REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Zapornikova resnica: Kako je (znova) lagal Igor Bavčar

Zapornikova resnica: Kako je (znova) lagal Igor BavčarIgor Bavčar, izhod iz zapora zaradi intervjuja za RTV SLO. Vir: Screenshot RTV SLO

Intervju z enim od nekdanjih »osamosvojiteljev« Slovenije, nekdanjim notranjim ministrom Igorjem Bavčarjem na RTV SLO je sprožil različne komentarje.

Intervju sam je bil brez dvoma zanimiv.

Bavčar je med ostalim povedal, da je sam, kot »sin primorskega partizana« vedno brez težav sodeloval z Janezom Janšo, »sinom domobranca«, izrekel nekaj kritik na račun Milana Kučana, branil svojo nedolžnost v primeru Istrabenz in priznal, da sam ni verjel, da se bodo dogodki, ki so privedli do samostojnosti države odvili tako hitro.

To, da je bil intervju narejen z zapornikom, ki sicer svojo kazen zaradi več gospodarskih kaznivih dejanj služi v zaporu na Dobu, je mnoge motilo, čeprav v resnici ne gre za utemeljen ugovor.

Bavčar je bil brez dvoma med ključnimi osebami slovenske politike, ki je odločala o nastanku neodvisne Slovenije in njegovo ignoriranje zagotovo ne bi bilo na mestu.

Bavčar je bil ob tem vedno tudi pronicljiv in dobro informiran sogovornik, pa tudi sposoben član nekdanje vlade.

Igor Bavčar Vir: RTV SLO, zajem zaslona
Igor Bavčar in novinarka RTV SLO. Vir: RTV SLO, zajem zaslona

In za razliko od Janše, Bavčar nikoli ni bolehal za pretiranim preganjanjem tistih, ki mislijo drugače ali so na kakšen drugačen način drugačni – čeprav je prav to aktivno počel, v času Demosove vlade.

Mešanje vprašanja dodeljevanja državljanstev in stalnega prebivališča je stara taktika vseh, ki so v slovenskih vladah dvajset let branili diskriminacijo »južjakov«.

Dodatno vprašanje pa je, če je bilo res primerno da se Bavčar pojavi v skorajda aristokratski pozi, odgovarja iz grajske sobane, pri čemer je isti očitek mogoče izreči tudi na račun ostalih osamosvojiteljev (Kučana, Peterleta, Rupla ...), posnetih na podobnih lokacijah, ki z gradovi na Slovenskem seveda nimajo prav nobene zveze.

Pri tem pa v primeru Bavčarja prav tako ni mogoče mimo še nečesa – njegovega na pol resno izrečenega obžalovanja zaradi klavrne usode izbrisanih, pri katerih je imel tudi sam veliko masla na glavi.

Kot je znano, je v primeru »Kurić in drugi proti Sloveniji« leta 2012 Evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo sodbo, ki ni bila samo zgodovinska prelomnica, ki je dokončno potrdila nezakonitost izbrisa in njegovih tragičnih posledic, pač pa je razkrila tudi nezakonite postopke oblasti v Sloveniji.

Bavčar je to sicer priznal in zatrdil, da sodbo »spoštuje«, istočasno pa je ponovil klasično obrambo državnih uradnikov, ki so desetletja dolgo grobo teptali pravice izbrisanih.

Pri tem mu je šla na roko tudi novinarka, ki je v zgodbo znova vpletla ljudi, ki »niso zaprosili za slovensko državljanstvo« in jim je nato država odvzela tudi – status stalnih prebivalcev Slovenije.

Izbrisani: Uničena - preluknjana osebna izkaznica. Vir: Arhiv

Mešanje vprašanja dodeljevanja državljanstev in stalnega prebivališča je stara taktika vseh, ki so v slovenskih vladah dvajset let branili diskriminacijo »južjakov«.

Ob vsem pompu o tem, kako je bila Slovenija liberalna pa se nihče ne vpraša, zakaj v stari SHS (ob razpadu Avstroogrske) in celo Srbiji (ob razpadu SFRJ) ni bilo izbrisanih?

Preprosto, ker so države državljanstva podelile vsem prebivalcem, brez posebnih prošenj, kot je to počela Slovenija!

Bavčar je ob tem zatrdil, da je »ob zakonu, ki je bil sprejet in ki je povzročil to diskriminacijo, o kateri je odločalo na koncu tudi ustavno sodišče in je to potrdilo Evropsko sodišče, vlada takrat – kar je bilo velikokrat spregledano – podprla amandma Metke Mencin, ki bi to preprečil. A parlament takrat tega ni izglasoval.«

Izbrisani Vir: Denis Sarkić
Boj za pravice izbrisanih. Vir: Twitter

Toda pri tem Bavčar ni pojasnil, kako je mogoče, da Demosova vlada, ki je imela večino v parlamentu, ni zagotovila, da se ta amandma, ki bi preprečil nezakonitost tudi potrdi v parlamentu.

Bavčarjevo zapoznelo sklicevanje na parlament je zato neresno in seveda ne razrešuje odgovornosti vlade in ministrov, tudi Bavčarja, ki so tako dopustili sprejem nezakonite odločitve.

Tedanja vlada bi končno lahko napačen člen zakona kadarkoli popravila in ga poslala v ponovno parlamentarno proceduro – pa tega ni storila.

Bavčar se tako – kako cinično – izgovarja na parlament!

»Pozneje, v času Drnovškove vlade, ko je dejansko nastala težava, pa sva ministrstvo in jaz zagovarjala stališče spoštovanja zakona. Tako je prišlo do te situacije, ki jo obžalujem. Obžalujem, čeprav je zakon omogočal vsem, kdor koli je želel, da si uredi državljanstvo. Nikogar nismo diskriminirali, nikomur ga nismo zavrnili – to je bil del temeljne listine, sprejete ob osamosvajanju, v kateri je zapisano, da je Slovenija vsem, ki so njeni prebivalci, pripravljena nuditi državljanstvo. Vrsta ljudi je takrat to zavračala in je šele pozneje, ko niso več mogli urediti državljanstva, to želela urediti. Nastal je položaj, da so ljudje začeli razlagati, da je njihova diskriminacija posledica njihovih začetnih stališč proti slovenski samostojnosti in proti temu, da bi dobili slovensko državljanstvo. Poznam jih veliko, ki so ga zavračali, pozneje so ga pa uredili in zdaj ga lahko uredijo,« se je dejal Bavčar.

Tudi to je seveda neresnica. In to kažejo povsem konkretni primeri ljudi, ki so bili žrtve nezakonitega izbrisa.

Najbolj znanega in vztrajnega borca za pravice izbrisanih Aleksandara Todorovića so po dolgih letih boja proti kršiteljem človekovih pravic in razočaranj v začetku leta 2014 razglasili za pogrešanega, nato pa februarja istega leta v zapuščenem objektu na Ptuju »našli mrtvega«. Vir: Arhiv

Nekaterim državljanstva, pod različnimi izgovori državni organi niso podeljevali, drugim pa so njihovo »republiško« državljanstvo celo - odvzeli.

Eden najbolj grozljivih primerov je tragična usoda Dragomirja Petronjića, prebivalca Celja, ki so ga slovenski policisti leta 1992 po prihodu domov iz Avstrije nezakonito izgnali prek Hrvaške v Bosno.

Petronjića, po nacionalnosti Srba, je torej slovenska država v času, ko je na Hrvaškem in v Bosni divjala bratomorna vojna, izročila hrvaškim policistom, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled.

Sestri in hčerka Dragomira Petronjića so zaman iskali pravico na slovenskih sodiščih. Vir: Arhiv
Družina ubitega Dragomirja Petronjića (sestri in hčerka - v sredini) je zaman iskala pravico na slovenskih sodiščih. Vir: Arhiv

Dragomirjeve posmrtne ostanke s sledmi mučenja ter z rokami zavitimi v bodečo žico so šele 15 let pozneje našli v množičnem grobišču blizu Jajca.

Dragomirjeve posmrtne ostanke s sledmi mučenja ter z rokami zavitimi v bodečo žico so šele 15 let pozneje našli v množičnem grobišču blizu Jajca.

V arhivih celjskega sodišča za prekrške se je pod opravilno številko P2722/92 (vpogled v ta dokument je bil na voljo le do leta 2004) nahajal dokument, ki je razkrival, da je sodnik za prekrške kaznoval nič hudega slutečega Petronjića s 1500 tolarji in 1000 tolarji povprečnine zaradi - »neurejenih dokumentov«.

V resnici so zaprepaščenemu Dragomirju Petronjiću v Celju preluknjali povsem veljavne dokumente. To je bila posledica izbrisa, ki je bil tajen, zato žrtve tega zavržnega dejanja pod taktirko prve slovenske vlade dolga leta niso niti vedele, kaj jih je sploh doletelo, tudi številne Slovence, rojene v drugih republikah nekdanje SFRJ.

Petronjića je sodniku za prekrške prijavila policijska postaja Šentjur pri Celju. Dragomir je dosojeno kazen plačal takoj.

Dragomir Petronjić, poslednja fotografija. Vir: Arhiv

Čeprav mu sodnik za prekrške ni nikoli izrekel »varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države«, so ga policisti nekaj ur zatem kljub temu izgnali iz države.

Takrat se je za njim izgubila vsaka sled, resnico o njegovi usodi pa je družina izvedela šele 5. oktobra leta 2007.

Dragomirjeva hči in sestra še danes živita v Celju.

Zanimivo pa je, da sta ime in priimek Dragomirja Petronjića še v času, ko so bile njegove zmaličene kosti najdene v množičnem grobišču u Bosni, zapisana na seznamu stalnih prebivalcev Celja iz leta 1979.

Iz dokumentov, ki jih je zbrala v Sloveniji živeča družina Dragomirja Petronjića in dokumentov slovenskih pravosodnih organov je prav tako razvidno, da se Dragomir na vojno območje ni odpravil prostovoljno oziroma da je bil »odstranjen iz države« (Slovenije) ter da ni bil zgolj »napoten« na slovensko-hrvaško mejo, kot je to v pismu družini Petronjić nekoč zapisal Marko Pogorevc, takratni svetovalec vlade in vodja kabineta tedanjega notranjega ministra Andreja Štera.

Iz dokumentov slovenskih pravosodnih organov je razvidno, da se Dragomir na vojno območje na Hrvaškem ni odpravil prostovoljno oziroma da je bil »odstranjen iz države« ter da ni bil zgolj »napoten« na slovensko-hrvaško mejo, kot je to v pismu družini Petronjić nekoč zapisal Marko Pogorevc, takratni svetovalec vlade in vodja kabineta tedanjega notranjega ministra Andreja Štera.

Policijsko spremstvo pri Dragomirjevem izgonu na vojno območje dokazuje tudi policijska zabeležka s točnim datumom in krajem prečkanja slovensko-hrvaške meje: Dragomir Petronjić je bil odstranjen iz Slovenije ob 17.10 uri čez mejni prehod Rogatec dne 3. septembra leta 1992. Tam so ga prevzeli hrvaški policisti.

Ko smo novinarji v jeseni leta 2007 spraševali vodstvo slovenske policije o okoliščinah Dragomirjevega nezakonitega izgona iz države na Hrvaško, je to odgovorilo, da »v operativnih evidencah policije o Dragomirju Petronjiću ne obstaja noben zapis«.

Šter je zagovarjal diskriminacijo izbrisanih
Šter je zagovarjal diskriminacijo izbrisanih. Vir: Arhiv

Nič manj podlo je država ravnala tudi v primeru nekdanjega generala Milana Aksentijevića, ki so mu slovensko državljanstvo – dejansko zaradi verbalnega delikta, ker je v parlamentu kot delegat JLA nasprotoval enostranski razglasitvi neodvisnosti Slovenije, torej odcepitvi - odvzeli, pozneje pa ga kljub številnim naporom ni uspel več pridobiti.

Na MNZ so od njega zahtevali še posebne dokaze lojalnosti, kar je očitno nezakonito. Nato so mu v več postopkih redno zavračali prošnje.

To so počeli celo kadri Stranke Alenke Bratušek.

Protest izbrisanih leta 2009. Vir: Arhiv

Državljanstvo so »osamosvojitelji« poskušali odvzeti tudi nekaterim, ki so bili po svoji uradni dolžnosti nekoč vključeni v proces proti četverici, čeprav zakon o državljanstvu slovenskim organom za to ni dal prav nobene osnove.

Milanu Aksentijeviću so slovensko državljanstvo dejansko zaradi verbalnega delikta odvzeli, pozneje pa su mu na nezakoniti podlagi preprečevali ponovno pridobitev. To so počeli celo kadri Stranke Alenke Bratušek.

Popolne laži pa so tudi zanikovanja Igorja Bavčarja o tem, da so se morali ljudje vračati po dokumente v Bosno, kjer je divjala vojna.

Zgodbe, ki ovržejo to njegovo pritlehno izmišljotino so objavljene na primer tukaj in tukaj. In še kje.

Eden od uradnikov MNZ je podpisanemu nekoč dejal, da naj si izbrisani - ker so bile zaradi vojne vse komunikacije prekinjene - »dajo gor pač letance in odletijo« v Bosno po dokumente, ker to res ni njegov problem.

»Ne vem, ali to drži, ker so imeli status tujca. Nihče jih ni izganjal, nihče nikogar nikoli ni izganjal. To ne drži,« je v kamere RTV SLO 28 let po nezakonitem izbrisu, ki se je zgodil v času, ko je opravljal funkcijo ministra policije, brez kančka slabe vesti dejal Igor Bavčar.

»Ampak nekateri so se, ker so jim preluknjali dokumente, vrnili in veliko jih je tudi v vojnah umrlo,« je vztrajala novinarka.

Sodišča ne predlagajo, pač pa zapovedujejo.

»To drži. Prav gotovo to ni nekaj, kar bi lahko zdaj branil glede na poznejše dogodke, ampak tako pač žal je. Povedal sem, da spoštujem sodbo ustavnega in Evropskega sodišča. Še preden je prišla razsodba Evropskega sodišča, sem povedal, da mislim, da je treba to urediti, kot predlaga slovensko ustavno sodišč,« je nato odvrnil Bavčar.

Laži v teh odgovorih je cela vrsta.

In sodišča ne predlagajo, pač pa zapovedujejo.

Izbrisani - napačno število....
Izbrisani - napačno število ... Bilo jih je vsaj za 10.000 več. Vir: Arhiv

Kar se tiče 'legalnosti in legitimnosti' izbrisa je ustavno sodišče že 1999 in 2003 odločilo, da je bil ta nezakonit.

Kako zelo 'na roke' so šli različni uradniki izbrisanim, pa najbolje dokazujejo življenjske usode samih izbrisanih.

Pod črto: Izbrisane so naši 'prijazni' državni uradniki po razna potrdila pošiljali na vojna območja, jim brez razloga odvzemali prostost, uničevali njihove osebne dokumente (osebne izkaznice, potne liste, šolske in zdravstvene izkaznice ...) in celo vozniška dovoljenja ter jih ločevali od njihovih v Sloveniji živečih družin.

Tujce iz drugih republik nekdanje SFRJ so odkrito diskriminirali, izbrisali pa so tudi okoli 5000 otrok, (med njimi so bili tudi dojenčki) in celo teritorialce slovenske TO, ki so se leta 1991 borili za neodvisno Slovenijo.

Patrulje so ljudi ustavljale na ulicah, nato pa jih z maricami vozile do hrvaške meje.

Mnogi so bili – na ukaz Bavčarja in njegovih podrejenih – izgnani tudi z »ustnimi odločbami«, na katere se niso mogli niti pritožiti.

Na opozorila podrejenih pa je Igor Bavčar tedaj celo zapisal, da je potrebno »človekove pravice odmisliti.«

Izbrisan: Niko Vidmajer je bil rojen v Celju. Vse življenje je živel v Sloveniji. Zmeraj se je imel za Slovenca. Leta 1991 je bil vpoklican v teritorialno obrambo. Med vojno je bil s svojo enoto deset dni na položajih, na letališču v Slovenj Gradcu. Ob koncu vojne je od svoje vojske dobil nekaj zahval in priznanje, na katerem z velikimi črkami piše ZMAGALI SMO. Že naslednje leto ga je doletel izbris in se mu je podrl svet. Vir: Arhiv

Med najhujšimi znanimi primeri so brez dvoma tisti, ko so bili nekateri izbrisani, kot nazorno kaže primer Celjana Dragomirja Petronjića, zaradi izgona iz Slovenije in predaje paravojaškim skupinam sprva na Hrvaškem nato v BiH usmrčeni na vojnih obmnočjih.

Izbrisani Momir Kandić z družino
Izbrisani Momir Kandić, oficir nekdanje JLA, je bil iz Slovenije izgnan samo zato, ker je nekoč nosil napačno uniformo. Izgnan in izbrisan je bil v nasprotju s slovenskimi zakoni, policisti pa mu odločbe o izgonu sploh niso izročili, a njegovi obupani ženi in sinčku so zagotovili: »Ob izgonu ni potrebno nič, to lahko storimo kar tako!« Foto: Arhiv

Uradne številke kažejo, da je bilo med 25.671 izbrisanimi največ moških (14.775) ob 10.896 žensk in 5360 otrok.

O vsem tem je bilo objavljenih na stotine zgodb, zato je Bavčerjeva neinformiranost – kljub temu, da trdi, da ima veliko časa za branje – naravnost frapantna.

Z vsem tem Bavčarja novinarka – zaradi strahu ali neznanja, to ni jasno in je tudi nepomembno – ni soočila.

Ob vsem tem smo tisti, ki danes delamo za Insajder, poročali za slovenske medije (večinoma Mladino) že v času, ko so se te kršitve dogajale.

O vsem tem je bilo objavljenih na stotine zgodb, zato je Bavčerjeva neinformiranost – kljub temu, da trdi, da ima veliko časa za branje – naravnost frapantna.

Izbrisani so namreč svoje ime prvič dobili tedaj, ko je Mladina novembra leta 1994 objavila naslovnico z napisom »Izgnani, deložirani, izbrisani«, in članek podpisanega, v katerem je bilo zapisano, da je slovenska država množico ljudi nezakonito »izgnala, deložirala, jim odvzela pokojnine, državljanstva, stanovanja, zdravstveno in socialno zavarovanje ali jih preprosto ‘izbrisala’ iz registra stalnih prebivalcev.«

Na te krivice, ki so se dogajale izbrisanim, so že tedaj, dobrih pet let pred prvo sodbo ustavnega sodišča opozarjali pravnica in odvetnica Tanja Petovar, Jernej Rovšek, pokojni odvetnik Dušan Jelušič, dr. Mateja Kožuh Novak, dr. Ljubo Bavcon, Spomenka Hribar, Aleksandar Todorović, Helsinški monitor, nekateri novinarji Mladine in še nekaj posameznikov.

Izbrisana gospa Kovač s soprogom
Izbrisana gospa Kovač s soprogom Vojkom. Izgnana iz svoje hiše in ločena od svojih otrok se je - zaradi tega, da bi lahko ostala v Sloveniji - morala pod prisilo države ponovno poročiti z lastnim soprogom, Slovencem. Vir: Arhiv

Ta neinformiranost Bavčarja o vsem tem v današnjem času zato meji na čudaštvo, ki ga je prezentiral predsednik sedanje vlade Janez Janša že leta 2012, ko je bil na isti funkciji kot sedaj.

Tedaj je ob sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) preprosto zatrdil, da Slovenija nima denarja za odškodnine za izbrisane, saj nima niti denarja za nujne potrebe.

»Pristojne institucije to sodbo še preučujejo. Lahko samo rečem, da Slovenija tega denarja nima, nimamo niti denarja za nujne potrebe. Ne vemo, kako bomo spravili skupaj proračunsko politiko za naslednji dve leti, tako da odgovora na to vprašanje enostavno nimam,« je tedanji premier Slovenije Janez Janša odgovoril na vprašanje, kakšen je njegov odziv na sodbo ESČP.

Igor Bavčar in Janez Janša
Igor Bavčar in Janez Janša. Vir: Twitter

To je ta, nova in pravična Slovenija, za katero sta se borila Janša in Bavčar, z njima pa še mnogi v Sloveniji – država, ki krivice naredi, popravi pa jih ne, ker za to – nima denarja.

In še huje, da je bilo karkoli sploh narobe nihče od odgovornih noče niti priznati, čeprav je v sodbi ESČP jasno zapisano, da je Slovenija izvedla administrativno etnično čiščenje, načrtno diskriminirala prebivalce ostalih republik nekdanje SFRJ ter kršila Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

Toda Bavčar se – prav cinično – izgovarja na parlament!

Izbrisani: Slovenec Anton Debevc. Vir: Arhiv
Med izbrisanimi so bili številni Slovenci, med njimi tudi Anton Debevc iz okolice Ljubljane. Vir: Arhiv

Toda prav zaradi takšnega prelaganja odgovornosti na druge je država dejansko prekršila tudi svojo Temeljno ustavno listino in »Izjavo o dobrih namenih«, ki se je v procesu »osamosvajanja« očitno sfižila v množino kršitev človekovih pravic.

Vsa ta dejstva so že dolgo znana in neizpodbitna. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je razsodilo v prid šestim, ki jih je Slovenija leta 1992 izbrisala in so zahtevali odškodnino.

Obenem je Sloveniji dalo leto dni, da izplača nadomestila tudi tisočem ostalih izbrisanih. Ob materialnih odškodninah pa je na državi istočasno to dejanje pustilo tudi velik moralni madež.

Danes je neizpodbitno dokazano, da je v 'noči dolgih radirk', 26. februarja 1992, slovenska policija pod vodstvom tedanjega ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja preprosto 'odmislila' človekove pravice (kot se je izrazil sam Bavčar) ter s sklicevanjem na 'mnenje javnosti' izpeljala najbolj množično kršitev človekovih pravic v samostojni Sloveniji.

Igor Bavčar lahko prelaga svojo odgovornost.

Morda se komu to zdi razumljivo, toda prav ni.

Ne do žrtev in ne do samega sebe.

Le komu Igor Bavčar laže?

V življenju imaš lahko na voljo vse, toda na koncu smo vsi omejeni s časom.

In v času, ki mu je še na voljo, bi bilo prav, da pove resnico, če hoče, da nekoč tudi o njem drugi govorijo resnice, ne pa laži.

Danes je neizpodbitno dokazano, da je v 'noči dolgih radirk', 26. februarja leta 1992, slovenska policija pod vodstvom tedanjega ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja preprosto 'odmislila' človekove pravice (kot se je izrazil sam Bavčar) ter s sklicevanjem na 'mnenje javnosti' izpeljala najbolj množično kršitev človekovih pravic v samostojni Sloveniji.

Mnogi izbrisani so kmalu umrli, pozabljeni in poteptani na socialnem dnu, in zato sodbe ESČP nikoli niso dočakali.

Tudi zato ne smemo dopustiti, da bi laži, ki jih ponovno izrekajo celo »osamosvojitelji«, zakrile neizpodbitna dejstva o neizbrisni krivici, ki so jo storili in za katero so odgovorni vsi v prvi Demosovi vladi.

Delite članek