Kaj nam sporoča zgodba natakarja, ki je ubil 600 ljudi – vključno s svojo stranko

Veliko ljudi se sprašuje, ali smrtna kazen resnično "deluje"?

Eden od tistih, ki o tem največ vedo, je zagotovo najbolj znani britanski rabelj, ki je v svoji 25-letni karieri ubil kar 600 ljudi .

In njegova spoznanja, ki jih je zapisal v svojem skrivnem dnevniku usmrtitev, so pretresljiva, ocenjuje NZ Herald.

Preden je prenehal z obešanjem leta 1956, je bil Albert Pierrepoint najbolj znan po tem, da je usmrtil okoli 200 nacističnih vojnih zločincev, zlasti osebje koncentracijskega taborišča Bergen-Belsen.

Prav tako je bil odgovoren za obešenje odmevnih morilcev z vzdevki, kot so "Razparač med zatemnitvijo", "Morilec s kislinskimi kopelmi" in "davitelj Rillington Place".

Bil je odgovoren tudi za obešenje Ruth Ellis, zadnje ženske, ki je bila usmrčena v Združenem Kraljestvu.

V dnevniku, v katerem so zapisani podatki o 434. usmrtitvah, je Pierrepoint natančno zabeležil podrobnosti, vključno z imenom, starostjo, višino, težo in padcem zapornika, mestom usmrtitve in opombami, ki podrobno opisujejo postavo zapornikov in presek oziroma “kaliber” njihovih vratov.

"Zelo težko telo, navaden vrat, žilast, zelo tanek vrat, malo ohlapen," piše v dnevniku.

Med obešenimi zaporniki so med drugim našteti nemški, nizozemski in belgijski vohuni, francosko-kanadski, ameriški, irski, ter britanski vojaki.

Pierrepoint, ki je umrl leta 1992, v svojem 87. letu, je bil zaposlen kot rabelj s skrajšanim delovnim časom.

Večinoma je stregel pijačo strankam v svoji gostilni z imenom Help the Poor Struggler (‘Pomagajte revnemu borcu’).

Čeprav s svojimi strankami ni želel razpravljati o svoji "drugi službi", je enega izmed njih res obesil - človeka, ki je bil obsojen zaradi umora svoje ljubice.

V svoji avtobiografiji iz leta 1974 je Pierrepoint opisal eno najtežjih usmrtitev svoje kariere. "To je bilo res obžalovanja vredno," je zapisal. "Ni bil Anglež. Bil je vohun in pred smrtjo je zagnal vik in krik."

Ko je leta 1956 odstopil, je postal borec proti smrtni kazni.

Trdil je, da “če bi bila smrt sredstvo zastraševanja, bi jaz to že vedel”.

“Jaz sem bil tisti, ki se je zadnji soočil z njimi, z mladimi fanti in dekleti, delovnimi moškimi, babicami. Presenečen sem bil, ko sem videl pogum, s katerim so se odpravili v neznano,” je zapisal.

“Ni jih odvrnilo takrat, in prav tako jih ni odvrnilo, ko so storili, za kar so bili obsojeni. Vsi možje in ženske, s katerimi sem se soočal v tem zadnjem trenutku, so me prepričali, da z mojimi dejanji nisem preprečil niti enega umora.”

Skrivni dnevnik usmrtitev je bil sicer prodan "eklektičnemu" zasebnemu zbiralcu za 36.000 dolarjev, poroča news.com.au.

 “To je eden najbolj fascinantnih predmetov, ki sem jih kdaj prodal,” je dejal Giles Hodges, direktor avkcijskih galerij Boldon. “Ti predmeti zagotavljajo izjemen vpogled v vlogo rablja in najbrž je nekdo moral opraviti to delo.”

To delo se v svetu opravlja še dandanes, vendar ne povsod na isti način, kot je to opravljal Albert Pierrepoint.

Čeprav je večina držav na svetu odpravila smrtno kazen, več kot 60% svetovnega prebivalstva še vedno živi v državah, kjer se ohranja smrtna kazen, kot so na primer Kitajska, Indija, Združene države, Indonezija, Pakistan, Bangladeš, Nigerija, Etiopija, Egipt, Savdska Arabija, Iran in večina islamskih držav.

Smrtna kazen je še vedno v veljavi tudi na Japonskem, v Južni Koreji, na Tajvanu in v Šrilanki.