Erdogan: Vse bolj avtoritaren vodja Turčije, ki želi zaznamovati zgodovino

Predsednik Recep Tayyip Erdogan že 15 let določa usodo Turčije, saj je zmagal na vseh volitvah, na katerih je kandidiral. V tem času je državo preoblikoval, z osvojitvijo novega mandata na nedeljskih volitvah pa se želi uveljaviti kot ključna osebnost moderne zgodovine turške države ob njenem ustanovitelju Mustafi Kemalu Atatürku.

V svoji politični karieri je 64-letni Erdogan preživel zapor, množične proteste ter leta 2016 celo poskus državnega udara. Brez pravih tekmecev je ostajal na položaju premierja in od leta 2014 tudi predsednika.

Sodeloval je na 12 volitvah - petih parlamentarnih, treh referendumih, treh lokalnih ter predsedniških volitvah - in na vseh zmagal. Junija 2015 je sicer njegova stranka AKP prvič izgubila absolutno večino v parlamentu, kar pa je popravila na predčasnih volitvah novembra istega leta, ki jih je sklical.

V času svoje vladavine je odpravil vrsto omejitev vere v uradno sekularni, a večinsko muslimanski državi, nadziral obsežen program gradnje infrastrukture ter uveljavil bolj odločno zunanjo politiko.

Kljub težavam v zadnjem času za svoje pristaše velja za tistega, ki je dal glas konservativni muslimanski večini v državi, prinesel gospodarsko blaginjo in pridobil spoštovanje v mednarodni politiki.

Kritiki pa opozarjajo, da državo, še posebej po poskusu državnega udara leta 2016, vodi na nevarno pot avtoritarnosti, ki spominja na otomanske sultane, na nepremišljeno vodenje gospodarstva in imperialistično zunanjo politiko.

Poročen oče štirih otrok ostaja najbolj priljubljen politik večine Turkov, saj naj bi se bil edini sposoben zoperstaviti Zahodu in voditi ladjo preko regionalnih kriz, vključno s sirsko.

Na nedeljskih predsedniških volitvah je bil jasen favorit, vendar je ostajalo odprto ali bo že v prvem krogu dobil potrebnih več kot 50 odstotkov glasov. Glede na objavo volilne komisije mu je to uspelo.

Iz perspektive Zahoda se je Erdogan v letih vladanja dramatično spremenil. Leta 2004, ko je bil še premier, je bil celo imenovan za Evropejca leta. Takratni nemški kancler Gerhard Schröder ga je hvalil kot politika, ki se zavzema za "več svoboščin, boljšo zaščito človekovih pravic in manj vpliva države".

Po ocenah kritikov se Erdogan sedaj zavzema za prav nasprotne vrednote. Opozicija opozarja na vladavino enega človeka, medtem ko je Erdoganov moto postal "Velka Turčija potrebuje močnega voditelja". Vendar pa je Erdogan pustil na državi pečat, kakršnega ni še noben turški politik po njenem ustanovitelju Atatürku.

Rodil se je 26. februarja 1954 v Istanbulu v družini s črnomorske obale in odraščal v skromnih razmerah v Kasimpasi, revni delavski četrti Istanbula. Kot deček je družini pomagal tudi s prodajo vode in sezamovih prest na ulici, navaja dpa.

Politično kariero je začel leta 1994 kot priljubljeni župan Istanbula. Pred tem se je uveljavil v nastajajočem islamskem političnem gibanju, ki je kljubovalo prevladi sekularnosti. Mandata ni dokončal, saj je bil leta 1998 štiri meseca zaprt zaradi vzpodbujanja verskega sovraštva zaradi recitiranja islamistične pesmi.

Po prepovedi Islamske stranke svojega mentorja Necmettina Erbakana je Erdogan ustanovil konservativno islamsko stranko Pravičnost in razvoj (AKP) in jo leta 2002 popeljal na oblast. Leta 2003 je nato prvič postal premier. Predsednik vlade je bil vse do leta 2014, ko je bil izvoljen na prvih neposrednih predsedniških volitvah.

V času, ko je bil premier, je Turčija doživela hitro gospodarsko rast. Smrtno kazen so v državi odpravili leta 2004, leta 2005 pa je Turčija začela pristopna pogajanja z EU, ki so sicer kmalu zastala. Začel je tudi mirovni proces s prepovedano Kurdsko delavsko stranko (PKK), ki pa je medtem propadel, nasilje pa se je znova okrepilo od sredine leta 2015.

Z nasilnim zatrtjem množičnih protestov poleti 2013 proti načrtom gradnje nakupovalnega središča v Istanbulu se je začelo obdobje razkola v družbi, Erdogan pa je postal tarča kritik. Napetosti so se istega leta še okrepile, ko je izbruhnil korupcijski škandal, v katerega je bil vpleten njegov ožji krog.

Erdogana doslej ni moglo ustaviti nič, niti poskus državnega udara julija 2016. Od takrat v državi veljajo izredne razmere. Prijeli so več deset tisoč ljudi, vključno z novinarji, ki so kritični do oblasti. Več sto tisoč javnih uslužbencev je izgubilo službe.

Po uvedbi izrednih razmer je njegov način vladanja več evropskih voditeljev kritiziralo kot avtoritarnega, on pa se je obrnil stran od EU in jo obtožil zavlačevanja v pristopnih pogajanjih.

V jasni zavrnitvi vrednot EU je izpostavil možnost vnovične uvedbe smrtne kazni. Dal je tudi vedeti, da bi o prekinitvi pristopnih pogajanj lahko izvedli referendum.

Ko je leta 2014 prvič prevzel predsedniški položaj je obljubil novo Turčijo, v kateri bodo za seboj pustili konflikte stare Turčije. Sedaj pa se zdi politična razdeljenost globlja kot kdajkoli prej, prav tako odnosi z EU.

Zmaga na nedeljskih predsedniških volitvah zdaj pomeni novo stopničko v njegovi politični karieri. Glede na to, da se zdaj uveljavlja predsedniški sistem, bo še dodatno utrdil svojo oblast.