Slovensko krivosodje: oficirju JLA "poravnava" 3108 evrov, državljanu Slovenije pa - nič

Razkrivamo primer slovenskega državljana, ki mu je za enkrat daljše sojenje država ponudila trikrat manjši znesek odškodnine kot nekdanjemu častniku JLA Berislavu Popovu.

Primer krivičnega postopanja slovenskega pravobranilstva in neenakosti državljanov pred zakonom – v škodo slovenskih državljanov v primerjavi s tujci - kaže tudi proces, ki ga je zaradi sojenja izven razumnega roka sprožil državljan Slovenije, ki mu je za enkrat daljše sojenje država ponudila trikrat manjši znesek odškodnine kot nekdanjemu častniku JLA Berislavu Popovu.

Berislav Popov je tisti častnik JLA, ki je junija in julija leta 1991 s svojo tankovsko enoto, ki je v Slovenijo vstopila iz smeri Varaždina, uspešno zasedel Gornjo Radgono, pri bojih s TO pa so njegovi možje za seboj pustili pravo razdejanje. Slovenska sodišča so nato Popovu (sicer v odsotnosti) sodila zaradi vojnih zločinov, vendar so na koncu (na podlagi mnenj slovenskih strokovnjakov – sodnih izvedencev) razsodila, da Berislav Popov ni kriv očitanih mu kaznivih dejanj, zato je bil oproščen. Ker pa je sojenje potekalo – vsaj po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) – predolgo, je vložil odškodninsko tožbo zoper Slovenijo, češ da mu je dolžna izplačati odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Slovensko pravobranilstvo želi pred javnostjo skriti sporno poravnavo 

Slovensko pravobranilstvo je nato izjemno hitro z Berislavom Popovom sklenilo izvensodno poravnavo in mu zaradi predolgega sojenja ponudilo lepo odškodnino v višini 3.108 evrov in 47 centov. In to zato, ker je nekaj let trajajoče sojenje, med katerim Popov, sicer državljan Srbije, sploh nikoli ni prišel v Slovenijo (branil pa ga je odvetnik po službeni dolžnosti), po merilih EvSČP pač trajalo malce dlje. Popov je odškodninsko ponudbo Slovenije sprejel. Gre za poravnavo št. PRR-F002-13/2016 z dne 16. 5. 2016, ki jo je Republika Slovenija kot tožena stranka, ki jo je zastopalo Državno pravobranilstvo, sklenila s polkovnikom JLA Berislavom Popovom.

Vse lepo in prav – toda to dejstvo je ugotovil tudi slovenski državljan (identiteta znana uredništvu), katerega postopek pred slovenskimi sodišči je trajal nekajkrat dlje časa kot postopek, ki ga je bil deležen častnik JLA, ki je bil pred tem obtožen, da je storil vojne zločine leta 1991 na območju Slovenije. V dotičnem primeru je namreč predsednik Vrhovnega sodišča že leta 2015 – po skoraj deset let dolgem postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem - že ugotovil kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Navkljub temu je Državno pravobranilstvo oškodovanemu državljanu Slovenije ponudilo mizerno majhen znesek odškodnine. 

Državno pravobranilstvo je namreč našemu državljanu za enkrat daljše sojenje ponudilo "poravnavo" in trikrat manjši znesek (1.125,00 EUR) kot ga je že izplačala tujcu Popovu.

Oškodovanec, ki želi ostati neimenovan – gre pa za dokaj javno osebo, ki se je že nekaj let pred osamosvojitvijo Slovenije javno zavzemala za uvedbo večstrankarskega sistema in samostojno Slovenijo – je to nespodobno ponudbo Državnega pravobranilstva zavrnil in državo tožil. Sodišču pa je predlagal, da tudi primer poravnave med Popovom in Državnim pravobranilstvom, ki jo je priložil v spis, upošteva kot "dokaz prakse tožene stranke pri izplačilih podobnih odškodnin."

Sodna poravnava med Popovom in Slovenijo je še posebej pomembna zato, ker jasno kaže, da tožena stranka (Republika Slovenija) v primerljivih in časovno bistveno krajših sodnih postopkih, ki potekajo izven razumnega roka, nudi drugim oškodovancem (tožnikom), celo tistim, ki so bili obtoženi za najhujša grozodejstva in agresijo na Slovenijo - bistveno višje odškodnine, kot pa je tista, ki jo je država v konkretnem primeru ponudila tožniku zaradi skoraj desetletje trajajočega delovnega spora.

Državno pravobranilstvo je nato v odgovoru na dokaze, ki jih je sodišču predložil oškodovani državljan, celo zahtevalo, da sodišča poravnavo med Popovom in Slovenijo ne sme upoštevati kot dokaz, ker naj bi šlo za "listino, ki je zaupne narave"! Dejstvo pa je, da na listini - sodni poravnavi med Slovenijo in častnikom JLA Popovom - ni nobene tovrstne oznake, ki bi nakazovala, da gre za zaupen ali tajen dokument!

Državno pravobranilstvo, ki se pod spise podpisuje kot "Republika Slovenija" (in ne z imenom in priimkom državnega uradnika, ki je odgovoren za sestavo takšne listine) kljub naštetim dejstvom zahteva celo, da se poravnava med Popovom in Slovenijo izloči kot dokaz, čeprav gre za ključen dokaz, ki kaže, kakšni so kriteriji države pri določanju odškodnin. Vendar ti, bolj ugodni kriteriji očitno veljajo samo za nekdanje agresorje, ne pa tudi za oškodovane državljane Slovenije, kar je absurd nad absurdi!

To krivico je opazila tudi odvetnica oškodovanega, ki je v njegovem imenu v tožbi zoper državo zapisala, da  ponujena odškodnina "ne upošteva vseh okoliščin primera, predvsem pa dolgotrajnosti in zapletenosti in pomen te pravde za tožnika" ter da ponujena odškodnina "glede na obstoječo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ni ustrezna oz. je po mnenju tožnika ponudba prenizka, upoštevaje, da je npr. tožena stranka v zadevi Berislav Popov za postopek, ki je bil precej krajši od predmetnega postopka v katerem je bil stranka tožnik, priznala in že izplačala odškodnino v višini 3.108,47 EUR."

Skoraj enkrat daljše sojenje - a trikrat manjši znesek

Oškodovanec je na ta in druga pomembna dejstva že junija 2017 vnovič opozoril sodišče, ki od takrat – molči. Že leto dni sodišče v Kranju, ki odloča o zadevi, ni sklicalo nobenega, celo niti prvega naroka. Zato je sredi maja leta 2018 oškodovani državljan Slovenije na predsednico sodišča v Kranju naslovil še nadzorstveno pritožbo, pred tem tudi druga pospešitvena sredstva, da se postopek premakne z mrtve točke. Vendar pa odgovora - ni pa ni!

Primer Popov in oškodovanega državljana pa kažeta, da poskuša Državno pravobranilstvo, ki trdi, da primera nista podobna in primerja dolžino "kazenskega posotopka" Popova s "sodnim postopkom" oškodovanega slovenskega državljana, ustvariti vtis, kakor da bi obstajala nekakšna zelo široka in neomejena "pravica do postopka v razumnem roku" (ki ne obstaja!) ne pa do sojenja v razumnem roku (ki obstaja!). Hkrati pa poskuša s prikrivanjem izhoda poravnave z častnikom JLA Berislavom Popovom v primeru odškodninske tožbe slovenskega državljana - skrajno zamegliti zadevo. Edina pravilna primerjava je seveda vzporednica med obema sodnima postopkoma, kjer pa je očitno, da je sodni postopek zoper Berislava Popova trajal znatno manj kot pa sodni postopek v primeru tožnika. Pri Popovu gre namreč za obdobje pet let, pri slovenskem državljanu, ki se na primer Popova sklicuje, pa je sojenje v delovni zadevi trajalo - skoraj desetletje!

Pri tem se je državljan Republike Slovenije udeleževal vseh narokov in sam s pravnimi sredstvi večkrat poskusil doseči hitrejše sojenje, medtem ko se upokojeni polkovnik JLA Popov sojenja v Murski Soboti, na katerem ga je branil zagovornik, določen po službeni dolžnosti - sploh ni udeleževal.

Kljub temu pa je Državno pravobranilstvo B. Popovu brez kakršnega koli odlašanja takoj ponudilo večkrat višji znesek poravnave v primerjavi z zneskom, ki ga je ponudilo tožniku. Dvojni vatli in kriteriji, ki jih slovenska sodišča uporabljajo pri slovenskih državljanih v primerjavi s tujimi so v tem primeru zelo lepo vidni. 

To je le en primer delovanja slovenskega krivosodja oziroma žal - še vedno nelustriranega pravosodja v praksi.