petek, 27. december 2024 leto 29 / št. 362
Prikrita resnica vojne v Ukrajini (3): Zakaj Kremelj ni imel namena okupirati Donbasa?
Ruski top med obstreljevanjem položajev ukrajinskih enot. Vir: Yandex, posnetek zaslona
Trditve zahodne propagande o ruskih namerah po osvajanju Evrope so popoln nesmisel, kar se kaže že v tem, da Rusija ni v stanju vojaško premagati Ukrajine, vsaj ne hitro, kaj šele, da bi bila nevarnost za vso Evropo.
Poročanje in komentiranje o rusko-ukrajinski vojni in o celotnem spektru odnosov med Zahodom in Rusijo je dejansko zgolj propagandna vojna in vse manj prikazovanje realnih dejstev.
Zato smo – tudi ob pomoči naših bralcev – pripravili serijo petih člankov, v katerih bomo podrobneje predstavili vzroke in posledice vojne v Ukrajini.
7. Rusija nima namena osvajati Evrope niti nima potencialov za kaj takšnega
Da Kremelj leta 2014 ni nameraval zasesti Donbasa, kaže to, da ni priznal osamosvojenih republik Doneck in Lugansk.
Nasprotno, s Kijevom je Moskva leta 2014 in nato leta 2015 podpisala dva sporazuma v Minsku, s katerima se je zavezala, da bo Donbas ostal v okviru Ukrajine, Kijev pa se je zavezal, da bo ruska manjšina dobila avtonomijo in vse narodne in človekove pravice, ki ji pritičejo po mednarodnem pravu. [1]
Kasneje, to je šele po izbruhu rusko-ukrajinske vojne februarja 2022, sta sopodpisnika sporazumov iz Minska, tedanja nemška kanclerka Angela Merkel in tedanji francoski predsednik François Hollande priznala, da sta bila sporazuma iz Minska le taktična prevara, s katero je Ukrajina pridobila čas, da jo je Zahod pripravil na vojno z Rusijo. [2]
Mirna rešitev ukrajinskega vozla nikoli ni bila resnična opcija.
Who really started the war in Ukraine?
— the Lemniscat (@theLemniscat) July 15, 2023
April 2014
Victoria Nuland: "US has invested some $5 billion in Ukraine, since 1991... That money has been spent on supporting the aspirations of the Ukrainian people to have a strong, democratic government that represents their interests." pic.twitter.com/D6FnC8i786
Vojna v Ukrajini je bila ne le izzvana, temveč načrtovana s strani Washingtona in ključnih evropskih prestolnic ter s podporo Bruslja.
Vojna v Ukrajini je bila ne le izzvana, temveč načrtovana s strani Washingtona in ključnih evropskih prestolnic ter s podporo Bruslja.
Da se je Zahod pripravljal na vojno in jo izzval z aktivno politiko, kaže tudi dejstvo, da je Zahod takoj po izbruhu vojne uvedel verjetno najobsežnejše gospodarske sankcije v zgodovini, kar kaže na to, da je bil scenarij vseobsegajočih sankcij pripravljen vnaprej.
Izbruh vojne očitno ni bil nikakršno presenečenje.
Zahodna propaganda seveda ignorira ključna dejstva v zvezi z vojno v Ukrajini, ker ima Zahod svoje ekspanzivne geopolitične interese v Vzhodni Evropi in srednji Aziji, ki jih kani doseči zlepa ali zgrda.
Trenutno je Rusija glavna ovira za neovirano ekspanzijo tega, čemur bi lahko rekli ameriški imperij.
Evropa je povsem podložna Washingtonu in funkcionira kot nekakšna ameriška kolonija ali protektorat, ki ubogljivo sledi politiki ZDA.
Rusija je avtonomna, to pa je v nasprotju z interesi washingtonske vladajoče elite, ki igra vlogo hegemona in dejanskega suverena Zahoda, to svojo vlogo pa želi razširiti na čim večji del sveta, po možnosti na ves svet.
US soldiers bringing "freedom and democracy"
— Richard (@ricwe123) August 2, 2023
(Iraq)#Niger#NigerCoup#Mali#France#BurkinaFaso#Africa pic.twitter.com/39sZ2dqJrS
Trditve zahodne propagande o ruskih namerah po osvajanju Evrope so popoln nesmisel, kar se kaže že v tem, da Rusija ni v stanju vojaško premagati Ukrajine, vsaj ne hitro, kaj šele, da bi bila nevarnost za vso Evropo.
Politika Zahoda v Ukrajini je bila kontraproduktivna. To kaže že samo dejstvo, da je po puču leta 2014 do izbruha vojne leta 2022 Ukrajino zapustilo okrog 10 milijonov ljudi, ker zase niso videli perspektive v državi, ki je vlagala zgolj v oboroževanje in zelo malo v gospodarski razvoj. Za nameček je Ukrajina izvajala kulturocid in etnično čiščenje.
Zdi se, da Putin sprva sploh ni imel namena napasti Ukrajine, temveč je želel s kopičenjem vojaštva na njenih mejah zgolj izvajati pritisk na Ukrajino in Zahod, da pristopita k pogajanjem za zagotovitev varnosti Rusije in za uresničenje sporazumov iz Minska.
Vojaški analitiki menijo, da okrog 160-190 tisoč ruskih vojakov, ki so izvedli invazijo na Ukrajino, nikakor ni bilo dovolj za njeno okupacijo.
Odločitev o napadu je padla, ko je postalo očitno, da niti Ukrajina niti Zahod ne mislita stopiti v pogajanja z Rusijo. Ameriški predsednik Joe Biden je dobesedno sprovociral ruski napad z večmesečnim najavljanjem, da bo Rusija napadla Ukrajino.
Ob tem so ukrajinske oblasti začele množično bombardirati z Rusi naseljene dele Ukrajine.
Generalni sekretar Nata Jen Stoltenberg pa se je večkrat pridušal, da NATO pakt ne bo upošteval nikogar pri sprejemanju svojih odločitev o širjenju zveze, razen svojih članic.
Navedeno je bilo seveda načrtno izzivanje, katerega namen je bil, pripraviti Rusijo, da se spusti v vojno.
Bivši ameriški predsednik Donald Trump je v intervjuju na ameriški televiziji CNN kategorično zatrdil, da bi on kot predsednik vojno preprečil s pogajanji z Rusijo, zdaj, po njenem izbruhu, pa bi jo s pogajanju ustavil.
Na vprašanje novinarke, ali se zavzema za zmago Ukrajine v tej vojni, je Trump odvrnil, da se zavzema za mir in da se ustavi umiranje ljudi, Ukrajincev in Rusov. [3]
Ob tej Trumpovi izjavi postane kristalno jasno, da politika Zahoda v Ukrajini nima za cilj mir, temveč vojno in ekspanzijo.
Jasno tudi postane, zakaj se Joe Biden ni bil pripravljen pogajati z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, preden je vojna izbruhnila, niti po tem, ko je izbruhnila.
— Defund Bellendsky (@VientianeVibes) August 2, 2023
8. Posledice politike Zahoda v Ukrajini
Politika Zahoda v Ukrajini je bila kontraproduktivna. To kaže že samo dejstvo, da je po puču leta 2014 do izbruha vojne leta 2022 Ukrajino zapustilo okrog 10 milijonov ljudi, ker zase niso videli perspektive v državi, ki je vlagala zgolj v oboroževanje in zelo malo v gospodarski razvoj.
Cena, ki jo Ukrajina plačuje za zahodne ekspanzivne interese in za nacionalistični projekt njene vladajoče elite o etnično čisti Ukrajini, ki bo kot taka prekinila vse zgodovinsko, kulturno, jezikovno, celo versko pogojene vezi z Rusijo, je resnično strahotna. Nič ni vredno tega, kar se zdaj dogaja v Ukrajini.
Za nameček je Ukrajina izvajala kulturocid in etnično čiščenje, kar je prizadelo interese in čustva marsikaterega Ukrajinca, katerega materinščina je bila ruščina, ki je postopno postala osovražena in preganjana.
To je bil napad na kulturno-jezikovno identiteto velikega dela Ukrajincev, celo če se niso imeli za Ruse. To je nekaj tako absurdnega, kot če bi v Švici prepovedali francoščino ali italijanščino.
Po izbruhu vojne je iz Ukrajine zbežalo dodatnih ca 8 - 9 milijonov milijonov ljudi, tako da se je prebivalstvo Ukrajine zmanjšalo za skoraj 20 milijonov.
Ob tem je država utrpela ogromne človeške izgube med vojaštvom in civilnim prebivalstvom, dežela pa je v veliki meri razrušena.
Po oceni neodvisnih analitikov so nenadomestljive vojaške izgube Ukrajine že okoli 400.000 vojakov.
The catastrophic losses of the Armed Forces of Ukraine are announced: on average, 400 obituaries of Ukrainian soldiers are published per day
— Sprinter (@SpriterTeam) August 1, 2023
"A lot of soldiers die in Ukraine. On average, about 400 obituaries a day. November last year was the peak. About 1,100 obituaries for… pic.twitter.com/CEc99WFGTN
Za dogajanje in vojno v Ukrajini ni moč kriviti Rusije. Slednja je več let moledovala Zahod za ustavitev širjenja Nata proti njenim mejam in za sklenitev dogovora o medsebojnih varnostnih zagotovilih.
Osem dolgih let je Kremelj gledal genocidno državljansko vojno v Donbasu, v kateri je do leta 2019 po podatkih OZN umrlo najmanj 13 tisoč ljudi, med njimi veliko civilistov, vključno z otroki, saj je ukrajinska vojska obstreljevala tudi civilne cilje, okrog dva milijona ljudi pa se je iz Donbasa izselilo.
Prav tako je zaman moledovala za uresničenje sporazumov iz Minska in za priznanje narodnih in človekovih pravic ruske manjšine.
Osem dolgih let je Kremelj gledal genocidno državljansko vojno v Donbasu, v kateri je do leta 2019 po podatkih OZN umrlo najmanj 13 tisoč ljudi, med njimi veliko civilistov, vključno z otroki, saj je ukrajinska vojska obstreljevala tudi civilne cilje, okrog dva milijona ljudi pa se je iz Donbasa izselilo.
Zahod je vse ruske pobude za diplomatsko rešitev ukrajinske krize arogantno zavračal v prepričanju, da je Rusija šibka in ne more predstavljati resnične ovire za ekspanzijo Zahoda proti Vzhodu.
Če bi Kijev upošteval dejstvo, da je Ukrajina multietnična država in bi ruski manjšini zagotovil narodne in človekove pravice, namesto da se je zatekel v jezikovno-kulturno unifikacijo in etnično čiščenje Ukrajine, bi se Ukrajina obvarovala pred sedanjo tragedijo.
Strmoglavljeni predsednik Viktor Janukovič je upošteval zapleteno multietnično stvarnost Ukrajine in je iskal politično ravnotežje med različnimi interesi, to je predvsem med interesi ukrajinske večine in ruske manjšine.
Odstavljen je bil z nasilnim pučem s podporo Zahoda, v nasprotju z vsemi demokratičnimi načeli, ki naj bi sicer konstituirale zahodne družbe.
Da fuq... didn't the Ukrainians have Internet when all this was going on? They elected a frickin' carnival entertainer as president?
— (@nakhuboy) July 4, 2023
Od državnega udara naprej se je spirala nasilja odvijala v vedno hitrejšem ritmu.
Če je Janukovič odstopil od pridruževanja Evropski uniji, to ni bila nobena tragedija. Naslednji predsednik bi lahko sprejel drugačno odločitev.
V demokraciji je potrebna strpnost in tudi potrpežljivost.
Nasilni državni udar, posledična državljanska vojna in sedanja vojna pa so resnične tragedije.
Cena, ki jo Ukrajina plačuje za zahodne ekspanzivne interese in za nacionalistični projekt njene vladajoče elite o etnično čisti Ukrajini, ki bo kot taka prekinila vse zgodovinsko, kulturno, jezikovno, celo versko pogojene vezi z Rusijo, je resnično strahotna.
Nič ni vredno tega, kar se zdaj dogaja v Ukrajini.
