Ali naj Slovenci v Venezueli raje zaprosijo za italijansko državljanstvo?

Ta teden se je predsednik vlade Miro Cerar odpravil v ZDA, kjer bo sodeloval na 72. zasedanju Generalne skupščine OZN in v petek še obiskal slovensko skupnost v Clevelandu. Kdaj ga lahko pričakujejo tudi Slovenci v Venezueli?

Lipa za pomoč

Danes je Društvo slovensko-latinskoameriškega prijateljstva Lipa, ki je bilo ustanovljeno lani prav z namenom pomoči slovenske skupnosti v tej južnoameriški državi, pripravilo novinarsko konferenco, na kateri so ponovno apelirali na slovensko politiko za ukrepanje.

Razmere v Venezueli in tamkajšnji slovenski skupnosti sta predstavila Branko in Dania Frank, brat in sestra, ki sta se tam rodila slovenskim staršem. Njuni starši so se v Venezuelo izselili leta 1957, t. j. v »zlatih letih« gospodarskega razcveta. Kot drugi Slovenci so bili delavni, si ustavili družine in uživali v življenju, vse dokler ni na oblast tam prišel socializem. 

Zaradi nesmotrnih gospodarskih potez je gospodarstvo pričelo pešati in ta stagnacija gospodarstva se nadaljuje vse do sedaj. A v zadnjih nekaj letih so se razmere v državi tako poslabšale, da ljudje dobesedno iščejo hrano v smetnjakih in da si s svojimi plačami ne morejo kupiti hrane. Sprva zato, ker je inflacija tako visoka, da si lahko z minimalno mesečno plačo privoščijo le šest kilogramov mesa, dejansko pa zato, ker hrane, kot drugih potrošniških produktov, ni na voljo na policah trgovin. Še slabše je stanje na področju zdravil, ki niso več dostopne tudi na črnem trgu.

Pomoč Slovenije?

Slovenska skupnost v Venezueli šteje okoli osemsto do tisoč članov, kamor spadajo tako osebe s slovenskim državljanstvom kot njihovi potomci. Nekateri izmed njih, kakih sto, ocenjujejo pri Lipi, si želi pridobiti pomoč Slovenije.

Največ jih želi pridobiti slovensko državljanstvo, kar bi jim omogočilo (lažji) odhod iz države in naselitev v Slovenijo, njihovo matično državo. A trenutna slovenska zakonodaja to onemogoča potomcem slovenskih izseljencev v to južnoameriško državo, saj med drugim nalaga prosilcem tudi večletno udejstvovanje v slovenskem društvu. 

A edino slovensko društvo sv. Cirila in Metoda, ki se nahaja v glavnem mestu Venezuele Caracasu, stagnira vse od smrti duhovnika Janeza Grilca in trenutno sploh ne sprejema novih članov. Poleg tega zaradi gospodarskih razmer (cene goriva, slabe ceste, varnostne razmere) in drugih vzrokov člani slovenske skupnosti, ki živijo po celotni državi (ki je velika za 45 Slovenij) , sploh ne morejo sodelovati v tem edinem društvu.

Preko društva Lipa so tako hoteli izvedeti pri pristojnih organih, če je možno omiliti te zahteve. Pri Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu so jih napotili na ministrstvo za notranje zadeve, tam pa so jih napotili nazaj na urad, rekoč da so pri uradu dosegli vnos te zahteve v zakonodajo. In posledično se ni premaknilo na tem področju prav nič.

Frankova je pri tem opomnila, da je zakonodaja tudi v neskladju s časom, saj je slovenska skupnost v Venezueli bolj aktivna na spletu, kjer se lahko lažje povezujejo s seboj, kot tudi prihajajo do informacij o Sloveniji.

Dalje je omenila, da bi želeli doseči, da bi država v čim večji meri pristopila tudi k repatriaciji tistih Slovencev, ki si to želijo in se nahajajo v najhujših življenjskih razmerah. Pomoč bi bila potrebna tudi v zdravilih, deloma tudi v denarju. A tu nastane nova težava, saj Venezuela ni razglasila izrednih razmer, ne glede na dejansko stanje v državi. 

Slovenska oblast to nerazglasitev izkorišča v doslednem branju zakonodaje, da v takem primeru ne morejo pristopiti k repatriaciji. Venezuela dalje tudi zavrača kakršnokoli humanitarno pomoč iz tujine, kar onemogoča pošiljanje pomoči iz tujine. 

»Velika zmešnjava«

Rok Jarc, sekretar društva, je presenečen, kako nekateri naši politiki iz vrst Levice (še vedno) zagovarjajo socialistični režim v Venezueli in državo opisujejo kot »socialistični raj«. Pri tem je izpostavil, da so pred kratkim sestradani prebivalci vdrli v živalski vrt glavnega mesta in so ukradli živali, da so jih nato pojedli. Zato javno poziva poslanko Violeto Tomić, da naj pojasni, kako je v Venezueli še vedno raj na zemlji!

Andrej Čuš, državnozborski poslanec in tudi ustanovni član društva, je na konferenci sprva dejal, da je ta mandat ugotovil, »da ni naključje, da mesto ministra (brez listice, zadolženega za Slovence v zamejstvu in po svetu, op. a.) zaseda nekdo iz DeSUSa, saj vlada zmešnjava in se ne premakne nič.« Tudi on je presenečen glede izjav slovenskih levičarjev, a njihovo navdušenje povezuje z dejstvom, da sta dva slovenska poslanca (Tomićeva in Miha Kordiš) v Venezuelo potovala z njihovim predsedniškim letalom in na stroške gostitelja. Dalje ga preseneča neodziv vlade glede na razmere v Venezueli, kjer ni več vladavine prava, kjer paravojaške skupine ubijajo nasprotnike režima. Izpostavil je tudi, da Slovenija (so)financira gradnjo čistilne naprave v Belorusiji in daje denar za migrante, ne more oz. noče pa pomagati Slovencem v tujini: »Ali je sramota, da si Slovenec? Tu gre dejansko za degradacijo slovenstva!« Upa, da mu bo še v tem mandatu v sodelovanju z drugimi poslanci uspelo sestaviti in sprejeti interventni zakon, ki bo omogočal hitrejšo pomoč Slovencev po svetu, ki so v stiski.

Novinarske konference se je udeležila tudi generalna sekretarka Mlade Slovenije Barbara Medic, ki je poudarila, da so pri podmladku Nove Slovenije predhodno že dali javno izjavo, v kateri so izražili žalost, da slovenska vlada s svojo pasivnostjo podpira venezuelski režim, medtem ko Slovenci živijo v težkih razmerah. Hkrati pa se potomci priseljencev ponovno ukvarjajo in doživljajo družinske travme glede izselitve, in imajo občutek, da niso pomembni za Slovenijo ter »da jim ne omogoča pomoči, da se vrnejo nazaj v domovino«. Zato Mlada Slovenija prosi in zahteva od slovenske vlade, da pomaga slovenske skupnosti v Venezueli.

Nazadnje je spregovoril tudi predstavnik Stranke slovenskega naroda Aleksander Zamuda in poudaril, da se pri stranki prizadevajo za slovenski narod, ne glede kje le-ta živi: znotraj Slovenije ali izven. Ker smo Slovenci majhen narod, je vsak rojak pomemben in dragocen, »zato nas preseneča in šokira ta brezbrižnost vlade, brezbrižnost zunanjega ministrstva in urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.« Mnenja je, da bi moral oba ministra, tako Karl Erjavec kot Gorazd Žmavc odgovarjati za svoja (ne)dejanja. Dalje bi vlada morala evakuirati iz Venezuele vse tiste Slovence oz. ljudi slovenskega rodu, ki si to želijo in jim nato omogočiti pridobitev dokumentov. Če vlada podpira integracijo in naselitev migrantov iz Afrike in Bližnjega vzhoda, ki nimajo nič s slovensko kulturo in jim tudi plačuje stroške, je »popolnoma nerazumljivo, da ni politične volje za nekaj teh Slovencev«.

Drugi lahko, zakaj ne Slovenija?

Na konferenci so med drugim tudi izpostavili, da so nekatere druge evropske države, ki imajo večje skupine državljanov v Venezueli, kot so Italija, Španija, Portugalska in Nizozemska že sprejele določene ukrepe. Od repatriacije, ustanovitve posebnega fonda za pomoč in vrnitev v matično državo do olajšanja postopkov pri pridobivanju državljanstva. Slovenija pa nič.

Glede na dejstvo, da je veliko Slovencev v Južni Ameriki (po rodu) iz Primorske, ki je bila zasedena s strani Italije in so tako formalno bili tudi italijanski državljani, bi morda imeli večjo srečo pri pridobivanju italijanskega državljanstva, da bi se tako rešili pekla v »socialističnem raju«? Na ta način bi se slovenska vlada »rešila« tega problema, s katerim se sploh ne ukvarja, hkrati pa bi rasla tudi slovenska skupnost v Italiji.