»Dragi moji Američani, bombardirali bomo Rusijo čez pet minut!« Politični spodrsljaj skoraj sprožil svetovno vojno

Malokdo se spomni, da je pred 35 leti skoraj izbruhnila vojna med Združenimi državami Amerike in Rusijo.

Šlo je za nepremišljeno domislico takratnega ameriškega predsednika Ronalda Reagana.

»Dragi moji Američani, z veseljem vam lahko povem, da sem podpisal odlok, da zakonsko izobčimo Rusijo, za vedno. Začenjamo z bombnimi napadi čez pet minut,« se je Ronald Reagan sproščeno pošalil z novinarji pred svojim rednim tedenskim radijskim nastopom.

Incident se je zgodil medtem, ko se je pripravljal na načrtovani radijski nagovor iz svojega počitniškega doma v Kaliforniji.

Predsednik Reagan se je šalil z navzočimi glede načrtov iz druge hladne vojne za izobčenja in bombardiranja Rusije.

Ta šala sicer ni bila predvajana v živo, ampak je bila posneta in je kasneje pricurljala v javnost.

Po prvotni zmešnjavi v vojaških vrstah, je Sovjetska zveza naposled dojela, da gre za slabo šalo ameriškega predsednika.

Toda Reagan sam v času snemanja sploh ni vedel, da mikrofon ni bil izklopljen in da so njegove nepremišljene besede oziroma »napoved vojne« Rusiji 11. avgusta leta 1984 – posnete in kasneje v hipu obšle in osupnile ves svet.

Neslana šala, ki bi lahko sprožila vojno, danes velja za antologijski primer hudega spodrsljaja nekega politika, ki se je nevarno spozabil na vodilnem položaju.

Obvladovanje javnega nastopanja je namreč eden največjih izzivov za svetovalce, ki skrbijo za podobo politikov.

»Reaganova 'šala' je šla v anale, ker ne smemo odmisliti političnega konteksta tistega časa. V 80. letih je človeštvo naposled dočakalo konec (prve) hladne vojne, toda še zdaleč ni bilo za pričakovati padca Berlinskega zidu. Bloka, na katere je bil svet razdeljen, nista bila v najboljših odnosih in v tem času sebi dovoliti takšno kontroverzno izjavo – ni bila smotrna še manj pa dobra poteza za tistega, ki jo je izrekel«, opominja marketinški strokovnjak Ivan Kleut.

Kaj in kako bodo politiki govorili, o tem danes skrbijo cele ekipe svetovalcev.

Obvladovanje javnega nastopanja je eden največjih izzivov, tako kot iskanje meje med preveč nonšalantnim in togim ravnanjem v medijih.

»Ameriški politiki danes zaposlujejo cele ekipe izkušenih profesionalcev, ki jih obkrožajo in ki jim svetujejo, kako se obnašati v medijih, kako se obnašati v javnosti, kako se obleči, kakšno gestikulacijo si smejo dovoliti … Vse to je v službi ustvarjanja javne podobe. Enak trend je prisoten tudi med politiki na stari celini, toda ne v takšni meri kot v ZDA. Vendarle pa ostaja dejstvo, da se politiki vse bolj posvetujejo, kako ustvariti najbolj idealno podobo o sebi«, pojasnjuje Kleut.

Predvsem pa morajo preveriti, ali je mikrofon vklopljen.

Tega ultimativnega nasveta pa ni ubogal niti nekdanji britanski premier Gordon Brown, ki se je spozabil, ko je bil ozvočen, in nebrzdano izrekel nekaj pikrih na račun gorečne laburistke, ki je bila nato hudo užaljena.

Brownov spodrsljaj se je zgodil med predvolilno kampanjo 28. aprila leta 2010, ko je obiskal kraj Rochdale v bližini Manchestra, kjer se je besedno spopadel z razgreto volivko, upokojenko Gillian Duffy, ki ga je kritizirala zaradi gospodarstva in priseljevanja.

Po koncu predvolilnega shoda in po besednem spopadu z volivko se je besni premier potožil svojemu pomočniku. Duffyjevo je označil za zadrto, ampak ni se zavedal, da je mikrofon, ki ga je nosil, ostal priključen in da so njegovo izjavo slišali vsi in jo celo posneli. Incident je takoj postal glavna tema v Veliki Britaniji, o njem pa so poročali vsi mediji.

Osramočeni Brown pa se je moral nato Duffyjevi javno opravičiti.

Na Brownovo obtožbo se je namreč nemudoma odzvala Duffyjeva, ki je opozorila, da gre za človeka, ki naj bi vodil državo, ob tem pa je zadrtosti obtožil navadno žensko, ki ga je vprašala nekaj, kar bi ga po vsej verjetnosti vprašala večina Britancev.

Brown se je gospe Duffy opravičil najprej po telefonu, nato pa jo je še obiskal in se ji opravičil osebno.

Tudi drugim evropskim politikom so se prav tako pripetili nepozabni spodrsljaji.

Spomnimo se izjave italijanskega premierja Silvia Berlusconija, ki je ob izvolitvi Baracka Obame za novega predsednika ZDA novembra leta 2008 ocenil, da je »lep, mlad in zagorel.«

Takratni italijanski premier in medijski mogotec je bil sicer znan po svojih nepremišljenih in žaljivih izjavah.

Tako se je začel tudi turbulenten »odnos« z novim in prvim temnopoltim ameriškim predsednikom.

Ob obisku Rusije je Berlusconi namreč na vprašanje novinarjev, kako se bo Obama razumel z ruskim kolegom Dmitrijem Medvejevom, pohvalil predvsem Obamovo »zagorelost kože«, kar je takoj sprožilo številne kritike, da Berlusconijeve izjave škodijo ugledu in dostojanstvu Italije ter da bi lahko škodile prijateljstvu med Italijo in ZDA, med njimi pa so se znašle tudi obtožbe, da je bila izjava rasistična.

Italijanska opozicija se je naposled opravičila tako Obami kot Američanom za Berlusconijeve izjave. Nicola Zingaretti iz Demokratske stranke je ob tem poudaril, da, »če bi Američani po izvolitvi Berlusconija menili, da je majhen in grd ter da je naličen, bi bil (Silvio) prav tako užaljen.«

Ampak Berlusconi se ni želel opravičiti.

Opravičilo se mu je zdelo popolnoma nesmiselno, saj se je ob vseh obtožbah zmrdoval in dejal: »V čem je problem? To je bil kompliment. Če ljudje nimajo smisla za humor, je to njihov problem!«

Potem je dodal še, da bi le imbecili njegovo izjavo razumeli kot rasistično in da je želel biti le prijazen.

Ni se oziral na opozorila, da izjava nikakor ni bila na mestu, še posebej danes, ko poskušamo biti politično korektni v govoru in še posebej, ko gre za diplomacijo.

Nič manj zgovoren ni tudi primer aktualnega ameriškega predsednika Donalda Trumpa.

Predsednik ZDA Trump je namreč na novinarski konferenci v OZN 27. septembra lani razveselil občinstvo z izjavo, da ga Kitajska spoštuje zaradi njegovih »izjemno velikih možganov«.