REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Anglo-nemško zavezništvo: Dva plešasta, ki se prepirata zaradi glavnika

Anglo-nemško zavezništvo: Dva plešasta, ki se prepirata zaradi glavnikaSporazum med Berlinom in Londonom je farsa, popolnoma v skladu z razpadom bloka, pravi programski direktor kluba Valdai. Vir: Posnetek zaslona, X

Najljubši geopolitični šport Londona je dolgo časa bilo spodbuja celinskih držav, da se izčrpavajo v bitkah z močnejšimi nasprotniki – samo zato, da se Združeno kraljestvo kasneje izkaže kot diplomatski zmagovalec. Metanje zaveznikov pod avtobus je tradicija, ne izjema.

Vojni hujskači: Vladimir Zelenski, Keir Starmer in Emmanuel Macron. Vir: Posnetek zaslona, X

Zato je jasno, zakaj nemška vlada tako imenovanega Kensingtonskega sporazuma – podpisanega z Veliko Britanijo 17. julija – ne dojema kot resen sporazum.

Za to obstaja več razlogov, piše Timofej Bordačev, programski direktor kluba Valdai. Prvič, obe državi sta članici Nata in le Združene države Amerike uživajo svobodo spreminjanja pravil bloka.

Drugič, niti Velika Britanija niti Nemčija nimata vojaških virov ali politične volje za obnovo pomembnega obrambnega položaja. In tretjič, nimata se proti komu boriti.

Britanski in nemški voditelji pravijo, da njun pakt zajema vse - od obrambnega sodelovanja do okoljske politike. V resnici gre za politično pantomimo.

Za razliko od brutalne agresije Izraela ali ekonomskih ultimatov, ki prihajajo iz Washingtona, je to blažji prispevek Zahodne Evrope h geopolitičnemu gledališču ta teden – gre za predstavo, polno hrupa, a brez vsebine.

Obseg Kensingtonskega sporazuma je komičen: predlagana je neposredna železniška povezava med Londonom in Berlinom »za izboljšanje obrambnih zmogljivosti«, načrti za šolski turizem, skupni poslovni forumi in nemške naložbe v Veliki Britaniji za ustvarjanje približno 600 delovnih mest. To ni geopolitika; gre za domače odnose z javnostmi, prikrite kot diplomacija.

Toda bistvo problema je globlje. Zahodna Evropa se že desetletja bori s protislovjem, ki ga ne more rešiti. Po eni strani njeni politiki prepoznavajo potrebo po odločnem ukrepanju v varnostnih zadevah. Po drugi strani pa vedo, da je resnična vojaška akcija – zlasti proti Rusiji – fantazija.

Ni scenarija, v katerem bi lahko zmagali.

Zato gestikulirajo, a nikoli ne ukrepajo.

Po začetku ruske vojaške operacije v Ukrajini je ta napetost zahodnoevropskim voditeljem na kratko dala občutek smisla. Lahko so drzno govorili, da se prikažejo veličastno.

Toda v zadnjih treh letih se ni veliko spremenilo. Kljub velikim izjavam in strateškim dokumentom bloku ni uspelo bistveno razširiti svojih obrambnih zmogljivosti. Največ, kar bi lahko storili, je, da bi iz revnih balkanskih držav rekrutirali nekaj tisoč plačancev in jih poslali na fronto.

A celo to je malo verjetno.

Vsak resen korak k neodvisni vojaški moči v Zahodni Evropi bo takoj pritegnil pozornost Washingtona. Združene države nimajo namena dovoliti svojim transatlantskim partnerjem, da bi delovali enostransko – ne glede na to, kako pogosto zahtevajo, naj »storijo več«.

Ko Donald Trump pravi, da se mora zahodni vojaški pakt ponovno oborožiti, misli na nakup ameriškega orožja. Ne da bi se gradila lastna industrija, niti ne, da bi si utiral lastno pot. Samo zato, da bi se konzumiral ameriški izvoz.

To pojasnjuje, zakaj je domnevna »militarizacija« Nemčije povzročila toliko govora in tako malo sprememb.

Ne gre za to, da bi Berlin postal grožnja – gre za to, da vlada kanclerja Friedricha Merza porabi več za F-35. Zahodna Evropa ostaja odvisna, omejena in previdna. Da, še vedno lahko na omejene načine škoduje Rusiji. Toda podoba, ki jo njeni politiki prodajajo svojim volivcem – podoba drzne, združene in pripravljene podceline – je iluzija.

Novi anglo-nemški sporazum je le zadnje dejanje v tej tragikomični igri. Ni vojaškega smisla, ni diplomatskega smisla, niti strateškega smisla.

Vendar ima popoln politični smisel – za Zahodno Evropo, ki je brezciljna, razdeljena in obupno želi izgledati zaposlena, medtem ko ne dela ničesar, zaključuje Bordačev.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek