Sto in eno leto od tedaj, ko so bili jugoslovanski vojaki v Prekmurju glasniki svobode in združitve

Minilo je sto in eno leto od trenutka, ko je bil na Pariški mirovni konferenci sprejet zgodovinski sklep, da se Prekmurje priključi tedanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Ta zgodovinski dan je danes slovenski državni praznik.

Na Pariški mirovni konferenci januarja 1919, po koncu prve svetovne vojne, je bil namreč sprejet sklep, da se Prekmurje 17. avgusta 1919 priključi takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (okrajšano SHS).

Vedno sem imel rad #Prekmurje. Na današnji dan je prav, da se spomnimo, da bi brez združitve z matičnno domovino, med ostalim, prekmurska gibanica bila le ponos tuje kulinarike. pic.twitter.com/13PVIDd5cT

— Branislav Rajić Bane (@Bane_Rajic) August 17, 2020

Vojska SHS je Prekmurje zasedla 12. avgusta in pet dni kasneje oblast na ljudskem zborovanju v Beltincih predala civilnemu upravitelju Srečku Lajnšicu.

Deloma se je to zgodilo tudi zato, ker je madžarska sovjetska republika doživljala poraze na vseh frontah.

Tokrat je vsem državljanom uspel - prvič brez verske in druge ideološke navlake - čestitati tudi predsednik slovenske vlade.

“Kjer svet je s soncem obsijan, tam prekmurska je ravan;
je zrelo žito, so ravna pota, v ponosnih srcih tli dobrota.”
Iskrene čestitke ob obletnici združitve.

*Praznujemo od odločitve @vladaRS @strankaSDS @NovaSlovenija @strankaDeSUS @strankaSLS v mandatu 2004-2008 pic.twitter.com/vCrGio3ZS2

— Janez Janša (@JJansaSDS) August 17, 2020

Prvega avgusta 1919 je Vrhovni svet v Parizu ugodil prošnji vlade Kraljevine SHS, da sme zasesti Prekmurje: »Vrhovni svet mirovne konference v Parizu je določil 1. 8. 1919 meje za Jugoslovansko Prekmurje in dal dovoljenje jugoslovanski armadi da prevzame upravo tega dela Prekmurja«.

Še prej je z besedami, da gre za »stvar načel« srbski delegat dr. Miljenko Vesnić, član delegacije SHS na Pariški mirovni konferenci leta 1919, 20. maja prepričeval člane teritorialne komisije, naj podprejo zahtevo vodje slovenske delegacije dr. Ivana Žolgerja, da morajo Prekmurje, ki je zelo pomembno vprašanje, priključiti k matičnemu narodu oziroma Kraljevini SHS.

Komisija je na isti seji potrdila predlog člana ameriške delegacije Douglasa Johnsona, kartografa ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, da bo meja med Madžarsko in Kraljevino SHS potekala severno od reke Mure, tam, kjer je še danes.

Porabje, kjer je takrat živelo približno sedem tisoč Slovencev, je kljub prizadevanju jugoslovanske delegacije ostalo na Madžarskem.

Vrhovni svet je predlog teritorialne komisije potrdil 9. julija, na zahtevo delegacije SHS pa so jugoslovanske čete 12. avgusta zasedle Prekmurje v dogovorjenih mejah, čeprav mirovna pogodba z Madžarsko še ni bila podpisana. To se je zgodilo šele 4. junija 1920 v palači Trianon v Parizu.

»Wilsonov kartograf Johnson je na osnovi treh študij, ki jih je napisal dr. Matija Slavič po podatkih, ki jih je v veliki meri zbral dr. Franc Kovačič še med vojno v okviru Zgodovinskega društva v Mariboru, in prepričevanju njegovega kolega na univerzi Columbia, srbskega znanstvenika Mihajla Pupina, potegnil mejo z Madžarsko čez reko Muro. To je storil kljub nasprotovanju več pomembnih članov ameriške delegacije, na primer vodje posebne ameriške študijske komisije s sedežem na Dunaju prof. Archibalda Coolidga, ki je bil izrazito pronemško in promadžarsko usmerjen,« opozarja dr. Uroš Lipušček.

@PodunavacIki Ostatak Hr i Slo, trebao je biti podeljen izmedju Italije, Mađarske i Austrije.
Međutim, jedan Srbin, Mihajlo Pupin, član američke akademije nauka i umetnosti, te kućni prijatelj sa tadašnjim predsednikom SAD-a, lobirao je da se napravi država Južnih Slavena.

— Valter (@DaBa84555390) August 7, 2020

Dvanajstega avgusta so zato jugoslovanske čete in prostovoljci Sokolske legije v Štrigovi vkorakali v Prekmurje in razpršili bele in rdeče gardiste brez prelivanja krvi, so poročale »Novine.«

Pet dni pozneje je bila oblast predana civilni upravi.

V veliki meri je šlo za srbske vojake, ki jih je duhovnik Jože Godina iz Srednje Bistrice kot Maistrov borec pripeljal preko Gibine s pomočjo broda čez Muro v Prekmurje, kjer so zasedli teritorij Prekmurja, ki je pripadel SHS in pozneje Sloveniji po sklepu Pariške mirovne konference.

17. avgust leta 1919 je bil res zgodovinski dan.

Toda prav tako bi lahko praznovali tudi 4. junija naslednje leto. Tega dne leta 1920 je bila namreč podpisana Trianonska mirovna pogodba, ki je dobila ime po palači Veliki Trianon iz Versaillesa.

V imenu vlade SHS jo je podpisal takratni predsednik vlade SHS, Srb Nikola Pašić.

Za Madžarsko je pomembna, saj je po eni strani prvič vzpostavila od Dunaja neodvisno madžarsko državo, po drugi strani pa je Madžarski določil meje, s katerimi še danes mnogi revizionisti na Madžarskem, na primer v stranki Jobbik, pa tudi vladajoči stranki Fidesz danes niso zadovoljni.

In glede tega včasih celo opozarjajo na »zgodovinsko krivico«.

Izven Madžarske je namreč ostalo okoli 3,5 milijona Madžarov.

Tudi sami Madžari so želeli spremeniti stari državni sistem, zato so najprej razglasili madžarsko Demokratsko republiko in nato madžarsko Sovjetsko republiko ...

V sestavo SHS so istočasno s Prekmurjem prišle še Hrvaška oziroma Slavonija, ki ji je bil leta 1918 podrejen tudi Srem, danes del srbske Vojvodine (skupaj z Banatom, Bačko in Baranjo). Dele teh ozemelj je SHS pozneje tudi vračala Madžarski ali Romuniji.

S sporazumom so bile madžarske oborožene sile tudi omejene na 35.000 lahko oboroženih vojakov.

Kraljevina SHS je nato del Banata s Temišvarjem predala Romuniji, Madžarski pa je v skladu s Trianonsko pogodbo dala del Bačke in največji del Baranje. Istočasno je Madžarska danes hrvaško Međimurje enako kot Pomurje prepustila SHS.

Nova Madžarska je izgubila okoli tretjino prejšnjega ozemlja in to je še danes razlog nezadovoljstva na Madžarskem ter sanj po reviziji meja.

Fala Zmago, fejst kul! Prekmurje je biser slovenstva. Mi smo edini Slovenci, ka smo ohranili naš stari zahodnoslovanski jezik. Le kda do ostali zgubleni Slovenci priznali, ka Slovenijo lejko reši le prekmurska aristokracija!

— Gusti  (@Avggustin) August 17, 2020

Leta 1921 je celo prišlo do vstaje prebivalstva Bačke in Baranje, ki je želelo priključitev SHS, vendar so madžarske enote vstajo zadušile.

V drugi svetovni vojni so nemški okupatorji dovolili delno revizijo madžarskih meja, vendar je po drugi svetovni vojni Madžarska znova dobila prejšnje meje. Madžarska ima zato najslabše odnose z Romunijo, predvsem zaradi 1,4 milijona Madžarov, ki živijo v tej državi.

@ZanMahnic ne se delat neumnega. Veš dobro kaj so mislili. Ti dam nasvet: drugič prvo preberi objavo, pa povpraši svojega boga @JJansaSDS če greste res namesto iz jedra EU proti diktaturi Orbana. Zanimivo bo kaj boste nardili, ko bo želel priključiti Prekmurje k Madžarski.

— KevinSertićŠabec (@KevinSabec) August 15, 2020

Za večino Slovencev sta bila tako 17. avgust leta 1919 kot 4. junij leta 1920 zgodovinska dneva.

O tem, da je bila priključitev Prekmurja upravičena, pa govorijo tudi statistični podatki.

Leta 1910 je namreč po popisu tedanje Avstroogrske v Prekmurju govorilo slovenski jezik 74.199 ljudi oziroma 80,4 odstotkov, madžarsko 14.065 oziroma 15,2 odstotka in nemško 2.540 prebivalcev oziroma 2,8 odstotka.

In to kljub intenzivnemu potujčevanju v tistem času.

Zato je priključitev Prekmurja tedanji SHS vsekakor velik, zgodovinski korak –, ki med drugim jasno kaže tudi to, da je pridruževanje Slovencev tedanji državi Srbov, Hrvatov in Slovencev ter poznejši Jugoslaviji bilo zelo koristno za vse, tudi za Slovence.

Vendar pa je nova meje Slovence tudi ločila.

»Trianonska pogodba za nas ne more biti praznik. Naši predniki v Porabju so imeli v Prekmurju sorodnike, znance in prijatelje, z njimi so živeli in govorili isti jezik. Resda v Avstro-Ogrski, nova meja pa jih je od njih ločila, saj so postali del kraljevine SHS,« je te dni dejala Andrea Kovacs, predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem.

Res je. Toda meje nikoli niso bile in ne bodo popolnoma pravične. Lahko jih zgolj presegamo, tako kot danes, ko nam EU omogoča, da jih občutimo kot »nevidne.«

Prekmurje ne rabi voščil, rabi posluh in pomoč degradirani pokrajini, ki ne vidi luči na koncu tunela. Madi bežijo v mesta, brezposelne družine životarijo, infrastruktura propada, starci prodajajo nepremičnine tujcem za drobiž...vlada pa tvita čestitke!

— Bleferka (@bleferka) August 17, 2020

Sama zgodovina nam kaže, kako zelo so se meje v tem področju spreminjale.

Prekmurje je v davnini pripadalo Rimskemu cesarstvu, nato kraljestvom Ostrogotov, Langobardov, Avarov, Frankovski državi, slovanski Balatonski kneževini (9. stoletje), Kraljevimi Madžarski (do 1526), Habsburški monarhiji (1526-1918), Kraljevini Srbov, Hrvatov i Slovencev (1918-1929), Jugoslaviji (1929-1991), od 1991 pa je del neodvisne Slovenije.

Praznovanje tega zgodovinskega trenutka je bilo najbolj obširno lani, ob stoletnici dogodka.

Za zaznamovanje obletnice so nastali kar trije odbori, prekmurski, ki ga je vodil nekdanji predsednik države Milan Kučan, državni oziroma častni, na čelu katerega je bil tedanji premier Marjan Šarec, in odbor soboške katoliške škofije.

Ob tem pa so praznovali tudi v občini Beltinci, tako kot letos, kjer imajo 17. avgusta od leta 1997 občinski praznik.

V čast praznika pa je Banka Slovenije lani izdala tudi zbirateljske kovance oziroma 500 zlatnikov, 1500 srebrnikov in 51.000 dvokovinskih kovancev, od tega 1000 v tehniki visokega sijaja, pakiranih v plastični kapsuli.

Zlatnik je stal 340 evrov, srebrnik 50 evrov, dvokovinski kovanec pa tri evre.

Njihova nominalna vrednost kot plačilno sredstvo pa je znašala 100 evrov za zlatnik in 30 evrov za srebrnik.