Luč na koncu sirskega predora

V takšnih vojnah, kot je sirska, je konec mogoč le, če se o njem dogovorijo tisti, ki od zunaj usmerjajo dogajanje na terenu. Zato je bil sporazum, ki so ga sklenili sirska vlada in uporniki - oziroma ruski predsednik Vladimir Putin in njegov turški kolega Recep Tayyip Erdogan - zelo pomemben, v Delu piše Boris Čibej.

Sporazum lahko postane tudi zgled, kako je mogoče miroljubno rešiti krizo tudi na tistih območjih države, ki jih oblastem v Damasku ni uspelo osvoboditi.

Mir, ki bi zavladal, pa ne bo takšen, kakor si ga je zamislil vlada v Damasku, kjer so sanjali, da bodo z rusko pomočjo prevzeli oblast nad celotnim ozemljem, ki so ga prevzeli njegovi nasprotniki. Provinca Idlib se bo po zadnjem sporazumu temu vsekakor izognila. Dejstvo je, da so s tem dogovorom v Moskvi "popustili", saj so tam jastrebi še pred kratkim napovedali, da bodo v Idlibu šli do konca v neusmiljenem boju proti teroristom.

Ni vedno dobra novica, če tovrstne sporazume med dvema državnikoma, ki na liberalnem Zahodu veljata za osovražena trdorokca, podprejo tudi drugi predstavniki mednarodne "osi zla", ki je prizadela Sirijo. V Washingtonu so bili sicer bolj zadržani, ko so pozdravili vsako pobudo k mirnejši rešitvi sirske godlje, v Teheranu pa so bili naravnost navdušeni, ko so hvalili dogovor med voditeljema Rusije in Turčije. A če se kdaj celo takšni "somišljeniki" strinjajo, potem je treba dati takšnemu "fenomenu" vsaj priložnost, da ne umre, še preden se je zares rodil, sklene komentator.