Iranski prosilec za azil razkril svojo pot do Velike Britanije; Slovenijo je prepotoval skrit v tovornjaku

Britanski Daily Mail je objavil zgodbo iranskega prosilca za azil, ki je prepotoval celotno Evropo iz rodnega Irana in se sedaj nahaja v Združenem kraljestvu. 

Bil je eden izmed prvih ilegalnih migrantov, ki so prečkali Rokavski preliv, med Francijo in Britanskim otočjem, s pomočjo gumenjakov.

 »Bilo je tako hladno v morju, da sem dvakrat padel. Noge me niso ubogale. Toda bil sem srečen, da sem prispel v Veliko Britanijo,« je dejal.

30-letni Mehrdad Kazemi, ki je po izobrazbi diplomirani metalurg, je bil še lanskega oktobra v iranski prestolnici Teheranu, kjer je bil zaposlen kot uradnik v podzemni železnici. 

Pravi, da je bil član skupine političnih aktivistov, ki so protestirali proti islamskemu režimu. 

Mehrdad pravi, da je Iran zapustil, ko ga je državna tajna policija označila kot političnega aktivista, ki nasprotuje avtoritarnemu islamskemu režimu. Prihaja iz majhnega mesta Mijaneh, kjer je v skromnem stanovanju odraščal in nato živel skupaj z očetom, ravnateljem šole, materjo, ki je gospodinja, soprogo ter bratom in sestro.

»Moji prijatelji so bili tako kot jaz prepričani, da bi ljudje morali imeti pravico izraziti svoje mnenje in zato smo začeli pošiljati letake preko socialnih omrežij. Imenovali smo jih 'nočna pisma', ker smo jih pošiljali ponoči. Bila so napisana zaradi nasprotovanja vladajoči islamski stranki. Toda, ker smo bili v tako malem mestu, je hitro prišlo do posledic,« je dejal prebežnik.

Dva njegova prijatelja so aretirali.

»To je bil velik šok«, priznava danes. Na srečanju vse družine ga je nato mati rotila, da naj raje zapusti državo, ker je bila prepričana, da je njegovo življenje ogroženo.

25. oktobra lani je zapustil rodni kraj in se z avtobusom odpravil v mesto Maku, ki leži blizu meje s Turčijo. Tihotapcu je plačal okoli 40 evrov, da ga je skrivoma prepeljal preko meje in nato še enemu, da ga je odpeljal v Istanbul.

Na osrednjem trgu je naletel na organizirane skupine, predvsem Afganistancev in Kurdov, ki imajo razpredene tihotapske mreže po celotni Evropi in izvajajo tihotapljenje ljudi iz azijskega dela Turčije v Evropo.

Naletel je na iranskega Kurda, s katerim se je dogovoril za pot v Evropo; plačal mu je več kot 6.000 evrov. Prvi del poti je preživel v kombiju, ki je iz Turčije odšel v Bolgarijo, nato v Srbijo, Bosno in nazadnje na Hrvaško. 

V Srbiji je doživel prve neprijetnosti na poti, saj se je pritožil, da ni mogel zapustiti migrantskega taborišča in da je policija z vsemi migranti slabo ravnala. Tu je preživel 12 dni, nakar so tihotapci organizirali avtomobilski prevoz do meje, nato pa je v Bosno prepešačil. 

Na drugi strani meje je bil ponovno, s skupino drugih Irancev, naložen v vozilo in odpeljan do meje s Hrvaško. Tu se je ponovila zgodba; skrivoma so prepešačili mejo. Huje kot srbski, so se do njega obnašali hrvaški policisti. Tako je dejal, da so ga hoteli pretepsti, da so mu uničili telefon in izpraznili nahrbtnik. Po telesni preiskavi so njega in druge migrante odpeljali v neznano ter jih tam izpustili brez vsega. 

Uspelo mu je kupiti nov telefon in z njim je poklical prvega tihotapca v Istanbul, s katerim se je dogovoril za nadaljevanje poti. Skoraj teden dni so se skrivali v gozdu in čakali v hladnem novembrskem mrazu na prihod tovornjaka.

Na obcestnem počivališču sta se s še enim Irancem skrila v tovornjak, ki je vozil hrano in sadje. Naložena »roba« je bila tako postavljena, da sta imela na sredini tovornjaka majhno skrivališče.

V tem tovornjaku sta nato zapustila Hrvaško, prečkala Slovenijo in prišla na sever Italije, v Milano. 

V Milanu je brez skrbi odšel na vlak, se zapeljal sprva v Pariz in nato v Calais. Tam je decembra čakal na nadaljevanje poti v njegovo ciljno državo – Združeno kraljestvo. 

Sprva sta poskušala s prijateljem priti preko Rokavskega preliva s pomočjo tovornjaka, tokrat na skrivaj in brez vednosti voznika. A pri tem so ju opazili drugi afriški migranti in ju napadli z železnimi palicami in ranili, zaradi česar je pristal čez noč v bolnišnici.

Ko so ga vprašali, zakaj ni zaprosil za azil že v Franciji je dejal, da je slišal veliko slabih zgodb o migrantih v Franciji in da tam »ni varno oditi ven ponoči, če si migrant«, ter da si je zato želel v Veliko Britanijo. 

Razkril je, da imajo Afganistanci, Iračani, Kurdi, Eritrejci in Sudanci vzpostavljene tolpe v takih taboriščih, ki skrbijo za tihotapljenje ljudi in hkrati preprečujejo drugim migrantom, da bi se prosto posluževali »njihovih poti«. Ti tihotapci brez problema živijo v slabih razmerah v taborišču, ker imajo dober zaslužek, je opozoril 30-letni Iranec. 

V Calaisu je preživel 35 dni, nakar mu je tihotapec iz Istanbula predlagal novo pot – preko Rokavskega preliva z gumenjakom. Šest Irancev, Kurd in Afganistanka so na božični dan prečkali preliv; Kurd je prevzel vodstvo gumenjaka in se s pomočjo GPS aplikacije na mobilnem telefonu usmerjal k britanski obali. Novinarji so zapisali, da je »čudež, da so v enem od najbolj prometnih prelivov sploh preživeli.«

Po skoraj štirih urah plovbe so pristali; na obali so zakurili ogenj in poklicali policijo. Njegov čoln je bil prvi izmed petih, ki so na božični dan prečkali Rokavski preliv in tako »odprli« novo migrantsko pot. Do tedaj so migranti prečkali rokav na tovornjakih, ki so zapeljali na trajekte. Flotilja petih gumenjakov z migranti je tako razburila britansko javnost, da je notranji minister Sajid Javid moral prekiniti počitnice v Afriki in se vrniti nazaj na delovno mesto.

Na obali pri mestu Folkestone so skupino policisti odpeljali v London, kjer so jih prevzeli migracijski uradniki. Mehrdad Kazemi je zaprosil za politični azil in bil poslan v Birmingham, kjer čaka na izid postopka v hostlu z več sto drugimi migranti.

Čeprav je diplomirani metalurg in zna samo nekaj besed angleško, je njegova želja, da bi lahko študiral politologijo na univerzi v Oxfordu, še poroča Daily Mail.

Bprašali so ga tudi po razlogih, zaradi katerih je zapustil Iran. 

»Vsakršna opozicija krutemu režimu v Iranu ni dovoljena. Ni enakosti med moškimi in ženskami. Vse je v korist moških. Ni tako kot v Evropi, kjer velja svoboda govora. Moja politična skupina je želela razpravo o tem, da žensk ni potrebno prisiljevati, da nosijo hidžab, kar je obvezno v Iranu. In nobene druge ideologije, razen islama, niso sprejemljive. Vse se nadzoruje - Facebook, YouTube in sedaj tudi Instagram,« je dejal Mehrdad. 

Sam se je islamu sicer odrekel. Sedaj se druži z drugimi prosilci za azil in obiskuje lokalno krščansko skupnost.

Kazemi je tako za pot iz Irana, preko Turčije, Bolgarije, Srbije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Slovenije, Italije, Francije potreboval točno dva meseca, da je prispel v Združeno kraljestvo. Večino tega časa je preživel v državah, ko je čakal na prečkanje meje. 

Njegova zgodba razkriva, kako je lahko prečkal meje, s pomočjo organizirane mreže tihotapcev, ki ima sedež v Istanbulu in lokalne »zastopnike« v državah, kjer poteka ta tihotapska pot.

In predvsem to, kako je povsem neopazno, ne da bi ga slovenski varnostni organi sploh opazili, prečkal tudi Slovenijo.

Njegova dva prijatelja pa sta še vedno v zaporu v Iranu in prepričan je, da z njima slabo ravnajo.