Dva dni po uničujočem potresu v Mjanmaru: »Prednost dajemo reševanju živih pred iskanjem mrtvih!«

Sonce meče dolge sence na ruševine nekoč živahnega stanovanjskega bloka v Mandalaju v Mjanmaru. V zraku se zadržuje prah, ki se meša z utišanimi glasovi reševalcev in tihimi molitvami družin, ki čakajo, upajo in žalujejo.

Dva dni je minilo, odkar je Mjanmar stresel potres z magnitudo 7,9 in za seboj pustil uničenje. V stanovanjskem kompleksu Sky Villa v Mandalaju reševalne ekipe še naprej obupano iščejo preživele.

Med zaskrbljenimi opazovalci je bila tudi Daw Nan Mya Aye, 65-letni upokojeni srednješolski učitelj. Stala je z umirjenim, a utrujenim izrazom, roke pa je imela tesno stisnjene pred seboj.

»Izgubili smo toliko družinskih članov,« je rekla.

»V naši hiši je bilo 11 ljudi. Ko se je zgodil potres, me ni bilo doma - ravno sem se vrnila iz centra za meditacijo in sem bila pri hčerki. Tudi moja nečakinja in nečak sta bila v službi,« se je spominjala.

V nedeljo zvečer so iz razbitin potegnili dva člana njene družine. Eden od njiju je bila njena 76-letna starejša sestra. Njena 14-letna nečakinja, ki se je hudo poškodovala in si zlomila kolčne kosti, je zdaj v bolnišnici.

»Nimamo več solz za jokanje,« je dejala.

Potres, ki je v petek popoldne prizadel osrednji del Mjanmara, je več nadstropij vile Sky Villa spremenil v ruševine.

Reševalne ekipe so iz ruševin potegnile nekaj preživelih, vendar se za številne družine mučno čakanje nadaljuje.

myanmar2.jpg

Ko Chit Min Lwin, moški v tridesetih letih, je sedel v bližini porušene stavbe z zaskrbljenim izrazom na licu. Prejšnji dan se je ravno vrnil iz Mogoka, ko je slišal uničujočo novico.

»Moja družina je bila znotraj. Eden je bil v osmem nadstropju, štirje pa v petem,« je dejal in glas se mu je zlomil. »Moja mati, svaki moje mlajše sestre. Še vedno so tam,« je dejal.

Nekje drugje je 55-letna Daw Thida Than sedela v kotu stavbe, njen bledi obraz je bil prekrit s posušenimi solzami. Čakala je na novice o svoji nečakinji, nečaku in njunem mladem sinu.

»Prišla sem s svojo najstarejšo sestro - njena hči je notri. Čaka v avtu. Molimo, da bosta prišla ven živa,« je dejala.

myanmar3.jpg

Iz dneva v dan je preveč prizadeta, da bi lahko zaužila polnovreden obrok, in je pojedla le nekaj darovanih prigrizkov in vode. »Sprva sem zelo jokala, saj sem mislila, da morajo biti tam lačni in žejni. Zdaj pa upam, ker se reševalci trudijo po svojih najboljših močeh,« je dejala.

Med reševalci je tudi 19-letni Pyae Phyo Aung, član mjanmarske reševalne organizacije Myat Thada. Njegova ekipa je doslej rešila 11 ljudi od 15, ki so jih potegnili iz razbitin.

»Rešujemo ljudi, ki so ujeti v ruševinah - nekateri imajo polomljene noge, drugi so zakopani do pasu, tretji pa so popolnoma zakriti,« pojasnjuje. »Prednostno rešujemo žive pred mrtvimi.«

»Prvi dan v vili Sky je bil najtežji. Z vseh strani smo slišali ljudi, ki so klicali na pomoč, in nismo vedeli, kje naj začnemo. Bilo je nepojmljivo,« je dejal.

myanmar4.jpg

Reševanje je naporno, je dejal. Ekipe se prebijajo skozi majhne odprtine v porušenih stavbah, prinašajo kisik, vodo in hrano tistim, ki so še vedno ujeti, preden jih previdno izvlečejo.

»Ko nekoga končno izvlečemo živega, nas olajšanje in veselje v njegovih očeh ... to nas spodbuja,« je dejal Pyae Phyo Aung.

Njegova ekipa s približno 15 člani skupaj z drugimi reševalnimi skupinami dela 24 ur na dan in si izmenično vzame kratek odmor za počitek.

V nedeljo so v pomoč lokalnim organizacijam prispele kitajske reševalne ekipe, ki so v iskalna in reševalna prizadevanja vložile veliko sredstev in strokovnega znanja.

Reševanje se ne nadaljuje le v vili Sky Villa, temveč tudi v drugih poškodovanih stavbah po vsej regiji.

Od nedelje se je število smrtnih žrtev povzpelo na 1.700, več kot 3.400 je ranjenih, 300 pa jih še vedno pogrešajo, je sporočila informacijska skupina Sveta državne uprave Mjanmara.