Mearsheimer: Kopenske invazije ne bo, ZDA ne morejo vojaško premagati Irana, ekonomski pritisk pa ga ne bo zlomil!

John J. Mearsheimer je profesor politologije na Univerzi v Chicagu in eden najvplivnejših sodobnih teoretikov mednarodnih odnosov. Je utemeljitelj teorije ofenzivnega realizma in avtor knjige The Tragedy of Great Power Politics, s Stephenom Waltom pa je napisal tudi The Israel Lobby and U.S. Foreign Policy.

Že leta ostro kritizira ameriško zunanjo politiko, od širitve Nata do politike na Bližnjem vzhodu.

V epizodi na svojem kanalu YouTube, objavljeni 6. oktobra 2026, je razčlenil najnovejšo strategijo Trumpove administracije za »zmago« v vojni proti Iranu.

V času po njej se je že izkazalo, da je imel znova prav.

Oglejmo torej, kaj nam sporoča tokrat.

Propagandna kampanja v dveh delih

Po Mearsheimerjevih besedah administracija že nekaj tednov v glavnih medijih vodi propagandno kampanjo, s katero želi Irancem dopovedati, da so obsojeni na poraz in da morajo čim prej skleniti dogovor. Trump grozi, da bo Iran »izbrisal«, če se ne preda.

Mediji, od Wall Street Journala do Al Džazire, te trditve ponavljajo, ne da bi jih kdo preveril.

Mearsheimer opozarja: »Skoraj nihče nikoli ne polije z mrzlo vodo trditev, ki jih daje administracija.«

Strategija ima ekonomski in vojaški del.

Ekonomski del sestavljata pomorska blokada in politika finančnega ministra Bessenta, imenovana »Operation Economic Outcast«, ki Iran odreže od svetovnega gospodarstva.

Ob tem Washington trdi, da iz Perzijskega zaliva spet teče skoraj toliko nafte kot 27. februarja, dan pred začetkom vojne, zato naj bi imel Zahod čas na svoji strani.

Vojaški del je napovedana okrepitev: v regijo prihaja še 10.000 vojakov in letalonosilka USS Theodore Roosevelt.

Po uradni zgodbi bodo ZDA tako imele tri letalonosilke in 60.000 vojakov, s katerimi naj bi po vmesnih volitvah Iran »spravile na kolena«.

Zračna kampanja: kar ni uspelo v 40 dneh, ne bo uspelo niti zdaj

Mearsheimer začne z ključnim vprašanjem: »Če smo imeli med 28. februarjem in 8. aprilom 40-dnevno strateško bombardiranje in je to spodletelo, zakaj kdorkoli misli, da bo nova kampanja z dodatnimi letalonosilkami spravila Irance na kolena?«

K temu doda še kronično pomanjkanje streliva: »Eden od razlogov, da ZDA zdaj ne bombardirajo Irana, je, da imamo resno pomanjkanje streliva.«

iran_rakete.jpg

Tudi zgodba o treh letalonosilkah po njegovem ne drži. Roosevelt naj bi letalonosilko George Washington zamenjal, ne pa delovala ob njej. Letalonosilka George H. W. Bush pa je regijo že zapustila in je zdaj na Tajskem.

Na območju je torej ena sama letalonosilka, in še ta ne v Zalivu samem, »ker si letalonosilke ne bi upali postaviti v Zaliv, saj bi jo skoraj takoj potopili«.

Ameriška mornarica je po njegovih besedah izčrpana: »Operativni tempo, s katerim mornarica dela že mesece, je tako visok, da ameriški pomorski poveljniki nenehno opozarjajo, da ga dolgoročno ni mogoče vzdrževati. Mornarico potiskamo na rob.«

Ker so ZDA izgubile pomorska oporišča v Zalivu, je oskrba odvisna od Diega Garcie, ki je oddaljen 2.500 milj.

Napad na iransko naftno infrastrukturo pa ni rešitev, ker ima Iran zmogljivost za povračilni udar in bi enako storil z naftnimi objekti zalivskih držav in Izraela.

Kopenska invazija: 7.500 vojakov proti državi z 90 milijoni prebivalcev

Za kopensko ofenzivo Mearsheimer pravi: »To ni resen argument.« Od 60.000 vojakov v regiji jih je namreč za invazijo uporabnih zelo malo: »Štejejo samo bojne enote. Mislim, da je med temi 60.000 največ 7.500 vojakov, ki jih je mogoče uporabiti za invazijo na Iran.«

Število sestavi takole. Od 10.000 novih vojakov jih le 2.200 pripada 13. pomorski ekspedicijski enoti (MEU), ostali so mornarji na Rooseveltu in spremljevalnih ladjah.

V regiji so že 11. MEU z 2.200 marinci, približno 2.000 pripadnikov 82. padalske divizije in okoli 800 kopenskih vojakov v Kuvajtu.

Skupaj je to slabih 7.500. »Tudi če to število podvojite na 15.000 ali potrojite na 22.000, ne bi bilo nobene razlike. Sila bi bila veliko premajhna za invazijo na Iran.«

Kot merilo navaja upokojenega generala Barryja McCaffreyja, ki ocenjuje, da bi samo za zavzetje Hormuške ožine potrebovali 150.000 bojnih vojakov in tri do šest mesecev bojev. Primerja tudi z Ukrajino: »Ko je Rusija februarja 2022 napadla Ukrajino, je po moji oceni vstopila s približno 190.000 vojaki.

To ni bilo dovolj, da bi zavzela in obdržala vse ozemlje, ki ga je sprva osvojila. Iran ima dvakrat več prebivalcev kot Ukrajina, njegov teren pa je za napadalca veliko zahtevnejši.«

Dodaja še politično ceno: »Si predstavljate, kakšen bi bil odziv ameriške javnosti, če bi se ameriški vojaki v velikem številu začeli vračati v vrečah za trupla? Nasprotovanje tej vojni je že zdaj veliko.«

Ostane še praktična ovira: marince bi morali z amfibijskimi ladjami pripeljati do iranske obale, mornarica pa velikih ladij noče približati obali, ker se boji iranskih manevrirnih raket.

Zakaj ekonomski pritisk ne bo zlomil Irana

Mearsheimer ne zanika, da ZDA Iranu povzročajo hudo škodo: »Iranskemu gospodarstvu smo naredili ogromno škode. O tem ne dvomim. A vprašanje je, ali bodo Iranci zaradi vse te bolečine dvignili roke in se predali. Mislim, da ne.«

Navaja tri razloge.

Prvi so zgodovinske izkušnje: »Ne poznam niti enega primera, ko bi v veliki vojni ena stran drugo prisilila v predajo samo z ekonomskimi sredstvi, samo z blokado.« Britansko-ameriška blokada je v prvi svetovni vojni res močno prizadela Nemčijo, toda »ni bila blokada tista, ki je Nemce prisilila v predajo. Glavno vlogo je imela kopenska vojna na zahodni in vzhodni fronti. Tu nimamo kopenske vojne in mislim, da nimamo niti uspešne letalske.«

Drugi je eksistenčna grožnja. Trump je po Mearsheimerjevem štetju vsaj sedemkrat govoril o uničenju Irana. »Če se soočaš z eksistenčno grožnjo, se boriš do zadnjega človeka. Težko si predstavljam, da bi se Iranci predali.«

Tretji je eskalacija.

Tudi če bi sankcije Iran pripeljale na rob, »bodo Iranci eskalirali. Udarili lahko po energetski infrastrukturi po vsem Zalivu in v samem Izraelu ter po obratih za razsoljevanje vode v Savdski Arabiji, Kuvajtu in celo Izraelu.«

Po njegovem bi lahko Savdsko Arabijo uničili kot delujočo družbo, posledice za svetovno gospodarstvo pa bi bile pogubne.

Tudi Zahodu ne gre dobro, Irancev pa ni mogoče preslepiti, da se predajo

Mearsheimer zavrača tudi trditev, da ima Zahod čas na svoji strani. Wall Street Journal poroča o novih, bolj izpopolnjenih iranskih napadih v Hormuški ožini, Hutiji pa napadajo savdske naftne objekte in naftovod do Rdečega morja.

»Ni razloga za domnevo, da bo situacija v prihodnje ostala tako ugodna, kot je danes.«

Inflacija v Evropi, cene dizla, donosnosti obveznic in stroški hipotek v ZDA kažejo, da so zahodna in še bolj azijska gospodarstva v resnih težavah. »Ni dokazov, da je obnovitev pretoka nafte veliko pripomogla k rešitvi problema.«

Mearsheimer sklene: »Zamisel, da bomo Irance spravili na kolena s kopensko invazijo, je, po pravici povedano, smešen argument. Tega ne bo. Težko je verjeti, da bi bil predsednik Trump tako neumen, da bi začel kopensko invazijo. Če pa jo bo, ne bo uspel in bo svoj položaj samo še poslabšal.«

In dodaja: »Danes nimamo vojaške opcije in je ne bomo imeli niti po vmesnih volitvah.«

Na ekonomskem področju pa velja: »Če se motim in bodo Iranci res čutili, da bodo padli v prepad, bodo s seboj v prepad potegnili vse.«

Po njegovem Irancev ni mogoče preslepiti, ker so »preveč pametni, preveč razgledani in preveč izkušeni v odnosih z ZDA«, da bi verjeli, da so tik pred porazom in se morajo predati.