petek, 29. november 2024 leto 29 / št. 334
Sporna retroaktivnost: Ustavno sodišče zadržalo izvajanje zakona za porazdelitev tveganja posojil v švicarskih frankih
Po oceni Združenja bank zakon ogroža finančno stabilnost bančnega sistema
Ustavno sodišče je, kar so pričakovali tudi številni poznavalci zadeve, zadržalo izvajanje zakona za porazdelitev tveganja posojil v švicarskih frankih.
V tem trenutku še ni vsebinsko odločilo o zadevi, vendar je že samo zadržanje resen indic, da bi Ustavno sodišče lahko presodilo, da je zakon neskladen z ustavo.
Zakon (ZOPTKK ) je začel veljati 26. februarja. Po zakonu morajo banke v posojila v frankih, sklenjena med 28. junijem 2004 in 31. decembrom 2010, vključiti valutno kapico ne glede na stanje kredita.
Ta se aktivira, ko znesek preostanka kredita zaradi spremembe menjalnega tečaja za več kot 10 odstotkov odstopa od zneska preostanka kredita, izračunanega po tečaju na dan črpanja kredita, ali ko višina anuitete zaradi spremembe tečaja za več kot 10 odstotkov odstopa od vrednosti anuitete, izračunane po tečaju na dan črpanja kredita.
Na ustavno sodišče se je s predlogom zadržanja izvajanja zakona o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih sicer obrnilo devet bank.
Težave zakona so številne, čeprav je velika večina poslancev ta zakon sprejela, tudi zato, da bi bili »na strani ljudi in ne kapitala,« kar je seveda politično všečno.
Toda težave zakona so številne.
Kot opozarjajo strokovnjaki, zakon predvsem retroaktivno posega v zakonito sklenjene pogodbene odnose in lahko povzroči precedens za druga pogodbena razmerja, negira odločitve sodišč, saj je bilo od 250 tožb v polovici primerov že odločeno, so ob vložitvi zahteve za ustavno presojo zapisali v Združenju bank Slovenije.
Ob tem so tudi v tem združenju poudarili, da je po njihovi oceni zakon ekonomsko in socialno neupravičen ter ogroža finančno stabilnost bančnega sistema.
Na problematičnost zakona so ves čas opozarjali tudi v centralni banki in izpostavili načelo pravne varnosti in posledično prepoved retroaktivnega učinka splošnih pravnih aktov.
Zakon po njihovem mnenju ni skladen z evropskim in slovenskim pravnim redom, saj je za odvzem dovoljenja bankam v skladu z uredbo Sveta EU-ja izključno pristojna Evropska centralna banka, in ne Banka Slovenije, kot to določa zakon.
Pritožniki očitajo zakonu (1) nedopustno povratno veljavo predloga zakona (retroaktivnost), kar je v nasprotju z 2. in 155. členom Ustave. Na drugem mestu je (2) ustavno nedopusten poseg v lastninsko pravico, kar je kršitev 33. člena Ustave. Tretja kršitev (3) je nedopusten poseg zakonodajalca v svobodo pogodbenega urejanja razmerij – v nasprotju z 33., 35. in 74. členom Ustave. Na četrtem mestu (4) je očitno neenako obravnavanje pravnih subjektov v enakem dejanskem položaju, v nasprotju z 14. členom Ustave. Peta kršitev (5) je poseg v pravnomočno urejena pravna razmerja – to prepoveduje 158. člen Ustave. In zadnja, šesto kršitev (6) predstavlja dejstvo, da ta neskladja z Ustavo zadevajo sam koncept zakona in jih ni mogoče odpraviti z drugačnimi pravnimi rešitvami.
Če ostanemo pri samo najbolj očitnih težavah zakona je jasno, da zakon ne vzdrži pravne presoje.
Zmanjšuje namreč pravno gotovost in varnost udeležencev v pravnem prometu. ZOPTKK bi imel hude posledice za investicije in vsa pogodbena razmerja v celotnem gospodarstvu.
Takšen zakon bi vplival na zmanjšanje zaupanja tujih investitorjev in posledično upad domačih in tujih investicij zaradi pravne negotovosti, tako na področju bančnega sektorja, kot tudi širše.
Ustava Slovenije v 155. členu izrecno prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Posebej je problematično retroaktivno urejanje že zaključenih pogodbenih razmerij.
Ukrep povratnega učinka na zaključena pogodbena razmerja je izrazito nesorazmeren in nima prav nobene podlage v cilju zagotavljanja socialne funkcije države upoštevajoč število neplačnikov posojil v švicarskih frankih v primerjavi s posojilojemalci v evrih.
Vsakršna zakonska intervencija v to materijo bi morala upoštevati načelo sorazmernosti in pravično porazdelitev bremena med vse deležnike, tako da se upošteva tudi vidik preprečevanja moralnega hazarda v prihodnje. Takšnemu načinu urejanja materije izrecno nasprotuje tudi Evropska centralna banka.
Kako bodo odločili, je seveda stvar sodnikov.
Toda če vemo, kako je ustavno sodišče odločalo o podobnem vprašanju glede problema retroaktivnosti pri zakonu o odvzemu premoženja sumljivega izvora, potem je očitno, da jim argumentov za razveljavitev ZOPTKK ne bo hitro zmanjkalo.