REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Svarilo pred polomom: »Ukrajina je le zadnja katastrofa neokonservativcev!«

Svarilo pred polomom: »Ukrajina je le zadnja katastrofa neokonservativcev!«Jeffrey D. Sachs: »Ukrajina je katastrofa, ki se je pripravljala desetletja.« Vir: Zajem zaslona, Telegram

Medtem ko evropski in slovenski politiki še naprej govoričijo o »nemoralnosti« vojne v Ukrajini (npr. Borut Pahor) in očitno ne razumejo ali nočejo razumeti geopolitičnih silnic in krivde zahodnih držav za nastanek ukrajinske vojne, nekateri bolj pronicljivi analitiki opozarjajo na prave korenine in prave cilje vojne, zaradi katere bo obubožal velik del prebivalstva Evrope.

Med njimi je tudi Jeffrey D. Sachs, ekonomist, univerzitetni profesor in direktor Centra za trajnostni razvoj na Univerzi Columbia, kjer je od leta 2002 do 2016 vodil The Earth Institute.

V enem od svojih zadnjih zapisov je pojasnil, zakaj je vojna v Ukrajini zadnja katastrofa ameriških neokonservativcev.

»Vojna v Ukrajini je vrhunec 30-letnega projekta ameriškega neokonservativnega gibanja. Bidnova administracija je polna istih neokonservativcev, ki so zagovarjali ameriške vojne v Srbiji (1999), Afganistanu (2001), Iraku (2003), Siriji (2011), Libiji (2011) in ki so naredili vse, da bi izzvali rusko invazijo na Ukrajino.

Dosežki neokonservativcev so popolna katastrofa, vendar je Biden svojo ekipo opremil s številnimi neokonservativci.

Kot rezultat, Biden usmerja Ukrajino, ZDA in Evropsko unijo k novemu geopolitičnemu debaklu. Če bo Evropa prišla do točke razsvetlitve, se bo ločila od tega debakla zunanje politike ZDA,« opozarja Sachs.

Neokonservativno gibanje se je pojavilo v sedemdesetih letih 20. stoletja okrog skupine intelektualcev, od katerih sta imela največ vpliva politolog Leo Strauss z univerze v Chicagu in Donald Kagan, profesor z univerze Yale.

Dosežki neokonservativcev so popolna katastrofa, vendar je Biden svojo ekipo opremil s štvilnimi neokonservativci. Kot rezultat, Biden usmerja Ukrajino, ZDA in Evropsko unijo k novemu geopolitičnemu debaklu.

Voditelji neokonservativcev so bili Norman Podhoretz, Irving Kristol, Paul Wolfowitz, Robert Kagan (sin Donalda), Frederick Kagan (sin Donalda), Victoria Nuland (žena Roberta Kagana), Elliott Cohen, Elliott Abrams in Kimberley Allen Kagan (žena Fredericka).

Glavno sporočilo »neokonov« je, da morajo ZDA prevladati v vojaški moči v vseh regijah sveta in se morajo soočiti z naraščajočimi regionalnimi silami, ki bi lahko nekega dne izzvale globalno ali regionalno prevlado ZDA, predvsem nad Rusijo in Kitajsko.

V ta namen bi morala biti ameriška vojaška sila vnaprej nameščena v stotinah vojaških baz po vsem svetu.

»ZDA pa bi morale biti pripravljene voditi vojne po svoji izbiri, če je to potrebno,« izpostavlja prvine sporne doktrine dr. Sachs.

Združene narode (OZN) naj bi Washington upošteval le, kadar so koristni za interese ZDA.

Ta pristop je prvi predstavil Paul Wolfowitz v svojem osnutku Navodil za obrambno politiko (DPG), ki ga je leta 2002 napisal za ameriško ministrstvo za obrambo.

Osnutek Navodil za obrambno politiko Paula Wolfowitza je kljub izrecni obljubi nemškega zunanjega ministrstva pozival k razširitvi varnostne mreže pod vodstvom ZDA na srednjo in vzhodno Evropo.

Wolfowitz je zagovarjal »ameriške vojne po izbiri«, pri čemer je branil 'pravico' ZDA, da delujejo neodvisno, tudi samostojno, kot 'odgovor na krize', ki zadevajo Ameriko.

Nemški minister Hans-Dietrich Genscher se je namreč leta 1990 zavezal med pogovori z voditeljem tedanje Sovjetske zveze, da združitvi Nemčije ne bo sledila širitev NATO pakta proti vzhodu Stare celine.

Ni bil edini.

Zavezujoče izave so podali tudi ameriški zunanji minister in ameriški predsedniki.

Wolfowitz je prav tako zagovarjal »ameriške vojne po izbiri«, pri čemer je branil pravico ZDA, da delujejo neodvisno, tudi samostojno, kot odgovor na krize, ki zadevajo Ameriko.

Po besedah ​​upokojenega ameriškega generala Wesleyja Clarka mu je Wolfowitz že maja 1991 dal jasno dal vedeti, da bodo ZDA v številnih državah vodile operacije za spremembo režima.

In se je to res zgodilo - v Iraku, Siriji in drugih nekdanjih sovjetskih zaveznicah.

Profesor Jeffrey D. Sachs ob tem spominja, da so »neokonservativci so zagovarjali širitev Nata na Ukrajino, še preden je to postala uradna politika ZDA pod predsednikom Georgeom W. Bushem mlajšim leta 2008

Članstvo Ukrajine v Natu so videli kot ključno za regionalno in globalno prevlado ZDA. Kagan je naposled priznal grozljive posledice širitve Nata. Toda 'neokoni' so si želeli te vojne.

»Članstvo Ukrajine v Natu so videli kot ključno za regionalno in globalno prevlado ZDA.

Robert Kagan je aprila 2006 razložil razloge 'neokonovcev' za širitev Nata: 'Rusi in Kitajci v barvnih revolucijah nekdanje Sovjetske zveze ne vidijo nič naravnega, le državne udare, ki jih podpira Zahod, katerih namen je pospešiti vpliv Zahoda v strateško pomembnih delih sveta. Se tako motijo? Ali ne bi bila uspešna liberalizacija Ukrajine, ki jo spodbujajo in podpirajo zahodne demokracije, le uvod v vključitev te države v NATO in Evropsko unijo – skratka, širitev zahodne liberalne hegemonije?'

Toda Kagan je naposled priznal grozljive posledice širitve Nata. Citiral je nekega strokovnjaka, ki je opozarjal, da se 'Kremelj z vso resnostjo pripravlja na bitko za Ukrajino',« navaja profesor Sachs.

»Neokoni so si želeli te vojne. Po padcu Sovjetske zveze bi si morale tako ZDA kot Rusija prizadevati za nevtralno Ukrajino kot dober blažilnik in varnostni ventil.

Namesto tega so neokonservativci želeli ameriško 'hegemonijo', medtem ko so se Rusi lotili bitke deloma v obrambi in deloma tudi zaradi lastnih imperialnih pretenzij.

To so bili odbleski krimske vojne (1853-6), ko sta Velika Britanija in Francija poskušali oslabiti Rusijo v Črnem morju po ruskih pritiskih na Otomansko cesarstvo. Kagan je članek napisal kot zasebni državljan, medtem ko je bila njegova žena Victoria Nuland veleposlanica ZDA pri Natu pod vodstvom Georgea W. Busha mlajšega,« razlaga profesor Sachs zgodovinske sprožilce vojne v Ukrajini..

»Nulandova je bila operativec neokonservativcev par excellence. Poleg tega, da je bila Busheva veleposlanica pri Natu, je bila Nulandova v letih 2013–2017 pomočnica državnega sekretarja predsednika Baracka Obame za evropske in evrazijske zadeve, ko je sodelovala pri strmoglavljenju ukrajinskega proruskega predsednika Viktorja Janukoviča, zdaj pa je Bidnova podsekretarka in vodi politiko ZDA do Ukrajine.

Obeti neokonservativcev temeljijo na prevladujoči napačni predpostavki: da jim vojaška, finančna, tehnološka in gospodarska premoč ZDA omogoča narekovanje pogojev v vseh regijah sveta.

To je dokaz izjemne ošabnosti kot izjemnega prezira do dokazov.«

Sachs nadaljuje: »Od petdesetih let 20. stoletja so bile ZDA v skoraj vseh regionalnih konfliktih, v katerih so sodelovale, neuspešne ali poražene.

Toda v 'bitki za Ukrajino' so bili neokonservativci pripravljeni izzvati vojaški spopad z Rusijo s širitvijo Nata zaradi ostrih nasprotovanj Rusije, ker so goreče verjeli, da bo Rusija poražena s finančnimi sankcijami ZDA in Natovim orožjem.

Inštitut za preučevanje vojne (ISW), neokonservativni možganski trust, ki ga vodi Kimberley Allen Kagan (in podpirajo izvajalci obrambne industrije, kot sta General Dynamics in Raytheon), še naprej obljublja 'zmago Ukrajine'.«

Jeffrey D. Sachs
Jeffrey D. Sachs: »Sankcije (proti Rusiji) ne bodo spremenile potek vojne.« Vir: Posnetek zaslona, Twitter
Najverjetnejši izid sedanjih spopadov je, da bo Rusija osvojila velik del Ukrajine, zaradi česar bo Ukrajina morda ostala brez izhoda na morje. Zaradi vojaških izgub in stagflacijskih posledic vojne in sankcij se bo v Evropi in ZDA povečalo razočaranje.

»Glede napredka Rusije je ISW ponudil tipičen komentar: 'Ne glede na to, katera stran drži mesto Sevierodoneck, bo ruska ofenziva na operativni in strateški ravni verjetno dosegla vrhunec, kar bo Ukrajini dalo priložnost, da znova začne svoje protiofenzive na operativni ravni, da potisne ruske sile nazaj.'

Toda dejstva na terenu kažejo drugače.

Gospodarske sankcije Zahoda so imele malo negativnega vpliva na Rusijo, medtem ko je bil njihov 'bumerang' učinek na preostali svet velik.

Poleg tega je zmogljivost ZDA, da ponovno oskrbi Ukrajino s strelivom in orožjem, resno omejena zaradi ameriške omejene proizvodne zmogljivosti in pretrganih dobavnih verig,« ocenjuje Jeffrey D. Sachs.

»Ruska industrijska zmogljivost je seveda večja od ukrajinske. Ruski BDP je bil približno 10-krat večji od ukrajinskega pred vojno in Ukrajina je zdaj v vojni izgubila velik del svoje industrijske zmogljivosti.

Najverjetnejši izid sedanjih spopadov je, da bo Rusija osvojila velik del Ukrajine, zaradi česar bo Ukrajina morda ostala brez izhoda na morje.

Zaradi vojaških izgub in stagflacijskih posledic vojne in sankcij se bo v Evropi in ZDA povečalo razočaranje,« opozarja Sachs.

»Posledice bi lahko bile uničujoče, če kakšen desničarski demagog v ZDA, ki obljublja, da bo z nevarno eskalacijo obnovil zbledelo vojaško slavo Amerike pride na oblast, ali v primeru Donalda Trumpa, da se vrne na oblast.

Namesto da bi tvegali to katastrofo, je resnična rešitev končati fantazije neokonservativcev zadnjih 30 let, in da se Ukrajina in Rusija vrneta za pogajalsko mizo, pri čemer se bo NATO zavezal, da bo prekinil svojo zavezanost širitvi na vzhod - na Ukrajino in Gruzijo v zameno za vzdržljiv mir, ki spoštuje in ščiti suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine,« je sklenil Jeffrey D. Sachs.

Jeffrey D. Sachs je tudi predsednik mreže OZN za rešitve trajnostnega razvoja in komisar Komisije OZN za širokopasovne povezave za razvoj.

Bil je svetovalec treh generalnih sekretarjev Združenih narodov.

Trenutno deluje kot zagovornik SDG pod generalnim sekretarjem Antóniom Guterresom.

Sachs je tudi avtor knjig A New Foreign Policy: Beyond American Exceptionalism (2020), Building the New American Economy: Smart, Fair, and Sustainable (2017) in The Age of Sustainable Development (2015), ki jo je napisal z nekdanjim generalnim sekretarjem OZN Ban Ki-moonom.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek