Kako se je SDS borila proti partizanom

Po okupaciji Jugoslavije s strani sil osi po aprilski vojni je Nemčija postavila Srbijo pod vojaško upravo, pri čemer je slednja dopustila ustanovitev srbske kolaboracionistične vlade in posledično tudi sil za boj proti jugoslovanskim partizanom.

Nemci so tako 29. avgusta 1941 orkestrirali ustanovitev Vlade nacionalne rešitve, ki jo je vodil general Milan Nedić. Nedić je bil predhodno tudi načelnik generalštaba Vojske Kraljevine Jugoslavije (1934-35) ter minister za vojsko in mornarico (1939-40) in se je proti Nemcem boril v aprilski vojni.

Srbi v službi Nemcev

Razširitev narodnoosvobodilne gibanja v Jugoslaviji je Nemce prisilila, da so pričeli razmišljati o večji uporabi lokalnega prebivalstva za boj proti partizanom. V skladu z dogovorom med Nedićevo vlado in nemškimi zasedbenimi oblastmi so tako v začetku februarja 1942 organizirali Srbsko državno stražo (SDS), ki je imela primarno nalogo zagotoviti javni red in mir, kot tudi boj proti partizanom, na področju Srbije.

Sprva so v SDS sprejeli pripadnike orožništva, pripadnike Zbora Dimitrija Ljotića in četnike Koste Pećanca. V SDS so lahko vstopili le Srbi; vojaki in podčastniki so morali biti stari med 20. in 30. leti, telesno in duševno zdravi, visoki najmanj 172 cm, primernega obnašanja in ustrezno izobrazbo. Kandidati za častnike SDS so morali biti stari med 18. in 30. leti, telesno in duševno zdravi, visoki najmanj 169 cm, s končano srednjo šolo in primernega obnašanja. V primeru, če so imeli univerzitetno izobrazbo, je njihovo usposabljanje trajalo eno leto, v primeru srednje šole pa dve leti.

Za osnovo SDS so uporabili dva nekdanja jugoslovanska orožniška polka, a šele 2. marca 1942 je bil izdan ukaz o ustanovitvi SDS. Sprva so Nemci omejili število pripadnikov SDS na 17.000, a je že kmalu narasla na dobrih 18.500 pripadnikov. S tem je bila tudi najštevilčnejša srbska kolaboracionistična formacija v nemški službi. SDS je bila organizirana na štiri dele: poljska, mestna, mejna in vaška straža. Teritorialno je bilo razdeljena na pet pokrajin (oz. oblasti) – Beograd, Kraljevo, Niš, Valjevo in Zaječar, pri čemer je vsaka pokrajina imela en bataljon SDS. Znotraj SDS so tudi ustanovili posebno Banatsko državno stražo, ki so jo sestavljali banatski Nemci; marca 1942 je imela manj kot tisoč pripadnikov. Pod nadzor SDS so prišle tudi vse gasilske enote v Srbiji. Enote, nastanjene v Beogradu, so predstavljali posebno Poveljstvo srbske državne straže Uprave mesta Beograd. Nedić je Nemcem predlagal, da bi SDS imela močno prisotnost v večjih srbskih mestih, medtem ko bi imeli po vaseh manjše posadke. Posadke v mestih bi bile opremljene s transportnimi vozili in bi se tako lahko hitreje premikali po terenu.

Nedić si je za SDS zamislil ne le paravojaške oz. policijske dolžnosti, ampak naj bi hkrati delovala na področju zdravstva, kulture, šolstva in gospodarstva. Kljub temu, da naj bi bila SDS podrejena srbski vladi, je že tri dni po uradni ustanovitvi nadzor nad njo prevzel August

Meyszner, višji esesovski in policijski vodja v Srbiji. Formalno je bila SDS podrejena srbskemu notranjemu ministrstvu, nato pa je bila oktobra 1942 pripojena finančnemu ministrstvu.

V boju proti partizanom

Nemci so tako SDS vse bolj uporabljali za boj proti partizanom, kot tudi drugim nezaželenim družbenim skupinam (Judom, Romom, …). Največ so jih uporabili za varovanje železnice (predvsem mostov), kot tudi pomembnejših cest. Med drugim je bila SDS del vojnega časa upravljala koncentracijsko taborišče Banjica, kjer so med vojno ubili skoraj štiri tisoč ljudi. SDS je bila vpletena tudi v spopade z drugimi srbskimi kolaboracionističnimi formacijami, kot je bil Srbski prostovoljski korpus (SDK) Dimitrija Ljotića in četniki vojvode Kosta Pećanaca. Vseeno pa so se večkrat skupaj borili proti partizanom, kot npr. maja 1942 v večji protipartizanski operaciji v Šumadiji.

Vprašanje pristojnosti nad SDS je bilo večkrat del spora med Nedićem in nemško zasedbeno upravo, tako da je Nedić septembra 1942 odstopil kot predsednik vlade, a so ga Nemci prepričali, da si je premislil. Nemci nadzora nad SDS tudi niso hoteli izpustiti iz rok, ker Srbom niso popolnoma zaupali. Konec leta 1942 so tako aretirali, kot tudi usmrtili, nekatere višje poveljnike SDS, ki so sodelovali s četniki Dragoljuba »Draže« Mihailovića. To sodelovanje se je vseeno nadaljevalo, tudi preko navideznih spopadov med obema silama, kjer so bili pripadniki SDS »razoroženi« in četniki so dobili potrebno oborožitev.

Nedićevci, kot so bili pripadniki SDS tudi poznani, so vseeno nadaljevali protipartizanski boj, ki pa se je velikokrat sprevrgel v pokole navadnih civilistov. Tako so samo v juniju 1943 ubili 1.139 civilistov, za katere so sumili, da sodelujejo s partizani.
Vseeno pa so razmere v oborožitvi in opremi SDS dokazovale, da jim Nemci niso preveč zaupali. Tako so bili oboroženi s francoskimi puškami, ki so bile slabe kvalitete, pri čemer jih je pestilo še pomanjkanje streliva, z majhnim številom ročnih bomb, starimi nizozemskimi mitraljezi. Prav tako niso imeli dovolj konj za transport, kaj šele motornih vozil, okoli 3.500 pripadnikov je bilo brez uniforme ali obutve, več kot 4.000 drugih ni imelo čelade, več kot polovica pa ni niti imela postelje oz. posteljnine.

Šele 2. novembra 1943 je Nedić pridobil poveljstvo tako nad SDS in SDK, pri čemer je SDS konec leta 1943 imela največje število pripadnikov in sicer 36.716. V naslednjem letu je vodstvo SDS ukazalo, da se enote izogibajo spopadom z Mihailovićevimi četniki. Slednji so vse pogosteje sprejemali dezerterje iz SDS, tako da je poleti 1944 število Nedićevcev upadlo na okoli 25 tisoč.

Začetek konca

K upadu števila je pripomogla tudi vse večja dejavnost partizanov proti kolaboracionistom; med 15. marcem in 15. avgustom 1944 je SDS v bojih izgubila 157 ubitih, 107 ranjenih in 25 pogrešanih pripadnikov. Avgusta tega leta je Mihailović oznanil splošno mobilizacijo vseh sil, kar je povzročilo veliko dezertacijo Nedićevcev.

V začetku oktobra 1944 je Nedićeva vlada odstopila zaradi uspeha partizanov, kot tudi približevanja sovjetskih sil Beogradu.

Nadzor nad SDS je prevzel general Miodrag Damjanović, ki je bil vodja Nedićevega sekretariata in hkrati tudi zaupnik Mihailovića. SDS, ki je tedaj imela le še okoli 6.500 pripadnikov, je bila, skupaj s Srbsko mejno stražo, preimenovana v Srbski udarni korpus (SUK) Jugoslovanske vojne v domovini, pri čemer se je pridružila drugim četniškim formacijam pri umiku iz Srbije v Bosno. Decembra je SUK sodeloval v ofenzivi Mihailovićevih sil proti jugoslovanskim partizanom, pri čemer so neuspešno hoteli zavzeti Tuzlo. Iz Sarajeva so bili nato preko železnice poslani v Avstrijo in od tam naprej v Slovenijo kot tudi hrvaško Istro.

A umik ni bil lahek, tako zaradi pritiska partizanov kot tudi notranjih sporov med različnimi kolaboracionističnimi formacijami. Posledično je SUK izgubljala pripadnike in formacijsko strukturo, dokler ni bila januarja 1945 razpuščena. Okoli pet tisoč Nedićevcev je ostalo zvestih nemškim gospodarjem, medtem ko so nekateri prebegnili k partizanom.

Nemci so večino Nedićevcev poslali v delavske bataljone organizacije Todt, medtem ko so okoli 1.500 najbolj zanesljivih poslali v Slovenijo, na Primorsko, kjer so jih dodelili četnikom Momčila Đujića ali Dobroslava Jevđevića. Del pripadnikov nekdanje SDS/SUK je bil, skupaj s četniki Mihailovića, dodeljen četniški Šumadijski diviziji, ki je uspela prečkati Sočo in se 5. maja 1945 predati britanskim silam.