REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Panika v Washingtonu? »Nevaren signal«: Scholz spreminja smer Nemčije, zavrnil ameriški »ruski recept« za Kitajsko

Panika v Washingtonu? »Nevaren signal«: Scholz spreminja smer Nemčije, zavrnil ameriški »ruski recept« za KitajskoXi je v rahlo prikritem očitku na račun ZDA Scholzu dejal, da »upa, da odnosov med EU in Kitajsko ne bo nadzorovala 'tretja stran'.« Kar so številni komentatorji takoj žegnali: »Točno, nehajte biti vazalna država Washingtona.« Vir: Zajem zaslona, Twitter

Nemški kancler Olaf Scholz je dva dni pred obiskom v Pekingu, navkljub nejevolji Washingtona in besnim odzivom v lastni koaliciji, ki se zrcalijo tudi v militantni drži zunanje ministrice Annalene Baerbock iz stranke Zeleni, napovedal spremembo politike Berlina do Kitajske.

»Kot se spreminja Kitajska, se mora spreminjati tudi naš odnos do Kitajske,« je kancler zapisal v uvodniku, ki sta ga objavila bruseljski Politico in Frankfurter Allgemeine Zeitung.

V njem je Scholz zagovarjal svoje četrtkovo potovanje na Kitajsko in v isti sapi nakazal, da bodo nemška podjetja morala sprejeti ukrepe za zmanjšanje »tveganih odvisnosti« v industrijskih dobavnih verigah, zlasti v domeni »vrhunskih tehnologij«.

Še preden se je nemškemu kanclerju uspelo vrniti v domovino po obisku Daljnega vzhoda, je tabloid Bild že poročal o Scholzovem ponižanju v Pekingu, češ porabil je 23 ur letenja, da je prebil pičli dve uri s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom.

Xi se je z nemškim kanclerjem srečal brez maske - a se z njim ni rokoval, menda zaradi koronavirusnih ukrepov...

Kot poročajo nemški časniki (v skoraj 70 glavi delegaciji so bili poleg veljakov iz vlade in vplivnežev iz poslovne srenje tudi novinarji osrednjih nemških medijev) je bil dejanski čas srečanja voditelja Nemčije in Kitajske celo krajši od dveh ur.

Bild že na naslovnici besno ugotavlja, da je bil to ves izkupiček srečanja s »kitajskim diktatorjem« po tem, ko je Scholz pripeljal na Kitajsko polovico državne vlade, večino poslovne elite in 23 novinarjev.

Xi se je z nemškim kanclerjem srečal brez maske - a se z njim ni rokoval, menda zaradi koronavirusnih ukrepov...

In to ni vse - še preden je stopil na tla pekinškega letališča, je moral Scholz skupaj s svojim spremstvom na letalu prestati še en PCR test.

Testiranje na letalu nemške vlade - pod budnim očesom kolegov s Kitajske - je opravil nemški zdravnik menda zato, da se kitajskim oblastem prepreči dostop do biometričnih podatkov in DNK-ja nemškega kanclerja...

Še preden je stopil na tla pekinškega letališča, je moral Scholz skupaj s svojim spremstvom na letalu prestati še en PCR test.

Navkljub poskusom državnih medijev, da izkupiček kanclerjeve poti v Peking prikažejo kot velik uspeh, so tudi osrednji mediji morali priznati, da je bil kanclerjev program potovanja totalno nor: 23 ur letenja zaradi manj kot dveh ur s Xijem (skupaj s kosilom v Zlati dvorani) in le eno uro s premierjem Li Keqiangom - vključno s častmi vojaške garde.

Še preden se je Sholz sploh odpravil na pot proti prestolnici Kitajske, se je Berlin našel na muhi ostrih kritik, predvsem s strani ZDA in Združenega kraljestva ter držav Evropske unije iz vzhodne Evrope, ki menijo, da je Nemčija s svojo politiko potisnila Evropo v strateško, katastrofalno odvisnost od ruskega plina, zato zdaj ne sme preslišati opozoril zaveznic iz Severnoatlantskega pakta, češ da dela popolnoma enake napake, ko se zanaša na Kitajsko kot proizvodno bazo in trgovinskega partnerja.

Nemški kancler si je prizadeval omiliti pomisleke nekaterih članic EU, da Berlin z obiskom Pekinga poskuša predvsem poskrbeti za svoje interese, saj je temu oporekal s trditvijo, da, »ko kot nemški kancler potuje v Peking, to počne tudi kot Evropejec

Evropejec, ki se dobro zaveda, da je kitajska največji trg za nemške avtomobile in številne druge proizvode, zato si ne more dovoliti, da ob deindustrializaciji države in selitvi nemških podjetij v Združene države Amerike po izgubi poceni ruskega plina - izgubi še kupce na Kitajskem...

Da pa so tudi drugi Evropejci, ki vodijo Evropsko unijo in države, ki jo sestavljajo, srhljivo malo samostojni, je razkril visoki ameriški uradnik, ki je v sredo (torej 24 ur pred potjo nemškega kanclerja v Peking) razkril, da je administracija ameriškega predsednika Joeja Bidna posvarila ne le Nemčijo, ampak tudi druge evropske države, naj Kitajski ne dovolijo, da z naložbam prevzame nadzor nad podjetji v strateških sektorjih, je poročal Yahoo News.

Zahteve Bele hiše so že obrodile sadove, to pa naj bi dokazovalo zmanjšanje kitajskega deleža v lastništvu pristanišča Hamburg.

Taisti uradnik je namreč potdil, da so zahteve Bele hiše že obrodile sadove, to pa naj bi dokazovalo zmanjšanje kitajskega deleža v lastništvu pristanišča Hamburg.

Pojasnil je, da so ZDA prek svojega veleposlaništva v Berlinu zahtevale od nemške vlade, da Kitajski ne dovolijo pridobitev nadzornega deleža v omenjenem pristanišču.

Šlo je za to, da je Nemčija kitajskemu državnemu konglomeratu Cosco (China Ocean Shipping Company - Cosco) dovolila nakup 24,9-odstotnega deleža v enem od štirih kontejnerskih terminalov v hamburškem pristanišču.

Nekateri zahodni novinarji, celo iz nekoč uglednega Foreign Policyja so sklenitev tega posla opisali v vojnohuškačkem slogu kot kanclerjevo »popuščanje izsiljevanju Kitajske«, kar naj bi »poslalo usoden znak (nemške/Scholzove) šibkosti nasproti opogumljenemu Xiju«.

Od Sholza se je pričakovalo - če že gre pred noge Xiju - da mu v obraz pove, da se mora ukloniti temeljnim interesom EU, ter ga verbalno napade zaradi podpore Rusiji po invaziji na Ukrajino in ga v isti sapi še prepriča, da naj pozabi, da je Tajvan del Kitajske...

Sholzu so še posebej oponesli, da je s prvotno podporo prodaje 35-odstotnega deleža Coscu v enem od štirih kontejnerskih terminalov hamburškega pristanišča - kazal premalo realizma in samozavesti v trenutku, ko se je pripravljal na ta (petkov) inavguracijski obisk v Pekingu.

Zahvaljujoč pritiskom tako Washingtona kot uporu v lastni vladi, je Sholz naposled kitajskega logističnega velikana Cosco prikrajšal za kontrolni delež, kar je bila zahteva administracije Bele hiše in posameznih evropskih držav.

DPA navaja, da je Scholzu pretekli teden vendarle uspelo preriniti odločitev vlade o vstopu Cosca v pristaniški terminal naprej, čeprav je bilo več ministrov celo iz stranke njegovih socialdemokratov, Zelenih (na čelu z Baerbockovo) in liberalcev - proti.

Baerbockova je dejala celo, da ta odločitev ogroža pomembno infrastrukturo v Nemčiji.

V luči naštetega morda niti ne čudi, da Xi Jinping ob četrtkovem snidenju z nemškim kanclerjem ni želel Scholzu dati roke, izgovarjajoč se na pandemijo, nakar (navkljub tej nevarnosti!) edini med soudeleženimi Kitajci tekom pogovora dveh delegacij v Zlati dvorani – ni nosil obrazne maske.

Pomenljivo je tudi, da je domačin Nemcem v obraz postregel z zelo pomembnim nasvetom kot da gre za obiskovalce iz neke od držav tretjega sveta.

Predsednik Kitajske je namreč posvaril Scholza, da bi Evropska unija morala voditi neodvisno politiko.

Xi je v rahlo prikritem očitku na račun ZDA dejal, da »upa, da odnosov med EU in Kitajsko ne bo nadzorovala 'tretja stran'

Kar so številni komentatorji pospremili z besedami: »Točno, nehajte biti vazalna država Washingtona.«

To se lahko razume kot upravičena kritika ne le politike nemškega kanclerja, ki se udinja zahtevam administracije Joeja Bidna, ampak tudi drugih evropskih politikov, ki slepo sledijo ZDA navkljub dejstvu, da s tem škodijo interesom lastne države in gospodarstva.

Ne nazadnje - vseh Evropejcev.

S tega zornega kota so toliko manj razumljivi topoumni, ideološki napadi, češ - Olaf Scholz »razdira enotnost Evropske unije«, ker se gre »pokloniti komunistom na Kitajskem.«

Do kod lahko seže ta norost, priča izjava člana največje opozicijske stranke v Nemčiji, krščanskih demokrativ, Michaela Branda, ki jo je sporočila DPA: »Signal, ki ga je poslal Scholz s tem, ko je del terminala v hamburškem pristanišču odstopil kitajskemu podjetju, je strateško nevaren

Tako od temeljnih zahodnih vrednot, med katerimi sta bili tudi svoboden pretok ljudi in kapitala – očitno ni ostalo več nič, ker to ne ustreza trenutnim interesom Američanov.

Scholz se je poskusil nekoliko izviti iz primeža zahtev Washingtona z vztrajanjem, da ZDA (ki jih ni imenoval, a je jasno, na koga je meril) ne smejo potunkati Nemčije v novo hladno vojno - tokrat proti Pekingu, s čemer je jasno izrazil stališča svoje predhodnice Angele Merkel.

»Od vseh držav, ki so prestale tako bolečo izkušnjo delitve med hladno vojno, Nemčija nima interesa, da bi pomagala, da se v svetu pojavijo novi bloki. V zvezi s Kitajsko to pomeni, da bo ta država s svojimi 1,4 milijarde prebivalcev in svojo gospodarsko močjo v prihodnosti seveda igrala ključno vlogo na svetovnem prizorišču - tako kot že dolgo v zgodovini,« je zapisal Scholz na bruseljskem medijskem portalu.

Scholza je na obisku pri Xiju spremljala močna nemška gospodarska delegacija, med drugim vodilni predstavniki podjetij Volkswagen, BASF, Siemens, Deutsche Bank, BMW, Merck, Adidas, Bayer in BioNTech.

Predstavniki nemške vlade so ob tem zagotavljali partnerjem iz EU, da v načrtu nimajo sklenitve nobenih poslov.

A so jih vseeno sklenili - BioNTech je na primer dosegel, da bo Peking dovolil uporabo mRNA cepiva omenjenega proizvajalca na Kitajskem.

Zaenkrat le za tujce, ki živijo na Kitajskem.

Scholz je v prozorno prikriti kritiki potez Washingtona med ostalim dahnil, da (gospodarski) vzpon Pekinga ne opravičuje »pozivov nekaterih k izolaciji Kitajske«.

Poudaril je, da cilj ni »ločitev« ali prekinitev proizvodnih vezi s Pekingom: »Kitajska ostaja pomemben poslovni in trgovinski partner za Nemčijo in Evropo – od nje se ne želimo ločiti«.

»Menimo, da bo obisk okrepil medsebojno razumevanje in zaupanje, poglobil praktično sodelovanje na različnih področjih ter oblikoval trdne načrte za razvoj kitajsko-nemških odnosov v naslednji fazi,« se je po poročanju televizije CCTV na vse to skopo odzval kitajski predsednik.

Pričakovanja, da bo Scholz izposloval pri voditelju Kitajske, da predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina prepriča, da umakne ruske sile iz Ukrajine in režimu v Kijevu vrne ozemlja, kjer živi rusko govoreče prebivalstvo, pa so se izkazala za neutemeljena. 

Tudi ta ocena pa je odvisna od zornega kota poročevalcev.

DW in drugi zahodni mediji so se namreč hkrati naslajali, češ da »celo tisti, ki so obsojali Scholzov obisk na Kitajskem, zdaj morajo priznati, da je izid zelo dober za Evropo, saj nemški kancler pravi, da se Xi strinja, da so jedrske grožnje zoper Ukrajino 'neodgovorne', v grajo ruskega rožljanja z orožjem.«

Toda iz poročanja drugih virov izhaja, da je Xijeva izjava ne le iztrgana iz konteksta, temveč tudi prilagojena pričakovanjem Washingtona, ki mu ne ustreza, da se v svetu krepijo druge močne države, ki ne priznavajo ameriške nadvlade.

Med srečanjem z Olafom Scholzem je Xi mednarodno skupnost namreč pozval, naj »zavrne grožnjo z jedrskim orožjem« in se zavzame proti jedrski vojni, da bi preprečili »krizo na evrazijski celini«.

Ob tem je glede krize v Ukrajini poudaril, da je treba nasprotovati grožnji ali uporabi jedrskega orožja.

Poudaril je, da se jedrske vojne ne smejo voditi.

Vse to je mogoče razumeti ne le kot kritiko politike Kremlja, ampak kot kritiko ameriškega rožljanja z jedrskimi konicami.

Pa tudi v kontekstu obsojanja zahtev ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, ki jih je nedavno naslovil na zahodne države - za prvi, zelo verjetno (tako so to razumeli v Moskvi) jedrski udar na Rusijo.

Zelenski je nato sporno izjavo z video posnetka poskusil preklicati, a je bilo prepozno.

Xi je v istem slogu med srečanjem s Scholzem izrazil nasprotovanje prizadevanjem ZDA za ločitev (evropskih in drugih držav sveta) od Kitajske in hkrati obsodil blokovsko konfrontacijo.

Kar je enaka agenda, ki jo zagovarja tudi Putin, ko se zavzema za ukinitev unipolarnega (pod taktirko ZDA) in graditev multipolarnega sveta.

Na vprašanje, zakaj afriške in azijske države skoraj enotno podpirajo Rusijo in Kitajsko, ne pa ZDA in EU pa odgovarja voditelj Garland Nixon, ki pravi, da naj vsak pogleda na zemljevid Afrike in Bližnjega vzhoda ter tam poskusi najti kakšno nekdanjo rusko kolonijo.

V istem slogu je Xijeva izjava, da se »Kitajska zavzema za pomembno vlogo Nemčije in držav EU pri spodbujanju mirovnih pogovorov med Rusijo in Ukrajino.«

Ni težko opaziti, katere države Xi v kontekstu mirovnih pogajanj ni omenil: ZDA!

Gre seveda za spor glede vprašanja Tajvana, glede katerega je Bela hiša vedno bolj sovražno nastrojena do Kitajske.

Enako je glede Ukrajine, kjer so zahodne države vpletne v ameriško posredniško vojno proti Rusiji.

Velja tudi spomniti, da se je za mirovna pogajanja v Ukrajini od začetka sovražnosti zavzemala Moskva, Kijev pa jih je, opogumljen neskončnim pošiljkam orožja in denarja z Zahoda - vztrajno zavračal.

Voditelja sta se nazadnje strinjala glede krepitve sodelovanja in ohranjanja dialoga, ter povečanja medsebojnega političnega zaupanja za stabilen odnos med Kitajsko in Nemčijo.

Nekateri evropski časniki, ki se sklicujejo na visoke francoske uradnike, grajajo, da se je nemški kancler odločil za solo akcijo na Kitajskem, glede na dejstvo, da je predsednik Francije Emmanuel Macron predlagal, da skupaj obiščeta Xija, da bi demonstrirala enotnost in pokazala, da Peking ne more razdeliti evropskih držav z igranjem na karto svojih gospodarskih interesov ter jih obrniti druge proti drugi.

A nemški voditelj je Macronovo pobudo - zavrnil.

»Nemška politika do Kitajske je lahko uspešna le, če je vključena v evropsko politiko do Kitajske. Pred mojim obiskom smo zato tesno sodelovali z našimi evropskimi partnerji, vključno s predsednikom Macronom, pa tudi z našimi čezatlantskimi prijatelji,« je kritike zavrnil Scholz, ki si še pred zimo prizadeva rešiti nemško gospodarstvo in delovna mesta.

Dodal je še, da si želi, da Nemčija in EU sodelujeta s hitro rastočo, moderno Kitajsko – tudi pri pomembnem vprašanju podnebnih sprememb – namesto da bi jo poskušali izključiti.

Od temeljnih zahodnih vrednot, med katerimi sta bili tudi svoboden pretok ljudi in kapitala – očitno ni ostalo več nič, ker to ne ustreza trenutnim interesom Američanov.

Mediji v Latinski Ameriki so s kančkom cinizma spremljali obisk nemškega kanclerja in smetane nemškega gospodarstva v Pekingu.

V vsem tem cirkusu so prepoznali »vzorec, kako (v resnici slabo) gre evropskemu gospodarstvu in še posebej nemškemu, ki je 'motor' Evrope ('Vrt' po Borrellu).«

Scholz je obenem Peking prosil, naj ne vodi politike, ki teži k »hegemonistični kitajski prevladi ali celo sinocentričnemu svetovnemu redu«.

Žal je nemški kancler pozabil na enak način posvariti tudi Washington, ki človeštvu vsiljuje enopolarni svetovni red in ameriško hegemonijo, tudi za ceno jedrske vojne.

In to celo na evropskih tleh.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek