REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Je bila pogumna novinarka usmrčena, da bi Izrael Palestincem in svetu dal nevarno in hkrati grozljivo »lekcijo«?

Je bila pogumna novinarka usmrčena, da bi Izrael Palestincem in svetu dal nevarno in hkrati grozljivo »lekcijo«?Shireen Abu Akleh - za njeno smrt je odgovoren tudi Zahod. Natančneje: ZDA in Evropska unija. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Brutalno usmrtitev 51-letne novinarke Al Jazeere Shireen Abu Akleh (Širin Abu Akleh), ki jo je s strelom v glavo med poročanjem o raciji izraelske vojske ubil izraelski ostrostrelec v palestinskem mestu Jenin, so skupaj s takojšnjimi prizadevanji Izraela, da zamegli dejstva o tem, kdo je odgovoren za ta zločin, spremljali šibki, komaj zaznavni izrazi zaskrbljenosti iz posameznih zahodnih prestolnic glede tragične usode zelo priljubljene palestinsko-ameriške poročevalke.

Nedavno objavljeno poročilo Novinarjev brez meja razkriva, da so izraelske sile na okupiranih ozemljih od leta 2018 ranile najmanj 144 novinarjev palestinskih korenin. Trije, vključno s Shireen Abu Akleh, so bili ubiti samo v zadnjih nekaj mesecih.

»V 20 letih poročanja o konfliktu sem iz prve roke izvedel, da izraelski različici dogodkov okoli smrti Palestincev ali tujcev nikoli ne moremo zaupati,« je v zvezi s tem opozoril izkušeni poročevalec z Bližnjega vzhoda Johnatan Cook v časniku Middle East Eye.

Cook priznava, da se je sam, za razliko od pogumne in zagnane veteranske poročevalke Al Jazeere Abu Aklehove redkokdaj znašel na frontnih črtah na okupiranih ozemljih: »Nisem bil vojni dopisnik in ko sem končal blizu akcije, je bilo to vedno po naključju – na primer, ko je prav tako v Jeninu moj palestinski taksist zavil v ulico, v kateri je na naju strmela cev izraelskega tanka. Sodeč po hitrosti in spretnosti, s katero je moj voznik sunkovito zapeljal vzvratno, to ni bilo prvič, da se je soočil s takšno 'oviro' na cesti.«

Začenši od leta 2000, so Izraelci ubili 55 novinarjev!

Toda ameriško-palestinska novinarka Shireen Abu Akleh je prevečkrat poročala o umorih Palestincev, da ne bi vedela, s kakšnimi tveganji se na terenu sooča vsakič, ko si nadene zaščitni jopič in čelado na katerih z velikimi tiskanimi črkami piše PRESS.

Po nedavnem poročilu Novinarjev brez meja (Reporters Without Borders) so izraelske sile na okupiranih ozemljih od leta 2018 ranile najmanj 144 novinarjev palestinskih korenin.

Trije, vključno s Shireen Abu Akleh, so bili ubiti samo v zadnjih nekaj mesecih.

Začenši od leta 2000, so Izraelci ubili 55 novinarjev!

Johnatan Cook je med redkimi zahodnimi novinarji, ki mu je mar za grozljive usode palestinskih kolegov. Del svojega časa je v regiji preživel tako, da je obiskoval prizorišča na katerih so umrli palestinski novinarji, saj je poskušal iz nasprotujočih si palestinskih in izraelskih pripovedi dognati, kaj se je v resnici zgodilo. In umor novinarke Shireen Abu Akleh ter odziv Tel Aviva na podobne incidente do obisti ustrezata vzorcu, ki je skladen s tem, kar je Cook odkril pri izvajanju svojih novinarskih preiskav.

Zato zanj niti ni bilo presenečenje, ko je izraelski premier Naftali Bennett z vso hinavščino, ki je premore v tej skrajno tragični situaciji, takoj obtožil Palestince za smrt Shireen Abu Akleh.

Bennet je namreč takoj po tragičnem dogodku povedal, da obstaja »velika možnost, da so oboroženi Palestinci, ki so divje streljali, tisti, ki so povzročili nesrečno smrt novinarke.«

Trditve izraelskega premierja, ki izhaja iz skrajno desne judovske stranke in je znan po nestrpnih izjavah, ko gre za Palestince, so skrajno cinične, še posebej v luči pričevanj vidno pretresenih očividk, novinarskih kolegic Shireen Abu Akleh, ki so bile navzoče na prizorišču grozljivega dogodka, ko je znano novinarko, navkljub jasno vidnim oznakam, da gre za novinarja (PRESS) namenoma ubil izraelski vojak.

Šok je bil toliko večji, ker je bila Shireen Abu Akleh medijski obraz, znan in slaven ne le v arabskemu svetu, ampak tudi na Zahodu, tam kjer so sploh prodrla njena poročila o klavrnem življenju Palestincev na zasedenih ozemljih...

Dejstvo je, da je bil njen obraz dobro znan predvsem izraelskim vojakom, ki skozi cevi svojih pušk vsakodnevno merijo na Palestince in neusmiljeno trpinčijo palestinske skupnosti, kot je tista v Jeninu.

Tako izraelski vojaki, ki so streljali nanjo, kot skupina palestinskih novinarjev, s katerimi je bila, so zelo dobro vedeli, da Izraelci streljajo na predstavnike medijev.

Vendar se zdi, da obstajajo tudi dokazi, ki kažejo, da je eden ali več vojakov prav Shireen identificiral kot tarčo, opozarja Cook.

Palestinci zato upravičeno dvomijo, da luknja od krogle tik pod robom njene kovinske čelade ni bila naključje, ki se zgodi ena na milijon primerov. Vse skupaj je videti kot zelo natančen strel, ki naj bi jo ubil -, kar je razlog, zakaj palestinski uradniki in uredništvo Al Jazeere njeno smrt štejejo za načrtovano in namerno.

»Odkar pomnim, Izrael poskuša najti izgovore, da bi utišal in onemogočil poročanje Al Jazeere, pogosto s prepovedjo njihovim poročevalcem ali pa jim odreka novinarske prepustnice. Spomnite se, kako so sramotno maja lani bombardirali stolpnico v Gazi, v kateri so bile pisarne številnih medijev,« poudarja Cook.

Razlogi, zakaj so ostrostrelci izraelskih sil ustrelili Shireen tičijo v dejstvu, da je bila odmevna poročevalka Al Jazeere, znana po neustrašnem poročanju o izraelskih zločinih.

Tako izraelska vojska kot njeni vojaki so ji to zamerili in izkoristili smrtonosno orožje s katerim razpolagajo, da se z njo obračunajo.

Zato namig Tel Aviva, češ da je bila Shireen tarča palestinskega strelskega orožja ali pa kolateralna škoda zaradi njega, je treba obravnavati s prezirom, ki si ga zasluži. Vsaj prednost sodobnega GPS-a in satelitskih posnetkov je tovrstni poskus Izraela, da zločin prikrije, onemogočila, ker obstajajo posnetki, ki potrjujejo, da so v tem času na prizorišču bili izraelski vojaki. In ta dejstva ni mogoče ovreči.

Sklicevanje Tel Aviva na prijateljski ogenj v primeru umora znane novinarke je že preizkušen in na Bližnjem vzhodu zelo dobro znan manever iz priročnika, ki ga Izrael uporablja, kadar se ne more zateči k svoji prednostni retrospektivni racionalizaciji za ubijanje Palestincev: da so bili oboroženi in so »predstavljali neposredno nevarnost za vojake«.

»To je bila lekcija, ki sem se jo naučil že v prvih mesecih, ko sem prispel v regijo. Prišel sem leta 2001, da bi raziskal dogodke v prvih dneh druge intifade oziroma palestinske vstaje, ko je izraelska policija ubila 13 protestnikov. Za razliko od vzporednih dogodkov, ki se dogajajo na okupiranih ozemljih, so bili ti poboji usmerjeni na pripadnike velike palestinske manjšine, ki živi v Izraelu.

Ob izbruhu intifade konec leta 2000 so Pelastinci šli na ulice v neverjetno velikem številu, da bi protestirali proti ubijanju njihovih rojakov s strani izraelske vojske na okupiranih ozemljih,« razlaga novinar časnika Middle East Eye.

Palestince so ob izbruhu druge vstaje razjezili predvsem posnetki iz Gaze, ki jih je ujela televizija France 2.

Na posnetku je bilo videti očeta, ki obupno poskuša zaščititi svojega 12-letnega sina Mohameda al-Durraha, ko sta se našla ujeta med izraelskimi plotuni na cestnem križišču.

Toda Mohameda so navkljub prizadevanjem očeta, da ga zaščiti, ubili, njegov oče Jamal pa je bil hudo ranjen. Tudi takrat se je Izrael po svojih najboljših močeh trudil zamegliti to, kar se je v resnici zgodilo in kar je lahko na posnetku videl ves svet.

Za umor 12-letnega dečka Mohameda al-Durraha je izraelska oblast na vse mogoče sprevržene načine obtoževala Palestince, nato zatrdila, da je bil ves dogodek uprizorjen, naposled pa namigovala, da je deček dejansko živ in nepoškodovan.

To je Tel Aviv storil navkljub protestom francoske televizijske ekipe.

In tako nadaljuje že vrsto let.

Palestinske otroke so ubijali vsepovsod na okupiranih ozemljih, a te smrti so bile le redko kdaj posnete tako živo, s televizijsko kamero. Pa tudi ko so bili, so bili posnetki pogosto narejeni z zastarelimi osebnimi digitalnimi fotoaparati tistega časa. Kar je omogočalo Izraelu in njegovim apologetom, da zlahka in mimogrede problematizirajo pristnost zadevnih posnetkov, češ da je to Pallywood – gre za izpeljanko iz besed Palestinec in Hollywood. Na ta način so namigovali, da gre za ponaredke.

Ne le, da je bilo ubitih 13 Palestincev, izraelskih državljanov, ob tem jih je bilo na stotine ranjenih, nekateri pa so preživeli, toda grozljivo pohabljeni.

Izraelske zvijače glede zamegljevanja smrti 12-letnega palestinskega dečka zrcalijo, kaj se v resnici dogaja v Izraelu. Tamkajšnja policija je tudi brezobzirno streljala v ljudi, ko so izbruhnile masovne demonstracije, čeprav so bili protestniki neoboroženi in so imeli izraelsko državljanstvo.

Ne le, da je bilo ubitih 13 Palestincev, izraelskih državljanov, ob tem jih je bilo na stotine ranjenih, nekateri pa so preživeli, toda grozljivo pohabljeni.

V enem incidentu so se izraelski Judje iz Zgornjega Nazareta – med njimi so bili oboroženi policisti, ki niso bili na dolžnosti – spravili na sosednje palestinsko mesto Nazaret. Palestinci so prek zvočnika z mošeje someščane Nazareta pozvali, naj pridejo ven in zaščitijo svoje domove.

Sledil je dolg, napet spopad med obema stranema na cestnem križišču med palestinsko in judovsko skupnostjo.

Policija je držala stran napadalcem, nad njimi so bdeli izraelski ostrostrelci, postavljeni na vrhu visoke stavbe v Zgornjem Nazaretu, soočeni s prebivalci Nazareta, zbranimi spodaj...

Soočene s toliko orožja so množice iz Nazareta na koncu popustile in se napotile k domovom. Takrat so policijski ostrostrelci odprli ogenj in več moških ustrelili v hrbet. Dva, ki so ju zadeli v glavo, sta bila na mestu mrtva.

Policija je vztrajala, naj najprej odidejo Palestinci. Soočene s toliko orožja so množice iz Nazareta na koncu popustile in se napotile k domovom. Takrat so policijski ostrostrelci odprli ogenj in več moških ustrelili v hrbet. Dva, ki so ju zadeli v glavo, sta bila na mestu mrtva.

Tem usmrtitvam so bili priče na stotine tamkajšnjih Palestincev, pa tudi policija in vsi tisti, ki so poskušali vdreti v Nazaret. Navkljub temu je policijska različica v celoti ignorirala zaporedje dogodkov.

Izraelska policija je trdila, da je dejstvo, da sta bila dva Palestinca ustreljena v zatilje, dokaz, da so ju ubili drugi Palestinci, ne policijski ostrostrelci.

Poveljniki izraelskih sil so trdili, ne da bi predložili kakršne koli dokaze ali opravili forenzične preiskave, da so se palestinski orožniki skrivali za moškimi in jih pomotoma ustrelili, medtem ko so ciljali na policijo. Šlo je za očitno laž, ki so se je oblasti držale tudi v zapozneli sodni preiskavi.

Tako kot v primeru Shireen, smrt teh dveh moških ni bila – kot je to želel prikazati Izrael – nesrečen incident, v katerem so bili nedolžni ujeti v navzkrižni ogenj.

Namen tega je bil poslati strupeno sporočilo vsem Palestincem o tem, kakšno je razmerje moči, in kot opozorilo, naj se podredijo, naj molčijo, naj spoznajo 'kje jim je mesto'.

Tako kot Shireen je Izrael hladnokrvno usmrtil te Nazaretčane. Namen tega je bil poslati strupeno sporočilo vsem Palestincem o tem, kakšno je razmerje moči, in kot opozorilo, naj se podredijo, naj molčijo, naj spoznajo kje jim je mesto.

Prebivalci Nazareta so kljubovali tem omejitvam v naporu, da zaščitijo svoje mesto, svoje domove.

Shireen Abu Akleh je storila enako, saj se je več kot dve desetletji dan za dnem pojavljala na malih zaslonih in poročala o krivicah, zločinih in grozotah življenja pod izraelsko okupacijo. Dejanja tako prebivalcev Nazareta kot Shireen sta bila le dejanja miroljubnega odpora proti zatiranju, toda Izrael je oboje obravnaval kot dejanja enakovredna - terorizmu.

Najbrž nikoli ne bomo izvedeli, ali je Shireen Abu Akleh, tako kot žrtvi iz Nazareta umrla pod streli zlobnega izraelskega vojaka, ali zato, ker je strelec ubogal povelje višjih častnikov, naj izvrši usmrtitev kot lekcijo za druge Palestince.

V resnici nam niti ni potrebno vedeti, za katero od dveh različic gre, ker se zločini na strani Izraela zoper palestinsko prebivalstvo dogajajo kar naprej in ker Tel Aviv ni ukrenil prav ničesar, da bi jih preprečil ali vsaj identificiral in kaznoval odgovorne.

Ker se pomori Palestincev – nepredvidljivo, celo naključno – popolnoma ujemajo s cilji okupatorske oblasti, ki namerava Palestincem spodkopati vsak občutek varnosti ali normalnosti, je jasno, da je okupator odločen, da jih terorizira, da bi jih prisilil, da eden za drugim zapustijo svojo domovino.

Shireen Abu Akleh je bila ena izmed redkih pripadnic palestinskega ljudstva z okupiranih ozemelj, ki je imela tudi ameriško državljanstvo. To in njena slava v arabskem svetu sta dva razloga, zakaj so se uradniki v Washingtonu zdaj počutili dolžne izraziti sočutje ob njenem umoru in izdati formalen poziv k natančni preiskavi.

Toda dejstvo je, da Shireen Abu Akleh ameriški potni list ni rešil pred izraelskim maščevanjem, tako kot taisti potni list ni pomagal Rachel Corrie, ki jo je leta 2003 umoril izraelski voznik buldožerja, ko je poskušala zaščititi palestinske domove v Gazi.

Protestniki so marca 2013 obeležili obletnico smrti ameriške mirovne aktivistke Rachel Corrie v begunskem taborišču v Rafahu v Gazi. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Podobno niti britanski potni list Toma Hurndalla ni preprečil, da ne bi bil ustreljen v glavo, ko je skušal zaščititi palestinske otroke v Gazi pred izraelskim streljanjem.

Tudi britanski potni list filmskega ustvarjalca Jamesa Millerja ni preprečil izraelskemu vojaku, da ga leta 2003 ne bi usmrtil v Gazi, medtem ko je dokumentiral izraelski napad na majhno, prenaseljeno enklavo.

Vsi oni so se v očeh izraelskih oblasti postavili na stran Palestnicev tisti hip, ko so dokumentirali zločine Judov nad palestinskimi civilisti in niso hoteli molčati, ko so Palestinci trpeli.

Usmrtitve – naj so jih zagrešili vročeglavi izraelski vojaki ali pa jih je odobrila vojska – so dosegle svoj namen.

Zato se je Tel Aviv odločil, da je vse njih in tiste, ki so mislili kot oni, potrebno naučiti lekcijo.

Grozljivo spoznanje je, da je ta zavržna taktika - delovala.

Kmalu je kontingent tujih prostovoljcev – tistih, ki so prišli v Palestino, da bi posneli izraelska grozodejstva in služili, kadar je bilo potrebno, kot živi ščit za zaščito Palestincev pred izraelsko vojsko, veselo vsake priložnosti, da strelja v neoborožene palestinske civiliste – izginil.

Izrael je v isti sapi obtožil Mednarodno gibanje solidarnosti (International Solidarity Movement), da podpira terorizem; glede na očitno grožnjo njihovim življenjem je skupina prostovoljcev postopoma usahnila.

Usmrtitve – naj so jih zagrešili vročeglavi izraelski vojaki ali pa jih je odobrila vojska – so dosegle svoj namen.

Johnatan Cook je bil edini zahodni novinar, ki je prvi raziskoval opisani niz usmrtitev tujcev na začetku druge intifade. Iaina Hooka, Britanca, ki je delal za UNRWANRWA, agencijo Združenih narodov za begunce, je konec leta 2002 ustrelil izraelski ostrostrelec v Jeninu - istem mestu na Zahodnem bregu, kjer je 20 let pozneje usmrčena Shireen Abu Akleh.

Tako kot pri Shireen, je bila uradna izraelska preiskava glede umora Iania Hooka zasnovana tako, da krivdo prevali na Palestince in težišče celega primera osredotoči stran od očitne usmrtitve pod taktirko izraelskih oblasti.

Hook in njegovo osebje so se namreč skupaj s palestinskimi otroki, ki so obiskovali šolo Unrwa, med izraelskim napadom na Jenin zatekli v zavarovani kompleks agencije OZN.

Resnico glede potvorjene različice dogodka, ki jo je sproduciral Izrael, in ki ni bila nič drugega kot zmes laži, je pomagal odkriti prav Johnatan Cook.

Cook se je potrudil priti resnici do dna in je objavil izsledke svoje novinarske raziskave.

Izraelski vojak cilja na palestinske otroke med spopadi v okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu novembra 2000. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Izrael je namreč trdil, da je izraelski ostrostrelec, ki je prežal na kompleks stavb UNRWANRWA z okna v tretjem nadstropju, videl Palestince vdreti v kompleks.

Po tej različici je ostrostrelec postavnega, visokega, belopoltega, rdečelasega, 54-letnega Hooka zamenjal za palestinskega borca, čeprav je ostrostrelec preko teleskopskih merilnikov opazoval uradnika OZN več kot eno uro.

Da bi podkrepil svojo nesmiselno zgodbo, je Izrael v isti sapi trdil, da je ostrostrelec Hookov mobilni telefon zamenjal za ročno granato in se je bal, da jo bo vrgel iz kompleksa stavb OZN proti izraelskim vojakom, ki so se nahajali zunaj, na ulici.

Kar je bilo nemogoče. In je ostrostrelec to seveda zelo dobro vedel.

Kompleks je bil nepredušno zavarovan, obdan z visokim betonskim zidom, z ravno streho, podobno kot jo imajo bencinski servisi in zavarovan z debelo plastjo žice, ki je pokrivala prazen prostor med njimi. Če bi Hook poskusil svojo telefonsko-granato vreči na ulico, bi se ta takoj odbila nazaj, njemu v naročje. Če bi res šlo za granato, bi se sam razstrelil.

V resnici je Hook, kot je to ugotovil novinar Cook, naredil usodno napako pri presoji nastalega položaja. Obkrožen z izraelskimi vojaki in palestinskimi borci, skritimi v bližnjih ulicah, povrhu razburjen zaradi zavrnitve izraelskih vojakov, da njegovemu osebju in otrokom dovoli varen izhod, je odprl vrata poslopja in se skušal pogovoriti z izraelskim vojakom, ki je stal zunaj.

Ko je Hook to storil, je palestinski borec izstopil iz bližnje ulice in streljal proti izraelskemu oklepnemu vozilu. Nihče ni bil poškodovan.

Hook je pobegnil nazaj in zaprl vrata v kompleks. Toda izraelski vojaki, ki so ostali zunaj, so že gojili zamero do uradnika OZN. Eden od njih se je odločil izstreliti naboj v Hookovo glavo, da bi poravnal račun.

OZN so bile dolžne izvesti podrobno preiskavo Hookovega umora.

Najbrž bo družina usmrčene novinarke zdaj deležna podobne obravnave. Pravzaprav je izraelska policija že razkrila svoje zavržne namene z vdorom v njen dom in tudi v cerkev v okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu, ko je prekinila žalovanje družine in zahtevala, da odstranijo palestinsko zastavo. Tako je Palestincem in svetu poslala še eno pomenljivo sporočilo.

Natančneje - lekcijo.

Izrael ob tem vztraja pri dostopu do forenzičnih dokazov umora palestinsko-ameriške novinarke, kar je skrajno cinično, ocenjuje Johnatan Cook, ker je to enako, kot da bi morilec preiskoval lasten zločin.

V resnici je bila tudi v Hookovem primeru preiskava OZN tiho prekinjena.

Nato pa pometena pod preprogo. Ker -, če bi Izrael obtožili usmrtitve uradnika OZN, bi to mednarodno telo prisililo v nevaren spopad tako z Izraelom kot z Združenimi državami. OZN očitno niso zmogle takšnega spopada in je bil Hookov umor na koncu zamolčan. Nihče ni bil obtožen.

Zato glede pravice za Shireen ni mogoče pričakovati nič obetavnajšega.

Slišati bo nekaj hrupa, češ da je potrebno preiskati, kako je prišlo do njenega umora.

Izrael bo hkrati na vse kriplje palestinske oblasti krivil, da ne sodelujejo, kot to že vekomaj počne.

Bela hiša bo vnovič izrazila rahlo zaskrbljenost, vendar je to vse. V resnici nihče ne bo storil ničesar. V zakulisju bodo ZDA pomagale Izraelu blokirati vsako smiselno preiskavo.

Tako za ZDA kot Evropo, natančneje Evropsko unijo - rutinske izjave visokih uradnikov o žalosti zaradi umora novinarke in pozivi k preiskavi v resnici niso namenjeni zagotavljanju osvetlitve tega, kar se je zgodilo, opominja Cook.

Preprosto zato, ker bi to lahko samo osramotilo strateškega zaveznika: Tel Aviv, ki je Zahodu potreben za projiciranje lastne moči na z nafto bogatem Bližnjem vzhodu.

Zato je izjave sožalja iz zahodnih prestolnic potrebno brati drugače, ker ne služijo ničemer drugemu, kot razbremenitvi krivde Izraela in vnašanju zmede v samo preiskavo.

Namenjene so le mešanju megle, da bi se Zahod pokazal kot nepristranski in prihranil zardevanje sokrivdnih arabskih režimov, ki so pustili Palestince na cedilu in njihovo usodo prepustili sovraštvu in vsakodnevnemu terorju izraelskih priseljencev.

Nekaj časa se bodo morda delali, da obstaja pravni postopek, ki se ga Izrael drži; na ta način bodo podrli prizadevanja Palestincev in nevladnih človekoljubnih organizacij, da bi te vojne zločine predali v presojo zanje pristojnim mednarodnim organom, kot je sodišče v Haagu.

Resnica je, da lahko že desetletja trajajoča okupacija preživi le z brezobzirnimi – včasih naključnimi, včasih skrbno načrtovanimi – terorističnimi dejanji, izvedenimi pod taktirko oblasti v Tel Avivu, ki na ta način ohranja okupatorjem podvrženo populacijo prestrašeno in podrejeno.

In ko okupacijo Palestine sponzorira glavna svetovna velesila, Združene države Amerike, so tisti, ki izvajajo to vladavino terorja, lahko prepričani, da so nedosegljivi roki pravice in da bodo ostali popolnoma nekaznovani.

Palestinski umetniki so že naslikali mural v čast Shireen Abu Akleh v Gazi, 12. maja 2022. Podobnega je istega dne v spomin nanjo narisal palestinski begunec tudi v Kopenhagnu (tvit, na začetku članka). Vir: Twitter, posnetek zaslona

Shireen Abu Akleh je zadnja žrtev.

Podobne usmrtitve se bodo nadaljevale, dokler bodo Izrael in njegovi vojaki zaščiteni pred odgovornostjo.

Kot smo lahko videli (na video posnetku zgoraj), na katerega je osupla in zgrožena opozorila tudi irska evroposlanka Clare Daly, se Izrael več niti ne trudi prepričati svetovno javnost, da to kar vidi na posnetkih, ni res, kot je to počel prej, češ da so posnetki slabe kakovosti, izdelani v Pallywoodu…

Res je, da ne obstaja posnetek trenutka, ko je bila palestinska novinarka usmrčena, toda zato obstajajo posnetki, ki nazorno kažejo, da so Shireen Abu Akleh tokrat izraelske sile, vojska in še posebej policija, poskusili še dvakrat ubiti, že mrtvo.

Prvič, ko so grobo vdrli v njen dom z zahtevo, da njeni domači morajo odstraniti palestinsko zadstavo, in drugič ob sami pogrebni povorki, ko so policisti silovito napadali in pretepali množico civilistov, pogrebcev, ki so poskušali odnesti krsto z njenimi posmrtnimi ostanki iz bolnišnice proti pokopališču, ne da bi jim zdrsnila na tla...

Zaradi silovitega udrihanja izraelskih policistov po pogrebcih je v nekem trenutku krsta z ubito novinarko celo treščila na tla.

Tokrat so v visoki ločljivosti vse to zavržno dogajanje na ulicah Jeruzalema posnele televizijske kamere svetovnih medijev. Nekateri mediji na Zahodu so te skrb vzbujajoče prizore celo predvajali.

Pogrebci so tedaj dojeli, da jim krsto z Abu Aklehovo ne bo uspelo odnesti peš iz bolnišnice do katedrale, kjer je potekala slovesnost, ker jih je policija ne le pretepala, brcala in brutalno preganjala, ampak je uporabila tudi solzivec in svetlobne granate, zato so se bili primorani vrniti v bolnišnico in za premik krste uporabiti pogrebno vozilo.

Ob pogrebni slovesnosti v okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu se je zbralo - kot je videti na posnetkih - na tisoče Palestincev, preden so krsto Abu Aklehove položili k večnemu počitku na pokopališču na gori Sion, kjer sta že pokopana njena oče in mama.

Tokrat so v visoki ločljivosti vse to zavržno dogajanje na ulicah Jeruzalema posnele televizijske kamere svetovnih medijev. Nekateri mediji na Zahodu so te skrb vzbujajoče prizore celo predvajali.

Tudi v Sloveniji - nekaj sekund javna RTV, zasebna POP TV pa ne.

Toda Tel Avivu očitno ni več sploh mar, kako je vse to videti v očeh sveta. 

V Rimu so po novici o usmrtitvi palestinske novinarke aktivisti z napisi »Ne v našem imenu« demonstrirali in zahtevali pravico za Shireen Abu Akleh, ki je veljala za enega najbolj prepoznanih obrazov palestinskih medijev, saj se je Al Jazeeri pridružila leta 1997 in je bila ikona tako za Palestino kot za širši arabski svet.

Kaj pa v Ljubljani?

Si upa kdo od politikov ali nevladnih aktivistov na Slovenskem kar koli črhniti zoper ta grozljivi umor palestinske novinarke?

Kdaj nas je nehalo zanimati, kaj se dogaja s Palestinci na zasedenih ozemljih?

Bo zdaj vlada Janeza Janše izobesila palestinske zastave, kot je to storila maja leta 2021, ko je na vse vladne stavbe zavihtela izraelske?

Bo zdaj vlada Janeza Janše izobesila palestinske zastave, kot je to storila maja leta 2021, ko je na vse vladne stavbe zavihtela izraelske?

Jasno je, da ne bo. Kvečjemu bo morda neko od novinarskih združenj - po ostudnem vzorcu ameriških medijev, kot nazorno kaže primer New York Timesa - podalo sluzasto izjavo, da obžaluje smrt novinarke, ki je umrla v 51 letu starosti.

Ne da bi si upali omeniti, da jo je ubil izraelski ostrostrelec.

Če bi vsa EU vodila bolj samostojno politiko v razmerju do ZDA, bi se lahko bolj odločno postavila tudi zoper takšno ravnanje.

Toda ZDA so EU z vpletanjem v namerno izzvano vojno v Ukrajini znova zapeljale v napačno smer, v konfrontacijo z Rusijo, zaradi katere bo Evropska unija še bolj odvisna od Združenih držav.

In zato bo tudi Bruselj oziroma vsa Evropska unija skupaj s Slovenijo ob takšnih in podobnih zločinih na Bližnjem vhodu še naprej le molčala.

Ali pa šepetaje, komaj slišno protestirala.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke