»Prava iranska jedrska bomba je nadzor nad Hormuzom«

Pepe Escobar, brazilski novinar in geopolitični analitik, ki Bližnji vzhod pokriva že desetletja in velja za enega redkih zahodnih komentatorjev z neposrednim dostopom do iranskih, pakistanskih in jemenskih virov, je bil gost Glenna Diesena sredi novega vala eskalacije: Jemen je vstopil v vojno proti Savdski Arabiji, iraške milice so se spopadle s Kuvajtom, Iran pa razmišlja o umiku iz memoranduma o soglasju — in celo o izstopu iz Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT).

Escobarjeva ocena je neposredna: ameriška strategija »deli in vladaj« se je sfižila — os upora je bolj enotna kot kdajkoli prej, predsednik Trump je v kotu, memorandum je mrtev, Hormuz pa je, kot pravi, prava iranska jedrska bomba. Objavljamo skrajšan in uredniško oblikovan prevod pogovora; najpomembnejše dele podajamo v izvirni, le lektorirani obliki.

Pepe Escobar. Foto: Felipe L. Gonçalves/Brasil247, CC BY 2.0

Os upora je bolj enotna kot kdajkoli prej

Diesen je razmere povzel kot razširitev vojne na celotno regijo: Jemen napada Savdsko Arabijo, Iran očitno prav tako, Rdeče morje je zaprto, ob kuvajtski meji pa se pojavljajo napadi iraških upornikov. »To res ne izgleda dobro.«

»Ni videti dobro. To bi lahko razširili na celoten planet. Ameriška strategija je poskusila igrati »razdeli in vladaj« z osjo upora — in učinek je ravno nasproten. Os upora je vedno bolj usklajena, vključno z Irakom. To smo videli prejšnji teden na najbolj izjemnih pogrebnih obredih, kakršnih se v živi spomin ni videlo: združevali so šiite v Iranu in Iraku, od Nadžafa in Karbale do Teherana, Koma in Mašhada. Skupaj več kot 40 milijonov ljudi.

Vsi naši iranski prijatelji pravijo isto: obstaja nacionalno soglasje, ki se vrti okoli ideje maščevanja. Z Američani ni mogoče doseči nobenega sporazuma — če povprečnega Iranca vprašate o memorandumu, reče: poskušali so nas prevarati. Ta konsenz pa je dosegel vrh: Svet za nacionalno varnost, civilno vodstvo in najvišje poveljnike IRGC. Zdaj se igrajo s Trumpom. In ne zapletajte se s Perzijci — glede na njihovo dinastično zgodovino, vse imperije in invazije, vedo, kako se nacionalna solidarnost spremeni v nekaj zelo močnega. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da se je lestev eskalacije vrnila.«

Svetišče imama Huseina v Karbali, središče šiitskega sveta. Foto: Safa Daneshvar, CC BY-SA 4.0

Jemen: en dan za razmerje »dva proti enemu«

Za eno najbolj nenavadnih zadetkov vojne Escobar nima gotovega odgovora: bombardiranje letališča v Sani tik ob pristajanju letala družbe Mahan Air s približno 250 Jemenčani, ki so se vračali s pogrebnih slovesnosti v Teheranu. Pilot je v zadnjem trenutku zavil za 90 stopinj in pristal v Hodeidi, katere steza je bila dokončana le nekaj dni prej. Napad so Jemenci pripisali Savdski Arabiji — lovci naj bi vzleteli z njene vojaške baze —, a je mogoča tudi lažna zastava ali marionetna vlada v Adenu, ki nima ne letal ne raket.

Odgovor je bil takojšen: Jemenci so zadeli civilno in vojaško letališče na savdski strani. »Iranci so za razmerje dva proti enemu potrebovali skoraj dva meseca, Jemenci en dan — in vsi so razumeli sporočilo,« pravi Escobar.

Savdijci so po njegovem prestrašeni: če je bila to njihova pobuda, so se sami zaprli v kot, če pa ni, se sprašuje, kdo jo je izvedel in zakaj — v škodo savdskim interesom, ravno ko se Riad pogaja o novi varnostni arhitekturi.

Tržnica v starodavni Sani. Foto: Wikimedia Commons, CC BY 2.0

»Nima strategije. Nima taktike.«

Na Diesenovo opazko o Trumpovih nasprotujočih si izjavah — najprej 20-odstotna pristojbina za vse ladje v Hormuzu, dan pozneje umik — je Escobar odgovoril brez olepševanja:

»Kar zadeva predsednika Združenih držav: ta ne more slediti temu, kar se mu dogaja v glavi od sekunde do sekunde. Nima strategije. Nima taktike. Ne bere. Nikogar ne posluša. Nima pojma, v kaj se je zapletel. Zato iz dneva v dan slišimo te popolnoma absurdne izjave — a on nadzira novinarski cikel. Nihče pa ne opozarja na bistvo: ni taktike, ni strategije. Je v kotu. Je obupan. To ve. In izhoda ni.

Edini izhod, ki ga je imel, je bil memorandum o soglasju, ki ga je, mimogrede, uradno podpisal v Versaillesu — a je samo igral na čas. In časa zdaj zmanjkuje: po poročilu, o katerem sem pisal kolumno, je skrajni rok za pojav »mega rdečih črt« sredi avgusta, po drugih ocenah med koncem julija in začetkom avgusta. Sovraži, da bi ga poniževali, a ga ponižuje strateški poraz vojne, ki jo je sam odredil. V zadnjih tednih je vsaj štiri- ali petkrat resno grozil, da bo iztrebil iransko civilizacijo. In kam to vodi?«

Memorandum je mrtev — načrt B je izstop iz NPT

»Vsi posredniki — ne le Pakistanci, tudi Katarci, Turki, Egipčani, Omanci — so tedne delali štiriindvajset ur na dan in govorili: to je zadnja priložnost, ne smemo dopustiti, da se memorandum iztiri. Če se, bo to totalna vojna. A zaveze so zdaj dvostranske: če jih oni kršijo, jih kršimo tudi mi.

V najvišjem vodstvu v Teheranu praktično vlada soglasje: premirje je že prekršeno, memorandum je mrtev. Moramo izstopiti in delati po svoje. Javno so že izjavili — prek članov Madžlisa in Varnostnega sveta —, da bodo ob novem ameriškem napadu izstopili iz NPT. In vsi vemo, kaj to pomeni. Za iransko vodstvo načrt B že obstaja. Američani glede tega ne morejo storiti ničesar.«

»Človek, ki nama z Larryjem Johnsonom posreduje te informacije, spada v ožji krog voditelja Modžtabe Khameneija — zato je to tako pomembno. In če se to zgodi, se bo celotna fikcija, ki so jo Američani prodajali doma in po svetu o iranskem jedrskem programu, sesula. Vsi poznamo pravi razlog za vojno: nadzor nad naftnimi kontrolnimi točkami, ki so ga že izgubili. ZDA nikoli več ne bodo nadzorovale Hormuške ožine. To je resnično iranska jedrska bomba. Niti jedrskega programa ne potrebujejo — jedrsko bombo že imajo, in sicer nadzor nad Hormuzom.«

Hormuška ožina med Iranom in Omanom. Zemljevid: CIA, javna lastnina

Nova varnostna arhitektura Zahodne Azije

Kaj po vojni? Splošen sporazum z ZDA je po Escobarju nemogoč — po besedah Sergeja Lavrova so Združene države »nesposobne skleniti sporazuma«. V Zahodni Aziji pa glavni akterji želijo nov dogovor: Pakistan, ki je posredoval med Teheranom in Washingtonom, se ponuja za zagotovitelja varnostnega ščita.

Poveljnik Asim Munir je v Riad Mohammedu bin Salmanu osebno povedal: »Če iščeš novo varnostno arhitekturo v Zahodni Aziji, smo mi tisti, ki jih potrebuješ.« V zasnovo bi bili vključeni Savdska Arabija, Katar in kasneje drugi člani Sveta za sodelovanje v Zalivu, podpirata pa jo Turčija in Egipt; Združeni arabski emirati so po besedah posrednikov »izgubljen primer«, ki bo potreboval mesece prepričevanja. V ozadju je Kitajska — zunanjemu ministru Wang Yiju je Pakistan poročal o poteku pogajanj, njegov odgovor pa je bil: »Moramo se potruditi bolj kot to.«

Vse se je izteklo na srečanju »Islamabad 1.0«, kjer sta se — skoraj iz oči v oči — znašla JD Vance in iranski pogajalec Galibaf.

Nevidni vodja in cena za pogajalsko mizo

»Kar je presenetljivo, Glenn, je, kako realistični so bili iranski visoki vojaški voditelji. V ameriških medijih govorijo o razdelitvah na vrhu — to so neumnosti. Obstajata dva vektorja: diplomatski, kjer najdemo Pezeškiana, Galibafa in Aragčija, ter vektor IRGC, stari in novi poveljniki. Med njimi vlada soglasje okoli Modžtabe Hameneija. On je nevidni vodja — in ravno s tem, da ostaja nevidni, si prisluži pozornost in spoštovanje po vsem Iranu. Šele pred nekaj dnevi smo izvedeli, da je o memorandumu od samega začetka rekel: ne strinjam se, a se bom podredil odločitvi Vrhovnega sveta za nacionalno varnost.

Tako kot njegov oče je menil, da je nemogoče skleniti kakršen koli sporazum z Američani — in spet se je izkazalo, da ima prav. Njegova era se je začela v petek, dan po pogrebu ajatole Khameneija. In ima popoln nadzor.«

»Vodstvo v Iranu stavi na to, da je Trump tako v kotu, da se bo prej ali slej moral vrniti za pogajalsko mizo — a Iran želi določiti pogoje za to vrnitev. Amerika bo morala plačati ceno. Uničenje, popolno uničenje vseh ameriških baz v Zahodni Aziji — morda bi to lahko bila cena, usklajena z vodstvom Ansar Allah v Sani: blokirajte morsko pot, blokirajte Bab el-Mandeb, blokirajte Savdsko Arabijo.

Eden od njihovih voditeljev je pred dnevi dejal: cena nafte bo 150, 200 dolarjev, omejitev je le nebo. To pomeni propad svetovnega gospodarstva — o tem ni dvoma. Zato te karte še ne želijo igrati. A jo lahko.«

Ožina Bab el-Mandeb — vhod v Rdeče morje. Foto: NASA, javna lastnina

Poraz na vseh frontah

»Si lahko sploh predstavljaš, da je srednje velika sila, ki je že 47 let pod sankcijami, v slabih dveh mesecih zadala strateški poraz največji floti v zgodovini »Vojne zvezd«? Zdaj je to praktično nepovratno: Hormuz je odslej iransko ožje grlo. Še huje: to je poraz petrodolarja. Vojna je bila tudi vojna za nadzor ključne naftne kontrolne točke in za uveljavitev petrodolarja. Izgubili so geopolitično, vojaško in geoekonomsko. Glede travme je to izven vseh meril — in ne govorim o Trumpu, on je le skromni odposlanec. Govorim o ameriških elitah.«

Na vprašanje o washingtonski obsesiji, da bodo Iranci poskusili ubiti Trumpa, Escobar loči praktično in duhovno razlago. Američani in Izraelci so politične umore normalizirali — iz »reda, temelječega na pravilih, ki smo ga lahko spreminjali, kadar smo hoteli«, smo prešli v mednarodni nered brez pravil. V šiitskem razumevanju pa maščevanje ni vprašanje časa: »To bi lahko trajalo leta. To bi lahko trajalo stoletja. A nekega dne se bomo maščevali tistim, ki so nam storili krivico.« Trump ve, da je zoper njega izrečena smrtna obsodba — in to mu bo, pravi Escobar, ležalo v glavi.

Tanker za prevoz nafte pred pristaniščem Haifa. Foto: Wikimedia Commons, CC BY 4.0

»Od vseh držav je Iran najhujši nasprotnik«

»Od vseh držav, s katerimi bi se ZDA lahko spopadle, se bo Iran verjetno izkazal za najhujšo,« je ocenil Diesen. »Ne gre le za državo s 93 milijoni prebivalcev, ki se je pripravila na to vojno — z obsežno obalo in gorskimi grebeni je zgrajena kot trdnjava. Obstaja šiitska kultura mučeništva. In kar zahodni mediji pogosto spregledajo: Iranci to vidijo kot eksistencialno grožnjo. Če izgubijo, končajo kot Sirija ali Libija. Če zmagajo, postavijo Iran na vrh regije in se znebijo sankcij, države v regiji pa se bodo morale prilagoditi. Imajo vse, kar lahko izgubijo, in vse, kar lahko pridobijo — zato so pripravljeni prenašati kakršno koli trpljenje. In dejstvo, da je zdaj glavni cilj Američanov odpreti Hormuz, ki je bil pred vojno odprt, kaže, kakšna katastrofa je to bila.«

Diesen se je obregnil še ob medije: ob začetku bombardiranja so enosmčno pripovedovali, da ZDA »osvobajajo Irance«, da bo ljudstvo planilo na ulice in strmoglavilo svojo vlado. »To počnemo vsakič. Koliko večnih vojn bomo še začeli? To je tako samomorilsko.«

»Popolnoma se strinjam,« je sklenil Escobar. »Če ne študiraš zgodovine, ponavljaš zgodovinske napake znova in znova. Imamo vlado, sestavljeno iz ljudi, ki sploh ne poznajo zgodovine Perzijskega imperija.

Morali bi vedeti, da so Perzijci odbili vse, kar je bilo usmerjeno proti njim, in iz tega izšli bogatejši, močnejši in bolj utrjeni. Enako velja za Rusijo: Evropa se še vedno ni naučila lekcij zadnjih 300 let, ko je poskušala podjarmiti Rusijo. Zahodna civilizacija še vedno noče razumeti lekcij zgodovine — in za to že plačuje visoko ceno. Še veliko huje bo.«