sreda, 25. december 2024 leto 29 / št. 360
»Alahu Akbar, Ahmat Sila!« Zakaj se Čečeni borijo na obeh straneh fronte, a v večjem številu na strani Rusije?
Značilnost sedanje vojne v Ukrajini je tudi nenavadna prisotnost Čečenov na obeh straneh fronte.
Nekoč so se s pomočjo ameriške vohunske agencije CIA želeli izboriti za odcepitev od Rusije.
Toda danes se v velikem številu borijo predvsem na strani - Rusije.
Včasih rečejo, da »se borijo za svoje pravoslavne brate« in nato z »Alahu Akbar« ali »Ahmat Sila!« v čast »sile« njihovega pokojnega voditelja in očeta sedanjega voditelja Ramzana Kadirova odhajajo v boj proti ukrajinski vojski in neonacističnim bataljonom, ki so redni del oboroženih sil Ukrajine.
Včasih pa se zahvaljujejo za zahodno orožje, ki ga pošiljajo evropske države in ZDA - in pride nato v njihove roke, kot na primer spodnji raketomit Javelin.
Uporabili ga bodo proti ukrajinski vojski.
Gre za taiste protitankovske rakete, ki jih je pred dnevi med obiskom v tovarni Lockheed Martin's Troy v Alabami izpostavil ameriški predsednik ob zahtevani odobritvi svojega paketa vojaške pomoči Ukrajini v vrednosti 33 milijard dolarjev, saj je spomnil, da so izdelane prav v tej tovarni.
Ob njihovi omembi je Joe Biden ponosno oznanil, češ da so Ukrajinci zanje tako hvaležni Američanom, da dajejo svojim novorojenim otrokom ime Javelin (za fante) oziroma Javelina.
»In to ni vic,« je sklenil Biden to odbito zgodbo, ki res zveni kot zelo slaba šala in na sprevržen način malce spominja tudi na čase Titove Jugoslavije, ko so revni starši iz ruralnih vasic v Bosni, navdušeni nad razvojem nove tehnologije v poljedelstvu svojim otrokom dajali imena Traktor oziroma Traktorka.
Biden on sending Javelins to Ukraine: "they've been so important that there are stories of Ukrainian parents naming their newborn children 'Javelin' or 'Javelina.'"
— Meara (@MillennialOther) May 3, 2022
(this is a fine, very normal thing to say.) pic.twitter.com/PHyxkllgHD
To so vsekakor zelo nenavadni prizori te vojne, ki jih na versko in nacionalno razdeljenem Balkanu nismo vajeni.
Odkar se je namreč čečenska vojna v Rusiji končala, imajo Čečeni tudi v sami Rusiji veliko protekcijo in zaščito oblasti.
Njihova republika je obnovljena. Lahko živijo po svojih običajih in navadah. Vodstvo Rusije jim izkazuje spoštovanje.
Imajo popolno samoupravo, ob tem pa še nadzor nad igralnicami, kazinoji, tržnicami...
Istočasno pa tudi sami služijo državi tam, kjer jih najbolj potrebuje – v vojski.
Znani so kot pogumni in odlični borci, ob tem pa so v okviru ruske vojske tudi odlično opremljeni.
Prav čečenske enote naj bi leta 2014 na zahtevo ruskega predsednika Vladimirja Putina poskrbele tudi za »red« med neorganiziranim vodstvom oboroženih sil obeh nedavno osamosvojenih republik Donbasa.
Na Zahodu trdijo, da so Čečeni Putinovo psihološko orožje.
Toda največji psihološki uspeh Moskve je ravno v tem, da to, kar naj bi bila slaba točka Rusije danes prikazuje kot njeno največjo moč, ko so Čečeni v prvih vrstah boja - za Rusijo.
Toda že pred več kot sedmimi leti so se borili tudi na drugi strani.
Ukrajina je že leta 2014 na stežaj odprla vrata islamistom, ki se na vzhodu Ukrajine skupaj z neonacisti borijo proti tamkajšnjim separatistom.
V ameriškem New York Timesu so se že julija tega leta razpisali o treh islamskih bataljonih, ki ukrajinskim ultranacionalističnim bataljonom na vzhodu Ukrajine pomagajo pri obračunu s separatisti Doneške in Luganske ljudske republike.
Prostovoljne ukrajinske in islamske bataljone, v katerih prevladujejo borci iz Čečenije, je povezalo sovraštvo do Rusov.
Na vzhodu Ukrajine so takrat delovali trije čečenski bataljoni – Džohar Dudajev in Šejk Mansur, v katerih so bili poleg Čečenov tudi muslimani iz Uzbekistana in Kabardino-Balkarije, v tretjem bataljonu z imenom Krim pa so se borili pretežno krimski Tatari.
Vse tri bataljone je ustanovil Čečen z vzdevkom Musliman, ki se je boril proti Rusom v obeh čečenskih vojnah, nato pa je emigriral v Francijo, kjer se je povezal s čečenskim emigrantom na Danskem Iso Musajevom, ki je bil februarja ubit na vzhodu Ukrajine.
»V Ukrajino so nas povabili visoki predstavniki ukrajinske vlade, vendar samo ustno,« je Musliman povedal v intervjuju za NYT.
Francoske oblasti so tedaj zadržale dva borca bataljona Šejk Mansur, ki nosi ime po čečenskem uporniku iz 18. stoletja, saj so sumile, da sta borca Islamske države.
That about sums it up.#Zelensky #Biden #Putin #Ukraine #WWIII #UkraineRussiaWar #USA pic.twitter.com/9nyDal7UMv
— SHARKINTHEWATER (@s_h_a_r_k_e_y) April 29, 2022
Islamistični bataljoni so bili podrejeni nacionalističnemu Desnemu (Pravemu) sektorju.
Poleg Desnega sektorja so se na vzhodu Ukrajine borili tudi najemniki bataljonov Azov, ki odkrito uporabljajo nacistično simboliko, Donbas ter Dnepr 1, o katerem je znano, da ga plačuje razvpiti ukrajinski oligarh Igor Kolomojski.
Ta naj bi poskrbel tudi za skrivanje zajetnega premoženja predsednika ukrajine Volodimirja Zelenskega in njegovih pajdašev.
Dne 23. oktobra 2015 so si strokovnjaki Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) blizu Donecka ogledali množični grobišči s posmrtnimi ostanki približno 400 ubitih civilistov.
»Približala se nam je skupina žensk. Povedale so nam, da so najemniki iz bataljonov Azov in Donbas sodelovali v množičnem posilstvu vseh žensk iz vasi – tako 12-letnih deklic kot starejših žensk,« je za RIA Novosti povedal latvijski borec za človekove pravice Einārs Graudinš.
»Našli smo 286 trupel ljudi, ki so bili ubiti s strelom v zatilnik,« je zatrdil premier Doneške ljudske republike Aleksander Zaharčenko in dodal, da so to po večini trupla mladih žensk iz Krasnoarmejska, kakih 45 kilometrov iz Donecka, za katerimi se je že zdavnaj izgubila vsaka sled. Po njegovih navedbah je bil na tem območju dejaven zlasti bataljon Dnepr 2.
»Zakaj vsi pišejo o terorizmu v Parizu, o umorih naših mladih žensk pa nihče,« so se tedaj spraševali ruski ter mediji na vzhodu Ukrajine.
Posebna predstavnica Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi za preprečevanje trgovine z ljudmi Madina Jarbusinova je izrazila bojazen, da so bili številnim ubitim civilistom z namenom prodaje odvzeti notranji organi, kar je na območjih oboroženih konfliktov pogosta praksa.
Kot se je na primer to dogajalo konec devetdesetih na Kosovu, kjer je bila ta praksa Albancev iz OVK najbolj razširjena.
Eden od poveljnikov bataljona Dnepr 1 Sergej Litvinov je celo priznal umore civilistov na vzhodu Ukrajine, med njimi žensk in otrok, ter še, da je za to prejemal denarne nagrade oligarha Kolomojskega.
Toda na drugi strani se borijo Čečeni po vodstvom predsednika Čečenske republike Ramzana Kadirova. Ti so zelo zvesti predsedniku Rusije.
Ob predajah ukrajinskih vojakov so vojaki Kadirova ukrajinskim pojasnjevali, da so zavedeni, enako kot so bili oni, ko so verjeli Američanom in svojim skrajnim islamistom ali »vehabijam.«
Pojasnjevali so jim, da sedanja vojna ni vojna proti Ukrajincem, pač pa proti neonacistom in ideologije nacističnega zločinca iz druge svetovne vojne Stepana Bandere.
Izkušnje Kadirovih vojakov ne bi lahko bile le prednost za premagovanje lokalnega ukrajinskega odpora, ampak tudi za discipliniranje ruskih čet. Tudi njihov obisk v tovarni Iljič v Mariupolu (spodaj, posnetek RT-ja) se je končal precej slabo - za Azovce...
Kadirovci imajo res malo prijateljev v ruski vojski, kjer je zamera, ki je ostala po krvavih vojnah v Čečeniji v 1990-ih, še vedno velika.
So pa zelo učinkoviti in neustrašni.
Očitno je, da jim Vladimir Putin popolnoma zaupa, za Kadirova pa je sodelovanje v ukrajinski operaciji osebni uspeh.
Tudi prebivalci vzhodne Ukrajine Čečene zelo cenijo.
»Bataljon Azov je bil krut, hotel sem iti skupaj s sestro po vodo. Zato sem šel v hišo po vrv. Nisem odprl hladilnika ali omar, hotel sem samo prinesti vrv. Začeli so mi groziti z usmrtitvijo,« je dejal eden od prebivalcev v Mariupolu.
Vrednostni sistem EU za mir je barantanje z orožjem do zadnjega ukrajinca.
— Pika (@PikaSPK) May 7, 2022
»Naši prekleti Ukrajinci so nas prestrašili z besedami, da bo prišel sovražnik in nas usmrtil. Bili smo tam in rekel sem, da ne more biti res, da bi nas naši bratski Slovani usmrtili. In res - ruski vojaki so nas nato rešili. Bili so tudi Čečeni, ki so nekaterim pomagali, vsem so dali vodo in jih pomirili. Najlepša hvala. Vsem se s spoštoavnjem priklanjam,« je dejala neka ženska in se priklonila.
In takšnih pričevanj je še veliko.