REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kako so NATO in ZDA »barvno slepe« za ruske »rdeče črte« in zakaj so odzivi Rusije pričakovani in upravičeni

Kako so NATO in ZDA »barvno slepe« za ruske »rdeče črte« in zakaj so odzivi Rusije pričakovani in upravičeniPutin: Odziv Rusije na vsako agresijo bo asimetričen, hiter in oster. Vir: Twitter

V zadnjem času je s strani ZDA, predstavnikov zveze NATO in odličnikov posameznih zahodnih držav slišati veliko besed o tem, kako nevarna naj bi bila Rusija, kako želi »nevtralizirati« Ukrajino in kako zelo »agresivno« se Moskva obnaša.

Toda pri tem ti, ki izrekajo takšne kritike, pogosto ne vidijo, kje in kolikokrat vse so prav zahodne države poteptale ruske vitalne interese in njihove »rdeče črte« - ter izzvale reakcijo Kremlja.

Že več mesecev Rusija opozarja, da je Ukrajina tista, ki poskuša izvesti napad na Doneško republiko in da sile v ta namen zbira že več mesecev.

Da jih je veliko zbranih, kažejo tudi posnetki z ukrajinske strani.

Toda spodkopavanje stabilnosti v tem delu sveta ima dolgo predzgodovino. Za to pa so odgovorne predvsem Združene države Amerike in njene zaveznice v zvezi NATO.

In - kako?

Preprosto – tako, da so Rusiji obljubile, da njenih nekdanjih satelitov ne bodo sprejemale v NATO, pa so nato to naredile, ob tem bombardirale ruske zaveznike, na primer Srbijo, nameščale zmogljive vojaške sisteme blizu njihovih meja, izvajale intervencije, na koncu celo Ukrajino povabile v svoje članstvo, odpovedale več sporazumov o omejevanju oboroževanja in raket, pomagale zrušiti vodstvo te države - in šele nato predvsem z odcepitvijo Krima in uporom Rusov na vzhodu Ukrajine dobile pričakovan odgovor.

Pri tem pozabljajo, da Washington nikoli ni dopustil, da bi se na Kubi, blizu ZDA namestile jedrske rakete medtem ko svoje zaveznike sili, da nameščajo takšno orožje neposredno ob ruskih mejah, Ukrajino pa spreminja v sovražnico Rusije.

Pri tem pozabljajo, da Washington nikoli ni dopustil, da bi se na Kubi, blizu ZDA namestile jedrske rakete medtem ko svoje zaveznike sili, da nameščajo takšno orožje neposredno ob ruskih mejah, Ukrajino pa spreminja v sovražnico Rusije.

Vse, kar je Rusija naredila zoper to pa je bilo razglašeno za »agresijo.«

Na to opozarja tudi Scott Ritter, nekdanji častnik obveščevalne službe ameriških marincev, ki piše za RT.

V Sovjetski zvezi je služil kot inšpektor za izvajanje pogodbe INF, v štabu generala Schwarzkopfa med zalivsko vojno in od 1991-1998 pa kot inšpektor OZN za orožje.

Washington na Kubi, blizu ZDA (kjer imajo Američani še vedno celo svoje oporišče Guantanamo) ni dovolil, da bi se nadomestile jedrske rakete, medtem ko svoje zaveznike sili, da nameščajo takšno orožje neposredno ob ruskih mejah, Ukrajino pa spreminja v sovražnico Rusije. Vir: Twitter

V ZDA in NATO so bili po oceni Scotta Ritterja tako dolgo nepošteni do Rusije, da so izgubili sposobnost razumeti, da obstaja nova geopolitična realnost in da, ko Rusija danes pravi, da »rdeča črta« obstaja - to tudi dejansko pomeni to.

Predsednik Vladimir Putin je namreč dejal, da Zahod ne jemlje resno ruskih opozoril, da naj ne prestopi »rdečih črt«.

»Nenehno izražamo zaskrbljenost glede teh zadev in govorimo o rdečih črtah,« je dejal na visokem srečanju ruskih diplomatov. »Naši partnerji pa so svojevrstni v smislu, da imajo zelo – milo rečeno – površen pristop k našim opozorilom o rdečih črtah.«

Putin: 'Naši partnerji pa so svojevrstni v smislu, da imajo zelo – milo rečeno – površen pristop k našim opozorilom o rdečih črtah.'

To ni prvič, da je ruski predsednik Zahod opozoril na ruske »rdeče črte« in posledice njihovega prehoda.

Lanskega aprila je dejal: »Resnično nočemo požigati mostov,« in dodal, da »tisti, ki to stališče zamenjujejo s šibkostjo, morajo vedeti, da bo odziv Rusije na vsako agresijo asimetričen, hiter in oster.«

»V vsakem primeru se bomo sami odločili, kje je rdeča črta,« je dodal.

Medtem ukrajinske sile skoraj vsakodnevno obstreljujejo področje Donetske republike, medtem ko se svojih mednarodnih obveznosti glede zagotovitve avtonomije temu območju - ne držijo.

Velik del geopolitične nestabilnosti, ki smo ji danes priča v Evropi glede nesoglasij med Rusijo in zvezo NATO ima svoje korenine v tako imenovanem 'izvirnem grehu' širitve Nata in vpliva, ki ga je to imelo na Pogodbo o konvencionalnih silah v Evropi (CFE), sprejeto leta 1990 in ki je veljala za ZDA in NATO pakt na eni strani, ter Sovjetsko zvezo in Varšavski pakt na drugi strani.

Perfidnost ZDA in NATO pakta se je pokazala pri kršenju številnih zagotovil, danih takratnemu sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu leta 1990, da NATO ne bo izkoristil spreminjajoče se geopolitične realnosti na terenu v Evropi tako, da bi v svoje zavezništvo pritegnil nekdanje članice Sovjetske zveze.

To je sicer znano.

Su-57
Ruski lovec Su-57. Vir: Twitter

Manj raziskan pa je vpliv te brezobzirne kršitve tistega, kar je bila kritična sovjetska »rdeča črta« glede na Pogodbo CFE.

Zaradi kombinacije razpustitve Varšavskega pakta in širitve NATO pakta je pogodba, kot je bila prvotno dogovorjena, v veliki meri postala sporen dokument, njene pogoje in razloge za te pogoje pa so presegli sami dogodki.

Nekdanje članice Varšavskega pakta so namreč postale članice zveze NATO – ravnovesje sil pa je bilo določeno ob predpostavki, da so te države zaveznice SZ oziroma Rusije.

Da bi sporazumu vdahnili novo sposobnost preživetja, so se pogodbenice pogajale o sporazumu o prilagoditvi pogodbe CFE in spremenile njegove pogoje, da bi ustrezale realnosti Evrope po hladni vojni.

Sočasno s širitvijo pakta NATO in spodkopavanjem ciljev Pogodbe CFE sta ZDA in NATO sodelovala pri drugem podvigu, katerega namen je bil spodkopavanje ruske varnosti.

Toda tudi tukaj NATO in ZDA niso spoštovale svojih zavez, ki jih imajo do Rusije v skladu s Pogodbo CFE, saj so še naprej širile meje vojaškega bloka na tri nekdanje sovjetske baltske republike - Estonijo, Latvijo in Litvo, od katerih nobena ni bila pogodbenice CFE.

Ko je Rusija vztrajala, da se pogodba CFE spremeni, da bi obravnavala to novo realnost, sta jo ZDA in NATO - zavrnila.

Sočasno s širitvijo pakta NATO in spodkopavanjem ciljev Pogodbe CFE sta ZDA in NATO sodelovala pri drugem podvigu, katerega namen je bil spodkopavanje ruske varnosti.

Leta 2002 so ZDA odstopile od pogodbe o protibalističnih raketah in se skoraj takoj začele pripravljati za namestitev objektov protiraketne obrambe na tleh članic vojaškega zavezništva.

Pershing 2
Ameriške rakete z jedrskimi glavami Pershing 2. Potem ko so jih umaknili sedaj na ozemlju zaveznic v Evropi ZDA nameščajo nove rakete srednjega in kratkega dosega. Vir: Twitter

Kombinacija širitve zveze NATO, razveljavitve Pogodbe CFE in namestitve sistemov protiraketne obrambe, ki bi lahko sestrelili ruske rakete, je spodbudila Moskvo, da je začasno prekinila sodelovanje v Pogodbi CFE, kar ji je posledično omogočilo prerazporeditev sil znotraj svojih meja zaradi odgovora na to novo grožnjo.

Razpad Jugoslavije je dal zvezi NATO novo priložnost, da deluje izven ozemlja članic in ne le kot obrambno zavezništvo.

Za Združene države so revitalizacijo dinamike hladne vojne, ko je šlo za Rusijo vzpodbujale tudi notranjepolitične razmere.

Ameriško politično vodstvo, ki je 'zmagalo' v hladni vojni, ni želelo, da bi ga v pristopu do nekdanjega »premaganega« sovražnika svetovna javnost videla drugače kot v zmagovalni vlogi.

Toda širitev NATO, čeprav je bilo to dejanje geopolitičnega oportunizma, ni moglo ustvariti takšne vrste »grožnje«, ki bi bila sposobna vzdrževati zavezništvo, ki temelji na potrebi po sovražniku in zahteva veliko porabo sredstev.

Rusija okoli leta 2000 ni bila grožnja zvezi NATO – in nobeno udarjanje v prsa in nastopi ZDA niso mogli spremeniti te realnosti.

Toda razpad Jugoslavije je nato dal zvezi NATO novo priložnost, da deluje izven ozemlja članic in ne le kot obrambno zavezništvo.

Donetska in ukrajinska vojska/tanki
Napetosti med ZDA in zvezo NATO ter Rusijo so leta 2014 privedle do vojne v Ukrajini. Vir: Twitter

Ko so se ZDA obrnile na NATO za pomoč pri vojaških avanturah v Afganistanu in Iraku, je blok doživel eksistencialno krizo, v kateri so Združene države izkoristile delitve med staro in novo Evropo.

Medtem ko sta bili Francija in Nemčija (t. i. »stara Evropa«) previdni pri pošiljanju vojakov na Bližnji vzhod in podpori pri invaziji ZDA in okupaciji Iraka, je »nova« Evropa v obliki Poljske, Ukrajine in Gruzije to podpirala.

Nato je širitev zveze NATO privedla do neizogibnih konfliktov z Rusijo zaradi Gruzije (2009) in Ukrajine (2014).

Sedaj je podobno - obtožbe zoper Rusijo so informacijska kampanja in služijo prikrivanju napada ukrajinskih sil na Doneško republiko, opozarjajo v Kremlju.

Ko je misija NATO v Afganistanu leta 2021 propadla, je NATO ob hitrem umiku ZDA zašel v novo obsežno krizo identitete.

Brez tujih intervencij, ki bi upravičile njegov obstoj, si je NATO znova prizadeval obuditi spomine na hladno vojno v iskanju svoje vloge.

Brez tujih intervencij, ki bi upravičile njegov obstoj, si je NATO znova prizadeval obuditi spomine na hladno vojno v iskanju svoje vloge.

Glede na zgodovino hladne vojne ne bi smelo biti presenečenje, da NaATO in ZDA pri tem še naprej ponavljajo trend ignoriranja ruskih skrbi.

Težava pa je v tem, da se NATO in ZDA tako dolgo ukvarjajo s kršenjem meja, da so postale nevarno barvno slepe, ko gre za ugotavljanje potencialne grožnje in možnih posledic svojih dejanj, opozarja Scott Ritter.

Delite članek