Zahteva za sodno preiskavo v zadevi farmacevtka dokončno padla v vodo

Sklep o zavrnitvi zahteve za sodno preiskavo zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića v primeru farmacevtka je pravnomočen. Ljubljansko višje sodišče je namreč zavrnilo pritožbo tožilke Blanke Žgajnar na sklep o zavrnitvi preiskave, ki ga je oktobra sprejelo Okrožno sodišče v Ljubljani.

Tožilstvo je sodno preiskavo zahtevalo zaradi sumov kaznivega dejanja jemanja podkupnine, kar naj bi po mnenju tožilstva Janković storil tako, da je od farmacevtke zahteval spolne usluge v zameno za redno zaposlitev v ljubljanskem Javnem zavodu Lekarna Ljubljana.

A sta najprej preiskovalna sodnica, pozneje pa še višje sodišče ugodila Jankovićevi obrambi in odredila izločitev in uničenje dokazov, pridobljenih s prisluškovanjem, ki je potekalo od 18. aprila do 18. oktobra 2014 in na podlagi katerega je bila pozneje izvedena tudi hišna preiskava.

Posledično je Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi farmacevtka oktobra lani zavrnilo zahtevo Specializiranega državnega tožilstva za sodno preiskavo. Kot je takrat Janković objavil na svoji spletni strani, po ugotovitvi senata podatki v spisu ne utemeljujejo suma, da bi storil očitano kaznivo dejanje.

Tožilka Žgajnarjeva se je na odločitev pritožila, Višje sodišče v Ljubljani pa je 16. januarja letos sprejelo sklep, da se pritožba Žgajnarjeve kot neutemeljena zavrne. Po Jankovićevih navedbah na spletni strani je višje sodišče "ugotovilo, da pritožba nima pravno relevantnih razlogov, temveč zgolj ponavlja stališča iz pritožbe, ki je bila zavrnjena že s sklepom septembra 2017". Takrat je namreč višje sodišče zavrnilo pritožbo Žgajnarjeve na odločitev o izločitvi dokazov.

Z zadnjo, januarsko odločitvijo sodišča, s katero je zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, je bil Janković seznanjen konec februarja.

Sodba je tudi podlaga, ki jo je tožilstvo potrebovalo, da na vrhovno sodišče vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, kar so sicer napovedovali že lani.

Tožilstvo namreč vseskozi vztraja, da je sodišče z odločitvijo o izločitvi dokazov v tem primeru odstopilo od dosedanje sodne prakse. Za kazenski pregon se je odločilo več kot dve leti po pridobljenih prisluhih, zakonodaja pa kot omejitev navaja dveletni rok. Tožilstvo je izhajajoč iz dosedanje sodne prakse menilo, da je rok zgolj instrukcijski in je bilo za podaljševanje roka doslej dovolj izvajanje novih procesnih dejanj.

Nasprotno sta menila preiskovalna sodnica, nato pa tudi ljubljansko višje sodišče, ki sta se med drugim sklicevala na zadnjo odločitev ustavnega sodišča in navajala, da rok niti ni instrukcijski, ampak je zakonski procesni rok, pa tudi, da je za začetek kazenskega postopka potrebna vložitev zahteve za preiskavo ali obtožnice. Sodišče je bilo kritično tudi do tožilstva, saj da so tožilko na ta procesni rok opomnili že 5. maja 2015, torej 17 mesecev pred iztekom roka.

Medtem je državni zbor sprejel tudi avtentično razlago zakonskih določb, ki govori o tem, da je omenjeni dveletni rok zgolj instrukcijski.