuje Wolfgang Ischinger, nekdanji nemški veleposlanik v ZDA, v odzivu na besedilo, ki ga je objavil Hacke.

Ulrike Esther Franke, analitičarka v Evropskem svetu za zunanjo politiko, specializirana za nemško zunanjo in obrambno politiko, drone, revolucije v vojaških zadevah in vojaško tehnologijo meni, da je zelo pomembno, da imata Nemčija in Evropa strateško razpravo glede vprašanja jedrske bombe.

"Nemčija počasi začenja dojemati, da splošna struktura evropskega varnostnega sistema sploh ni pripravljena za prihodnost," je dodala v izjavi za “Politico”.

Po navedbah omenjenega medijskega portala, so se nemški politiki zelo dolgo izogibali razprav o obrambi, vendar jih je Trumpova vztrajna kritika na račun nemške skromne porabe za obrambo prisilila, da se mu zoperstavijo.

Nemški “vložek” v NATO ni “prst v oko” le Trumpu. V zadnjih mesecih je bilo razkrito slabo stanje nemške vojske oziroma resno pomanjkanje dovolj ustrezne opreme.

"Nič ne leti, nič ne plava, nič ne dela," je ogorčeno opisal Hacke stanje v nemški vojski v svojem članku v Weltu.

Poleg nezadostne opreme, je drugi razlog za skrb - ljudstvo. Ni skrivnost, da se Nemčija od leta 2011 naprej zanaša na prostovoljce, ki jih ni dovolj, kar predstavlja resen problem za lokalno vojsko.

Nekateri analitiki so predlagali, da bi bilo boljše za Nemčijo, če bi namesto vlaganja v gradnjo lastnih jedrskih zmogljivosti začela razmišljati, da finančno pomaga Franciji, ki ima že zgrajene in stabilne tovrstne zmogljivosti. Ta načrt so nato skazile študije, objavljene v letu 2017, ki so odkrile, da vlaganje v jedrski arzenal druge države ne bi bilo ustrezno.

Z drugimi besedami, članstvo Nemčije v zvezi NATO in EU je to državo že umestilo, vsaj na papirju, pod francosko in angleško jedrsko zaščito. Toda zgolj to za mnoge v Nemčiji, kot kaže odmevna razprava o jedrskem orožju – več ni dovolj.