REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Sramotno, a pričakovano: Janševa vlada na Dan upora proti okupatorju žali partizane in poveličuje domobrance

Sramotno, a pričakovano: Janševa vlada na Dan upora proti okupatorju žali partizane in poveličuje domobranceFašisti, nacisti, komunisti, za Slovence NISO isti. Vir: Twitter

Dan upora proti okupatorju v Sloveniji se je začel tako, kot se za sedanjo vlado spodobi – z žalitvijo državljanov, ki jim ta dan veliko pomeni.

Medtem ko predsednik vlade (znova) ni bil sposoben niti čestitati dneva upora proti okupatorju državljanom, so osrednjo državno proslavo organizatorji iz Janševega UKOM-a pomazali z branjem pesmi dveh domobranskih pesnikov, ki sta, eden kot domobranski vojak, drugi pa kot kolaborant in ovaduh končala pod partizanskimi streli.

Ob tem niti eden od ministrov vladajoče SDS ob prazniku ni bil sposoben spregovoriti karkoli, kaj šele kaj pozitivnega o NOB in Osvobodilni fronti.

Vlogo glavnega govornika je ob tem dnevu Janez Janša, ki sicer redno tvita s prižnice vladnega Twitter računa tokrat prepustil večnemu gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku.

Verjetno kot tolažilno nagrado zato, ker mu je v parlamentu propadla zakonodaja, ki bi iz agencij naredila »superagencije.«

In ob tem je Janševa vlada pogumno objavila celo tvit, v katerem trdi, da so bili »nacisti, fašisti in komunisti za Slovence isti

Gre seveda za laž, zaradi katere so številni uporabniki Janševo vlado že prijavili pristojnim.

Dan upora proti okupatorju v Sloveniji se je začel tako, kot se za sedanjo vlado spodobi – z žalitvijo državljanov, ki jim ta dan veliko pomeni.

Še podrobneje je to laž vlade pronicljivo analiziral Boris Vezjak.

Komunisti v Sloveniji seveda niso pobijali, ropali in raznarodovali, predvsem pa niso bili na strani okupatorja, kar za domobrance, ki so sprejeli orožje iz rok okupatorja ni mogoče reči.

Ob tem pa tudi današnji dan zaznamujejo tudi v Sloveniji očitno večne razprave o tem, ali je ta praznik sploh vreden spomina.

Tako namreč meni velik del ideologov desnih strank, kako daleč pa to gre, nam kažejo tudi vladajoča SDS in njen predsednik Janez Janša, ki očitno ne more prebaviti, da je sin narodnega izdajalca.

Tako je na primer Boštjan M. Turk v provladnem Požareportu zapisal celo vrsto precej trdovratnih enostranskih interpretacij zgodovinskih dejstev, ali z drugimi besedami - laži.

Ribentrop in Molotov
Pakt Ribbentrop-Molotov: Če ne bi bilo vztrajnega zavračanja ponudb o zavezništvu Sovjetske zveze ter Velike Britanije in Nemčije, tudi tega pakta ne bi bilo. Vir: Wikipedia, Twitter

Tako je na primer dejal, da  je Osvobodilno fronto potrebno »pojasnjevati v izvorni luči dogodkov«, namreč, »da se je druga svetovna vojna začela zaradi pakta Ribbentrop-Molotov« in je tretjinsko potekala v času, ko so bili trije totalitarizmi (nemški, italijanski in sovjetski) »povezani v enoten blok.«

Pri tem je pozabil omeniti eno, sicer zelo pomembno dejstvo –, da je bil pakt Ribbentrop-Molotov povsem samoobrambna poteza Sovjetske zveze (SZ), ki je pred tem dolga leta poskušala doseči sporazum o zavezništvu z zahodnimi državami, ki pa tega niso želele, v upanju, da se bosta SZ in Nemčija sami zapletli v vojno, iz česar bi profitirali Velika Britanija in Francija.

Pakt Ribbentrop-Molotov je bil povsem samoobrambna poteza Sovjetske zveze, ki je pred tem dolga leta poskusila doseči sporazum o zavezništvu z zahodnimi državami, ki pa tega niso želele, v upanju, da se bosta SZ in Nemčija sami zapletli v vojno, iz česar bi profitirali Velika Britanija in Francija.

In ne, vojna se zato ni začela zaradi pakta Ribbentrop-Molotov, pač pa zaradi bolestne želje Hitlerja po »lebensraumu«, zato je to vojno planiral že dolgo pred napadom na SZ, kar danes ve že vsak osnovnošolec, le za Požareport in Turka je to še vedno nedoumljiva skrivnost.

Ob tem je seveda zapisal še nekaj običajnih diskvalifikacij OF.

Da so komunisti v Sloveniji tudi vse do 1. maja in še pozneje, vse do 22. junija, napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, »obsojali imperializem in razobešali rdeče prapore: 1. maja 1941 sta na paradah v domovini plapolala dva tipa takšnih bander: ene so na rdeči podlagi nosile zvezdo, druge kljukasti križ.«

To pa naj bi pomenilo tudi, da je bila Osvobodilna fronta v  resnici antiimperialistična, usmerjena proti zahodnim državam, torej proti Veliki Britaniji in Franciji in da so komunisti sodelovali z nacisti.

Popolnoma iste neresnice je v svoji pogovorni oddaji na RTV Slovenija te dni razglašal tudi Jože Možina.

Vendar omenjene diskvalifikacije OF in NOB niso utemeljene.

Proslavljanje istega, delavskega praznika pač še ni »kolaboracija«, kritiziranje »imperializma« pa prav tako ne.

Narodni svet pri Mussoliniju
Narodni svet pri Mussoliniju. Vir: Wikipedia

Prav imperialistične politike »zahodnih« sil so namreč preprečevale sklepanje zavezništva s Sovjetsko zvezo, zato je bila ta kritika komunistov povsem upravičena.

Pri tem pa se pozablja tudi, kako so se obnašale meščanske stranke, stranke katolikov in konservativcev, ki bi jim morali biti najbolj blizu podpora Veliki Britaniji in tedaj že okupirani Franciji.

Potem ko so 6. aprila 1941 Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija napadle Kraljevino Jugoslavijo, so v Ljubljani predstavniki glavnih strank ustanovili Narodni svet, zavrnili pa so sodelovanje komunistov v njem.

Nato je že 10. aprila Narodni svet razglasil prevzem oblasti v Dravski banovini.

11. aprila pa so Nemci in Italijani zasedli celotno ozemlje Slovenije.

Italijani so vkorakali v Ljubljano, kjer jih je pozdravil predsednik Narodnega sveta Marko Natlačen.

Že 16. aprila so Nemci Prekmurje izročili Madžarski, na svojem ozemlju pa razpustili vsa slovenska društva.

Dva dni kasneje je Heinrich Himmler v Mariboru podpisal smernice za izgon Slovencev.

26. aprila je Adolf Hitler obiskal Maribor, kjer se je zahvalil folksdojčerom (Volksdeutsche) za vse, kar so storili.

Ukazal je tudi ponemčenje Spodnje Štajerske.

In istega dne se je (26. ali celo 27. aprila) v Vidmarjevi vili v Ljubljani sestalo osem mož. Komuniste, ki so za sestanek dali pobudo, so zastopali Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl.

Delavsko krilo krščanskih socialistov je predstavljal Tone Fajfar, levo krilo telovadnega društva Sokol pa Josip Rus.

V imenu kulturnikov so se sestanka udeležili Franc Šturm, Ferdo Kozjak in Josip Vidmar.

Sklepi tega sestanka pa so bili tako daljnosežni, da to ni bil samo »eden od številnih sestankov«, kot ga dajejo v nič nasprotniki NOB.

Na sestanku je bila namreč sprejeta odločitev za upor okupatorju.

Vse to pa v trenutku, ko so se meščanske stranke odločile za kolaboracijo.

Potem ko je bila 3. maja Ljubljanska pokrajina priključena Kraljevini Italiji, so predstavniki meščanskih strank obiskali visokega komisarja Emilia Graziolija in vdanostno izjavo poslali tudi Benitu Mussoliniju.

Dva dni kasneje je komisarja obiskalo tudi 105 slovenskih županov, ki so se zahvalili za ustanovitev Ljubljanske pokrajine in izrazili željo po vdanem sodelovanju.

Trditev desničarjev, da so pred 80. leti ustanovili Protiimperialistično fronto, ki naj bi se v OF preimenovala »za nazaj« in naj ne bi organizirala upora zaradi pakta Molotov – Ribbentrop je prav tako neutemeljena.

Zgodovinar Božo Repe piše, da se je ime osvobodilna fronta (z malo začetnico) pojavilo na letaku CK KPS (Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije) že takoj po ustanovitvenem sestanku, medtem ko se je ime protiimperialistična fronta (prav tako z malo začetnico) prvič pojavilo v geslih 22. junija, to je na dan pričetka operacije Barbarossa oz. napada na Sovjetsko zvezo.

Da je šlo za »osvobodilno« in ne za »imperialistično« fronto pa potrjuje tudi dejstvo o tem, da so na tem sestanku razpravljali o oboroženem uporu.

Osvobodilna fronta, pisano z veliko začetnico kot ime organizacije, se je prvič pojavila 11. julija v Kidričevem članku.

Pričevanja udeležencev ustanovnega sestanka so različna, kar potrjujejo tezo, da se v resnici niso zavedali zgodovinskega pomena svojega dejanja.

Najverjetneje se je v začetku imenovala OF, komunisti pa so jo in le oni (!) za nazaj imenovali protiimperialistična fronta (z malo začetnico, kar ni ime organizacije), v skladu s svojimi pogledi.

Da je šlo za »osvobodilno« in ne za »imperialistično« fronto pa potrjuje tudi dejstvo o tem, da so na tem sestanku razpravljali o oboroženem uporu.

Če bi komunisti res sodelovali z nacisti in fašisti, pa te razprave ne bi bilo.

Še več, če bi komunisti res sodelovali s fašisti in nacisti, bi morali tudi sami podpisati »vdanostno izjavo« in se zahvaljevati Mussoliniju, menda »zavezniku« Sovjetske zveze.

Vendar se to – ni zgodilo!

Volkmerjev prehod - zažgani avtomobili, delo mladih komunistov
Volkmerjev prehod - zažgani avtomobili, delo mladih komunistov. Vir: Wikipedia

Pet točk CK KPS, ki jih je predlagal Boris Kidrič so ugotavljale, da so uspehi okupatorjeve demagogije trenutni, na obzorju pa je množično vsenarodno gibanje, da bodo slovenski narod osvobodile njegove lastne sile, da bodo ljudje in krogi, ki so odgovorni za poraz in zasužnjenje, postali opora tujim zavojevalcem, da je Sovjetska zveza up in nada slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja in da je z delom potrebno začeti takoj.

Danes so zagovorniki kolaborantov večinoma podporniki SDS-a, ki jih seveda vodi sin domobranca in kolaboranta, človek nesposoben empatije, človek, ki ob formalnem zavzemanju za »spravo« še kar naprej žali partizane in boce za svobodo.

To pa pomeni, da v OF niso čakali na 22. junij in napad Nemčije na Sovjetsko zvezo.

Niso si delali iluzij o tem, kdo je sovražnik.

In že konec aprila je KPS sama izdala razglas, ki še bolj jasno poziva k oboroženemu odporu.

V njem je zapisano, da so Slovenci doživeli najhujšo nesrečo, ki lahko doleti narod, zato se morajo (tudi koroški in primorski) povezati v »narodno fronto proti imperialističnim okupatorjem in zatiralcem«.

V razglasu so zapisali, da se je potrebno boriti proti razkosanju in zasužnjenju Slovenije, za osvoboditev, neodvisnost in združitev slovenskega naroda.

Za slogo in enotnost jugoslovanskih in balkanskih narodov.

Za bratsko skupnost svobodnih in enakopravnih narodov, proti imperialistični vojni, za pravico slehernega naroda do samoodločbe.

29. aprila, le tri dni po Hitlerjevem obisku v Mariboru, je skupina mladeničev med pol peto in peto uro zjutraj izvedla prvo uporniško akcijo proti okupatorju v Sloveniji. Jedro skupine so bili skojevci (SKOJ – Savez komunističke omladine Jugoslavije) Avgust Greif, Bojan Ilich in Ljubo Tarkuš.

V Volkmerjevem prehodu so zažgali dve vozili nacistične civilne uprave in napovedali boj.

Vendar pa zdaj Janševa vlada poskuša »popraviti« to zgodovino.

Novi praznik, ki bi se morda obeleževal 13. maja namreč nima zveze s »komunisti« in je za SDS in njihove satelite veliko sprejemljivejši. Vendar pa gre za slab primer, saj ni šlo za pravi upor proti okupatorju.

Ob proslavi v Mali gori Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije na primer sploh ni bila vključena v pripravo proslave.

Za ta primer spopada s fašisti so bili sicer odgovorni pripadniki organizacije TIGR, zelo mogoče pa je, da gre še za en Janšev poskus uvajanja »novih praznikov« in izničenja »starih«.

Novi praznik, ki bi se morda obeleževal 13. maja namreč nima zveze s »komunisti« in je za SDS in njihove satelite veliko sprejemljivejši.

Vendar pa gre za slab primer, saj ni šlo za pravi upor proti okupatorju.

Maja 1941 so se v Češarkovi koči na Mali gori nahajali Tigrovci Anton Majnik, Danilo Zelen in Ferdo Kravanja.

13. maja pred 80. leti so jih napadli italijanski karabinjerji in slovenski orožniki. Presenetili so jih, ker niso postavili straže.

Leon Rupnik, poveljnik slovenskih domobrancev v svoji značilni izdajalski pozi. Vir: Neznan fotograf, fotografijo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Zelen spopada ni preživel, preostala dva sta bila ujeta in sta pozneje pobegnila ter odšla v partizane.

Vse to ne more preseči pomena Osvobodilne fronte, ki je Slovenijo postavil na pravo stran zgodovine, enako kot prevrat v Beogradu 27. marca 1941.

Brez teh dogodkov Jugoslavija ne bi bila žrtev agresije in upornica, pač pa država zaveznica Tretjega rajha.

Pravi državnik bi se povzpel nad osebne travme, Janša pa si jih zdravi tako, da deli ljudstvo... Odnos celotne slovenske vlade do OF je zato sramoten in izdajalski... Medtem pa vlada tvita, da so komunisti, ki so se uprli okupatorju »isti« kot nacisti in fašisti. Resno?

Bila bi kolaborantka, ki bi bila kaznovana tudi ozemeljsko.

Tega pa zagovorniki kolaborantov ne želijo videti.

Danes so to večinoma podporniki Janševe SDS, ki jih seveda vodi Janez Janša, sin domobranca in kolaboranta, človek nesposoben empatije, človek, ki ob formalnem zavzemanju za »spravo« še kar naprej žali partizane in borce za svobodo.

Nihče si ne more izbirati očeta in Janša za to seveda ni kriv.

Kriv pa je, ker nadaljuje z izničevanjem pomena NOB in žaljenjem spomina na tiste, ki so se borili proti nacifašizmu.

In to celo opravičuje z očetovo domnevno tragično usodo v drugi svetovni vojni.

Kakršnakoli je že bila, Janši to ne daje pravice, da daje v nič življenja in boj tisočev ljudi.

Pravi državnik bi se povzpel nad osebne travme, Janša pa si jih zdravi tako, da deli ljudstvo.

Odnos celotne slovenske vlade do OF je zato sramoten in izdajalski.

Zato bi bilo dobro, če bi si podporniki domobranstva, desničarske ideologije in kolaboracije ogledali spodnjo sliko in se spomnili, kako se je ta njihov projekt sploh začel in kako se je končal.

Ker se bo na popoplnoma enak način, če bo potrebno, končal še enkrat. 

Res je neverjetno in naravnost odbito, da čast Janševi koaliciji rešuje nemško veleposlaništvo, ki ima sedež v nekdanji Vidmarjevi vili.

Tam sta namreč predsednik republike Borut Pahor in veleposlanica Nemčije Natalie Kauther odkrila spominsko ploščo ob 80. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte in slovenskega upora proti fašizmu.

Medtem pa Janševa vlada tvita, da so komunisti, ki so se uprli okupatorju »isti« kot nacisti in fašisti.

Borci proti okupatorjem in zatiralcem slovenstva, proti nacistom in fašistom so za Janšo in njegove podpornike torej »isti« kot nacisti in fašisti.

Resno?

Delite članek