REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Propad Zahoda: So demokratične, liberalne države miroljubne?

Propad Zahoda: So demokratične, liberalne države miroljubne?Zmanipulirano ljudstvo na Zahodu z velikimi koraki stopa v orwellijansko distopijo. Ko bo to spoznanje postalo splošno, utegne biti prepozno. Vir: Posnetek zaslona, X

Uradna zahodna propaganda je polna superlativov in samohvale o naravi zahodnih družb, ki naj bi bi bile utelešenje svobode in demokracije za razliko od ureditev mnogih drugih držav, ki naj bi bile avtoritarne diktature.[1] Tako EU kot ZDA nastopata v odnosu do tretjih držav z vzvišenega demokratičnega piedestala in pridigata drugim, kako naj uravnavajo politiko svojih držav na edinozveličaven zahodni način.

Zlasti ZDA si jemljejo pravico tudi do subverzivnega delovanja v različnih, celo demokratičnih državah, na primer z režijo puča v Ukrajini leta 2014,  in do uporabe vojaške sile zoper države, ki naj bi bile sovražne.

Glede na navedeno, se samodejno zastavi vprašanje: kakšna je resnična narava zahodnih družb. So to res "idealne" družbe, ki bi jih moral posnemati ves svet v lastno dobro?

Ali so zahodne družbe morda le najbolj razvite tako v gospodarskem kot vojaškem pogledu, kar zlasti velja za ZDA kot hegemona Zahoda? Toda, ali to pomeni, da so tudi demokratične in posledično miroljubne?

Kot kažejo neizpodbitna dejstva, znanstveno-tehnološka in ekonomska razvitost ter vojaška moč same po sebi še niso zagotovilo liberalno-demokratske družbe.

Za razumevanje liberalno-demokratske paradigme in njenega sedanjega razkrajanja na Zahodu je treba pogledati nekolikanj nazaj v zgodovino politične misli, na kateri temelji liberalna demokracija, to pa je ideologija razsvetljenstva.

Razsvetljenski misleci in njihove ideje

Pred razsvetljenstvom so bili izobraženci pretežno teologi. Teologija je bila smatrana za izvor vseh znanosti, duhovščina je določala, kaj je in kaj ni res in seveda tudi, kaj je prav in kaj ni. Razsvetljenski misleci so razbili cerkveni monopol nad resnico in odprli pot svobodi mišljenja. [2] Toda preden se je to zgodilo, so bile v Evropi številne in dolgotrajne versko pogojene vojne in državljanske vojne, v katerih je umrlo milijone ljudi. Zavedanje tega dejstva je pomembno, ker kaže, da se je ideja svobode porodila iz velikanskih žrtev nekdanjih generacij in nikakor ni bila samoumevna, tako kot tudi danes to ni in nikoli ne bo.

Vir: Posnetek zaslona, X

Francoski filozof Voltaire (1694-1778)  je napisal Traktat o strpnosti, v katerem je zagovarjal stališče, da družba lahko prosperira samo, če spoštuje medsebojne razlike. Delo je predvsem kritika fanatične verske nestrpnosti med katoliki in protestanti.

Zdi se, da se na Zahodu danes obnavlja nestrpnost znotraj družbe.

Zdi se, da se na Zahodu danes obnavlja nestrpnost znotraj družbe. To se na primer kaže v ZDA v t. i. prebujenski (woke) ideologiji, katere bistvo je boj proti belskemu supremacizmu, ki ima značilnosti protibelskega rasizma in dejansko poglablja rasne razlike. Bele Američane prepričujejo, da se morajo sramovati svojega porekla[3], saj so neizbežno rasisti, ker so bili belci lastniki sužnjev, in ker so izvedli genocid nad Indijanci ipd., čeprav je kristalno jasno, da ne morejo potomci nositi odgovornosti za dela svojih prednikov. Ob tem je zanimivo, da se prebujenski moralisti ne obregajo ob sodobno imperialistično politiko ZDA, ki povzroča politične napetosti, državne udare, vojne, državljanske vojne, neštevilne človeške žrtve, razrušenje celih držav in milijone beguncev vsepovsod po svetu...

Namesto strpnosti in različnosti mnenj se na Zahodu uveljavljajo uniformna politična korektnost, kultura brisanja (cancel culture), cenzura, označevanje za sovražni govor, kar ni povšeči vladajoči eliti in njenim pendantom, vključno z nevladniki. Vse to vodi v politično enoumje.

Voltaire je zaslužen tudi za popularizacijo sekularizma, to je ideje o ločitvi cerkve oziroma religije in duhovščine od države. Z uveljavitvijo sekularizma se je končala samoumevna oblastna vloga cerkve, ki je kako tisočletje dušila razvoj filozofije, znanosti in umetnosti v Evropi v imenu verskih dogem, dejansko pa za absolutno oblast fevdalnih stanov, med katere je sodila tudi cerkev.

H genezi sodobnih liberalno-demokratskih političnih sistemov je pomembno prispeval razsvetljenski mislec  Rousseau (1712-1778), ki je napisal epohalno delo Družbena pogodba, v katerem je utemeljil nujnost, da se v družbi konsenzualno določijo temeljne individualne in skupinske pravice in obveznosti njenih članov, vključno s pristojnostmi in obveznostmi države oziroma oblasti.

Iz krovne družbene pogodbe oziroma ustave izhajajo vse podrejene pravne norme, ki tvorijo pravni sistem države, ki hoče biti pravna in demokratična. Danes lahko mirno trdimo, da se družbena pogodba v zahodnih državah množično krši, da države zlorabljajo oblast zoper interese državljanov, da je postala cenzura in nadzor državljanov vseprisoten pojav, da mediji glavnega toka niso svobodni, da ni svobode govora, da prevladuje obvezna politična korektnost, to je enoumje...

Vir: Posnetek zaslona

Pomemben razsvetljenski mislec je tudi Francoz Montesquieu (1689-1755), pravnik, ki je oblikoval teorijo delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno, ki je še danes eden od ključnih pravno-političnih temeljev sodobnih liberalno-demokratskih družb.[4]

Delitev oblasti v teoriji omogoča, da oblastni vzvodi niso osredotočeni v enem samem oblastnem centru, kar omogoča medsebojni nadzor različnih vej oblasti in ravnovesje med njimi. Predpostavka tega modela seveda je, da ni v ozadju različnih vej oblasti skrita neformalna struktura, globoka država ali kakorkoli že to imenujemo, ki ima vse tri veje oblasti na svojih vrvicah in poljubno manipulira z njimi. Žal je temu kriteriju na Zahodu vse manj zadoščeno.

Delitev oblasti v teoriji omogoča, da oblastni vzvodi niso osredotočeni v enem samem oblastnem centru, kar omogoča medsebojni nadzor različnih vej oblasti in ravnovesje med njimi. Predpostavka tega modela seveda je, da ni v ozadju različnih vej oblasti skrita neformalna struktura, globoka država ali kakorkoli že to imenujemo, ki ima vse tri veje oblasti na svojih vrvicah in poljubno manipulira z njimi. Žal je temu kriteriju na Zahodu vse manj zadoščeno.

Razsvetljenstvo je v pravem pomenu besede pomenilo konec neke temačne, dogmatske dobe in začetek nove dobe, ki so ji utrle pot nove filozofske in politične ideje, ki so v temeljih predrugačile evropsko družbo. Namesto vere v indiskutabilne verske dogme, so razsvetljenski misleci poudarjali pomen kritičnega raziskovalnega uma. Jedrnato to ponazarja Kantova misel: "Imej pogum uporabljati svoj razum!"[5] Avtonomno mišljenje je dalo nesluten pospešek filozofiji, družboslovju, znanosti, tehnologiji, umetnosti itd.

Razsvetljenski misleci so postavili ideološke temelje sodobnih liberalno-demokratskih družb in odprli vrata v moderno znanstveno-tehnološko dobo. Danes se zdi, da Zahod pospešeno rine v nov dogmatizem, ki sicer ne temelji na verskih dogmah, temveč na ideoloških, ki pa so ravno tako skregane z znanostjo, zdravo pametjo in občo moralo.

Ponovno smo v obdobju, ko bi morali spet imeti pogum uporabljati svoj razum. Vse preveč ljudi se pod pritiskom medijskega pranja možganov in ali metode palice in korenčka konformistično odreka avtonomnemu mišljenju in nekritično sprejema zahteve vladajoče elite, pri čemer gre predvsem za nezamenljivo, realno vladajočo zahodno nadnacionalno plutokratsko elito, ki oblikuje zahodno politično agendo.

Zahod je "pozabil", pravzaprav je zavrgel pojmovanje, da je "liberalizem politična doktrina, ki jemlje varovanje in krepitev svobode posameznika za osrednji problem politike (...) Vlada (je) v najboljšem primeru »nujno zlo«. (...) Težava je torej oblikovati sistem, ki daje vladi moč, potrebno za zaščito posameznikove svobode, hkrati pa preprečuje tistim, ki vladajo, zlorabo te moči." [6]

Regresija razsvetljenskih idej s pojavom totalitarnih gibanj 20. stoletja

Da pozitiven razvoj družbe nikakor ni samoumeven, so zelo boleče pokazali totalitarizmi 20. stoletja, komunizem, nacizem in fašizem, ki so odpravili elementarne demokratične in politične svoboščine ter pravice ljudi, celo pravico do življenja, v imenu kolektivnih razrednih in nacionalnih pravic. Človek, posameznik, je ponovno postal nemočen in brezpraven objekt v rokah vladajočega razreda. Milijoni ljudi so umrli kot domnevni sovražniki razreda, partije, nacije in nezmotljivih voditeljev. Še več jih je umrlo v vojnah, ki jih je sprožil nacifašizem.

Neonacist Vir: Yandex
Vir: Posnetek zaslona, X

Totalitarizmi 20. stoletja so bili reakcija na liberalizem 19. stoletja stoletja. Ta je na eni strani ustvaril premožno kapitalistično elito, buržoazijo, ki je brezvestno izkoriščala mezdno delovno silo, na drugi strani pa je ustvaril množico siromašnih proletarcev, ki so živeli ob nizkih mezdah iz rok v usta. Tako komunizem kot nacifašizem sta proletariatu dala različne socialne ugodnosti, zlasti plače v skladu z nujno potrošniško košarico, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, skrajšanje delovnih ur, plačan letni dopust ipd., toda cena za te ugodnosti je bila visoka: izguba elementarnih svoboščin in pravic.

Ko je bil kapitalistični razred v Rusiji premagan in eliminiran, se je revolucija nadaljevala tudi proti namišljenemu notranjemu sovražniku, zaradi česar je v Stalinovih čistkah umrlo milijone ljudi. Nacifašizem pa je, ko je obračunal z domačo opozicijo, sprožil drugo svetovno vojno, v kateri je velik del Evrope razrušen, umrlo pa je desetine milijonov ljudi.

Po 2. svetovni vojni se je zdelo, da je napočila streznitev, in da si nihče več ne želi vojn in nasilja.

Nastala je Organizacija združenih narodov, ki je sprejela vrsto dokumentov, ki predstavljajo mednarodne pravne zaveze, ki naj bi zagotavljale mir na mednarodni ravni in človekove pravice znotraj posameznih držav.

Toda kmalu po 2. svetovni vojni je nastopilo je obdobje hladne vojne med Zahodom in Sovjetsko zvezo. Razvoj jedrskega orožja in pretnja medsebojnega uničenja obeh svetovnih ideološko-političnih blokov je postala nova realnost. V imenu varnosti Zahoda je zlasti v ZDA v okviru obveščevalnih služb prišlo do korenitih odstopanj od načel liberalne in demokratične države. CIA je postala država v državi, de facto neodgovorna izvoljenim predstavnikom ljudstva. Obratno: politiki so postali njeno orodje.

Ko državi dejansko vlada nevidna združba s pomočjo osamosvojenega tajnega obveščevalnega aparata, ni moč govoriti o demokraciji.

Obdobje ameriškega unipolarizma

Leta 1991, ko je razpadla Sovjetska zveza, Amerika pa je ostala edina supersila, je napočilo obdobje ameriške unipolarnosti. Namesto obetane zlate dobe miru in razcveta, ki naj bi mu botorovala demokratična in benigna supersila Amerika za razliko od nekdanje totalitarne in maligne Sovjetske zveze, je nastopilo turbulentno obdobje, ki so ga zaznamovali številni, s strani ZDA inducirani prevrati tudi demokratičnih režimov [7], in vojne, ki jih je bojeval Washington, ker ni imel več nasprotnika, ki bi ga lahko zaustavil. Maske so dokončno padle.

Maske so dokončno padle. Pokazal se je pravi, imperialistični obraz ZDA, ki naj bi bile "svetilnik demokracije" in naj bi kot take kazale pot vsem drugim državam in njihovim narodom.

Pokazal se je pravi, imperialistični obraz ZDA, ki naj bi bile "svetilnik demokracije" in naj bi kot take kazale pot vsem drugim državam in njihovim narodom.

Washington je v mednarodnih odnosih uveljavil pravilo "might is right", to je pravico močnejšega. Utvare o Ameriki kot o miroljubni, pravični in dobronamerni supersili so se dokončno razblinile.

Čeprav je sovjetski imperij razpadel, averzija Zahoda proti Rusiji nikoli ni zares ugasnila, zlasti ne v ZDA. Prastrah Amerike je bil, da bi se združilo tehnično znanje Evrope, zlasti Nemčije, z enormnimi ruskimi naravnimi bogastvi, kar bi ustvarilo ekonomsko velesilo v Evropi, ki bi lahko ogrozila ameriški primat. Od tod načrtno širjenje rusofobije na Zahodu in širjenje Nata proti Vzhodu, kljub nasprotnim obljubam Gorbačovu, čeprav Rusija ni imela nobenih načrtov po napadanju Zahoda. Obratno, Zahod goji želje po podreditvi Rusije.

Ko je NATO na zahtevo Georgea Busha mlajšega, kljub nasprotovanju Merklove in Sarkozyja, leta 2008 sprejel sklep, da ponudi članstvo Ukrajini in Gruziji, je to pomenilo konec iluzije mirnega sobivanja Zahoda in Rusije. Bush je vrgel rokavico Putinu in ta je sprejel poziv na dvoboj.

Sledila je rusko-gruzijska vojna leta 2008, tej pa je sledil državni udar v Ukrajini leta 2014 v režiji Obamove Bele hiše. Posledično je Krim na referendumu izglasoval pripojitev k Rusiji, v Donbasu pa je izbruhnila državljanska vojna, v kateri je po ocenah OZN umrlo najmanj 13 tisoč ljudi na obeh straneh.

Po osmih letih zavračanja zahtev Kremlja za uresničitev dogovorov iz Minska, po katerih bi Donbas ostal v okviru Ukrajine, in odklanjanja sprejetja dogovorov o medsebojnih varnostnih zagotvilih med Rusijo in Zahodom, je Kremelj sklenil presekati gordijski vozel z vojaškim napadom na Ukrajino. Zahod, zlasti Amerika, je dobila, kar je iskala: posredno vojno Zahoda zoper Rusijo. Toda ta se ne odvija po načrtih. Ukrajina je praktično poražena kljub velikanski vojaški pomoči Zahoda. Slednjemu zdaj preostane samo, da prizna poraz ali vojno eskalira, kar predstavlja realno tveganje jedrske vojne.

Čemu Zahod tvega jedrsko apokalipso? Za demokracijo in svobodo Ukrajine, ki jo je sovražno prevzel z državnim udarom?

Lindsey Graham, razvpiti ameriški jastreb, je prostodušno priznal, da gre v Ukrajini v bistvu za plen, saj naj bi bila Ukrajina ekonomska zlata jama.[8] Gre pa še za veliko več: gre za poskus spremembe režima v Rusiji v interesu Zahoda ali celo za poskus uničenja Ruske federacije. Če bi slednja padla pod zahodni vpliv, bi kot domine padle tudi mnoge druge države vzdolž južne ruske meje. Indija bi se znašla v precepu med Zahodom in BRICS-om, pritisk Zahoda na Kitajsko pa bi se znatno povečal. Ameriške sanje o svetovni dominaciji bi spet dobile krila.  

Dodaten madež, ki razkriva utvarno demokratično naravo Zahoda, je Izrael. To je dejansko rasistična država, ki že desetletja izvaja apartheid, etnično čiščenje in genocid nad okupiranimi Palestinci, Zahod, zlasti Amerika pa ga neomajno podpira.

Trenutek resnice o zahodni "demokraciji"

Zahod se je razkril kot navidezna demokracija, v kateri vlada kapitalska, predvsem finančna in vojno-industrijska oligarhija. Politiki so le njene zamenljive lutke, ljudstvo, demos, pa je le amorfna delovna množica, nemočen objekt v rokah elite, ki ga slednja predvsem prek medijskih manipulacij ustrezno indoktrinira in izkorišča v skladu z lastnimi interesi in cilji. Vladajoča zahodna oligarhija skrajno pragmatično in machiavellistično zasleduje svoje cilje tako na notranjem kot mednarodnem planu.

Zahod se je razkril kot navidezna demokracija, v kateri vlada kapitalska, predvsem finančna in vojno-industrijska oligarhija. Politiki so le njene zamenljive lutke, ljudstvo, demos, pa je le amorfna delovna množica, nemočen objekt v rokah elite, ki ga slednja predvsem prek medijskih manipulacij ustrezno indoktrinira in izkorišča v skladu z lastnimi interesi in cilji.

Deklarirana liberalno-demokratična politična ideologija je sicer všečna, a realno neobstoječa. Namenjena je zgolj temu, da ljudje verjamejo v dobronamernost politične elite in v superiornost zahodnega politično-ideloškega sistema, kar je potrebno, da zahodna, zlasti ameriška javnost podpira militarizem in ekspanzionizem pod vodstvom njegove imperialistične elite.

Razmeroma visok življenjski standard je ljudi na Zahodu uspaval. Vsesplošna medijska propaganda jih neprestano prepričuje, da živijo v najboljšem od vseh možnih svetov, ki ga razen Rusije in Kitajske ter teroristov ne more nič ogroziti. Toda liberalna demokracija je krhka cvetica, ki ima veliko sovražnikov, zato potrebuje stalno skrb, ta pa je v desetletjih ameriškega unipolarizma povsem izostala.

Zgodil se je celo paradoks: marksizem, ki je bil v času hladne vojne najbolj osovražena ideologija v zahodnih liberalnih demokracijah, je nenadoma dobil domovinsko pravico na Zahodu. Univerze so postale kotišče neomarksističnih idej. Na njihovi podlagi je politična elita sprožila proti-demokratično kulturno revolucijo, ki se napaja iz t. i. kulturnega marksizma. Paradoks je plastično izrazil Niall Ferguson, ko je dejal, da je sam marksist, vendar na strani buržoazije.[9] To ni le prazna domislica, avtoritarnost v politiki plus tržna ekonomija ali kapitalizem v gospodarskem sistemu postaja dejanska ideologija zahodne elite.

Naj se zdi še tako neverjetno, Maova avtokratska Kitajska je navdušila tudi pokojnega Davida Rockefellerja (1915-2017), dolgoletnega patriarha ameriške dinastije Rockefller in enega najbogatejših Američanov njegovega časa, člana najvplivnejše ameriške in zahodne finančne elite in sponzorja pomembnih think tankov (mislišč), ki je vplival na cele generacije ameriških politikov. Ko je D. Rockefeller davnega leta 1973 obiskal Kitajsko, je bil navdušen nad njo, čeprav je bila takrat le bleda senca današnje Kitajske, saj je ta zacvetela šele po Maovi smrti, ko je opustila zgrešene Marxove ekonomske ideje in ponovno uvedla tržni oziroma kapitalistični gospodarski sistem.

Po obisku Kitajske je D. Rockefeler zapisal: "Človeka takoj navduši občutek nacionalne harmonije ... Ne glede na ceno kitajske revolucije, ji je očitno uspelo … spodbujati visoko moralo in namen skupnosti. Splošni družbeni in gospodarski napredek ni nič manj impresiven ... Ogromnemu družbenemu napredku Kitajske je zelo koristila enotnost ideologije in namena ... Družbeni eksperiment na Kitajskem pod vodstvom predsednika Maa je eden najbolj pomembnih in uspešnih v zgodovini.« (New York Times, 8-10-1973) [10]

Enopartijski politični in tržni (kapitalistični) ekonomski sistem je v bistvu tudi danes privlačen model za člane zahodne plutokracije.

Kaj je D. Rockefellerja lahko tako navdušilo na Kitajskem v Maovem času? Gotovo ni spregledal represivne narave Maovega režima, ki je pokončal več deset milijonov Kitajcev, in nizkega življenjskega standarda ljudi v Maovi Kitajski v primerjavi z Američani. Ga je prevzel sistem kitajske partijske in Maove osebne diktature? So bile to tudi njegove skrite sanje?

Enopartijski politični in tržni (kapitalistični) ekonomski sistem je v bistvu tudi danes privlačen model za člane zahodne plutokracije. Sedanje napetosti med Ameriko in Kitajsko imajo vzrok predvsem v tem, da je Kitajska zaprla vrata pred sovražnim prevzemom s strani ameriške plutokracije in da preti prehiteti Ameriko po gospodarski in vojaški moči.

Ameriška elita se danes čuti ogrožena od Kitajske, kar pred desetletji ni bil slučaj, saj je še do nedavna mislila, da bo finančno-ekonomsko in posledično politično lahko obvladala Kitajsko po običajnem receptu barvnih revolucij, podkupovanja političnega razreda in prevzema finančnega sistema, čemur kot padajoče domine sledi podreditev vseh ključnih družbenih podsistemov: javne uprave, gospodarstva, medijev, šolstva, nevladnih organizacij ipd.

Sodobna avtoritarna ideologija, ki je podlaga zahodne kulturne revolucije, ima podporo vladajoče plutokracije. To je ideologija, ki jo udejanja Biden oziroma ameriška elita, leva in desna, v Evropi pa von der Leynova, ki ima široko podporo tako evropske leve in desne sredine.

Sodobna avtoritarna ideologija, ki je podlaga zahodne kulturne revolucije, ima podporo vladajoče plutokracije. To je ideologija, ki jo udejanja Biden oziroma ameriška elita, leva in desna, v Evropi pa von der Leynova, ki ima široko podporo tako evropske leve in desne sredine.

Dejansko evro-amerišla levica in desnica nastopata kot monopartija z več frakcijami. Vsekakor ne gre za sistem liberalne demokracije, temveč za novo obliko prikritega avtoritarnega sistema, ki je zdaj v vzponu na Zahodu.

Nas v prihodnosti čaka odkrita diktatura?

Razkroj demokracije na Zahodu je že v času hladne vojne pred približno 40 leti napovedal Juri Bezmenov, agent KGB, ki je prebegnil na Zahod. Razkril je, da poteka na ameriških univerzah intenzivna ideološka indoktrinacija študentov z vcepljanjem protidemokratičnih vrednot v režiji sovjetske tajne službe KGB. To fazo je imenoval demoralizacija, ki naj bi po nekaj desetletjih pripeljala do destabilizacije družbe. Tej fazi naj bi sledila kriza, ki bo ustvarila nov družbeni sistem, ki seveda ne bo liberalna demokracija.[11]

Spomnimo se, kako se je ameriška ladja gugala v času Trumpovega mandata. Tedaj se je zgodil napad na belski supremacizem, ki ga je poosebljal Trump. Povod upora je bil policijski uboj Afroameričana Georgea Floyda [12], vzroki upora so bili seveda precej globlji. Definitivno so bile ZDA tedaj v fazi destabilizacije in na robu državljanske vojne. Izvolitev Bidna je do neke mere pomirila tako iniciatorje upora iz visoke politike kot njegove ulične izvajalce v podobi BLM (Black Lives Matter) in njihovih številnih pristašev. Hujši krizi se je Amerika tedaj izognila, vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo, če bo Trump ponovno izvoljen. Se bo uresničila Bezmenova preroška napoved?

Dejansko smo priče novega zgodovinskega cikla prikrite represije na Zahodu, ki utegne sčasoma postati manifestna. Simptomatično  je, da o tem skoraj nihče ne govori. Ni politično korektno.

Položaj je podoben kot v režimih, ki jih Zahod označuje za avtoritarne, kjer si tudi nihče ne drzne kritizirati političnega sistema, njegovih nosilcev in njihovih političnih projektov, naj bodo še tako sporni. Razlika je samo v tem, da se zahodne države v notranji politiki pretežno poslužujejo mehke moči, s katero dosegajo politično uniformnost.

Dejansko smo priče novega zgodovinskega cikla prikrite represije na Zahodu, ki utegne sčasoma postati manifestna. Simptomatično  je, da o tem skoraj nihče ne govori. Ni politično korektno.

Kdor ima nekonvencionalne, politično nekorektne ideje in bi rad vstopil v politiko, je praviloma izločen že v štartu in nikoli ne prestopi praga politike. Novinar, ki se ne drži zapovedane politično korektne linije, izgubi službo. Podobno velja za javne uslužbence, univerzitetne profesorje in mnoge druge. Kdor želi obstati v sistemu, mu mora biti lojalen, tako kot v avtoritarnih režimih, sicer se sproži postopek diskreditacije-likvidacije.

Vsa družbena nadgradnja je bolj ali manj politično korektna in kot taka pasivna oziroma kooperativna z vladajočo elito. To se je na primer pokazalo med pandemijo, ko so bili utišani vsi kritični glasovi tako v medicinskem kot pravnem pogledu, bodi strokovni ali laični.

Kdor sledi in verjame samo medijem glavnega toka, se mu ne sanja, v kakšnem svetu živi.

K sreči je internet omogočil, da predstavljajo dejstva in ideje, ki jih glavni mediji skrivajo, tudi politično nekorektni marginalci, to je posamezniki, ki so praviloma izven sistema in so dejansko zahodni disidenti, kar samo po sebi kaže na avtoritarnost zahodne "demokracije".

Medijski alternativni marginalci imajo velike težave, saj jih internetne platforme, ki naj bi bile politično nevtralne, brez zadržkov cenzurirajo, demonetizirajo in ukinjajo njihove spletne medije ter jim tako onemogočajo objavljanje in ekonomsko preživetje, poleg tega so deležni diskreditacij s strani medijev glavnega toka.

Medijski alternativni marginalci imajo velike težave, saj jih internetne platforme, ki naj bi bile politično nevtralne, brez zadržkov cenzurirajo, demonetizirajo in ukinjajo njihove spletne medije ter jim tako onemogočajo objavljanje in ekonomsko preživetje, poleg tega so deležni diskreditacij s strani medijev glavnega toka. Ko sta Kitajska ali Iran izvajala cenzuro interneta že kmalu po njegovem nastanku, se je zdelo, da se kaj takega na Zahodu ne more zgoditi. In kje smo zdaj?

Zaradi alternativnih medijskih marginalcev se na Zahodu danes veliko govori o dezinformacijah, ki so pogosto le za elito neljube informacije, kar je dodaten element, ki je bil zelo domač v nekdanjih totalitarnih režimih. Veliko je govora tudi o sovražnem govoru in o potrebi sodnega preganjanja le-tega, s čimer se postopno reinkarnira razvpiti pojem notranjega sovražnika.

Pravilo, da je svoboda svoboda tistega, ki misli drugače, ne velja več. Svoboda je zožena na nujnost misliti politično korektno, se pravi po diktatu zahodne vladajoče elite. Politično-ideološki konformizem je zlasti v intelektualnih poklicih neobhoden za uspešno kariero in ekonomsko preživetje, podobno kot je bil v nekdanjih totalitarnih režimih.

Zahod plove stran od deklariranih vrednot, ki naj bi konstituirale zahodne družbe. Plove stran od liberalno-demokratske paradigme, ki je posledično v procesu postopne razgradnje, in plove stran od miroljubnih odnosov na svetovnem planu, kar se kaže v državnih udarih in vojnah Amerike s podporo Evrope, v izzvani posredni vojni Zahoda z Rusijo, v vojnah na Bližnjem vzhodu, v apartheidu in etničnem čiščenju nad Palestinci v Izraelu oziroma Palestini, v izzivanju Kitajske v zvezi s Tajvanom ipd.

Orwellov roman "1984"[13] se uresničuje. Proces demokratične regresije Zahoda teče postopno, a neomajno, govor o tem pa je družbeni tabu. Politično korektni mediji izvajajo stalen gaslighting in ustvarjajo množično hipnotično kognitivno disonanco, kar omogoča, da zmanipulirano ljudstvo na Zahodu z velikimi koraki stopa v orwellijansko distopijo. Ko bo to spoznanje postalo splošno, utegne biti prepozno.

Zgodovina se žal ponavlja.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke