REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

»Slovenci so nam poslali Mehičana za ambasadorja!«

»Slovenci so nam poslali Mehičana za ambasadorja!«Dodikova grimasa pove več kot tisoč besed. Vir: Twitter

Novi trend pošiljanja slovenskih veleposlanikov v narodnih nošah v tujino je nekoliko zmedel tuje državnike in domače komentatorje.

Nekateri so v tej praksi opazili pridih nečesa predmodernega in kot neprimerno promocijo zlatih časov, ki nikoli niso obstajali.

Drugi so v takšnem vodenju diplomacije pod taktirko Anžeta Logarja iz SDS prepoznali priložnost, da se ponorčujejo iz nove prakse, ki v časih moderne diplomacije ni prevladujoča.

Pri vsem skupaj je odbito predvsem to, da med narodi na jugovzhodu Evrope, ki so že v letih skupnega življenja Slovence pogosto doživljali skozi stereotipe o Kekcu, jodlanju in planšarjih, država v času vlade Janeza Janše s takšnimi podobami stereotipe samo še utrjuje.

Seveda so tudi v Sarajevu opazili, da je pošiljanje v narodno nošo oblečenega veleposlanika Slovenije nekoliko v kontradikciji s sporočili multikulturnosti, odprtih meja in nepomembnosti nacionalnih razlik, ki so zapisane v vseh temeljnih dokumentih EU.

Zelo očitno je, da je slovenska vlada povsem nediplomatsko v ospredje postavila pojem nacionalnosti in narodnosti v trenutku, ko bi sama morala iskati skupne točke in voditi večnacionalno EU proti skupnim ciljem.

Še huje je takšno poudarjanje nacionalnega javno prezentirati v BiH, ki je bila sama žrtev mednacionalne vojne prav zaradi pretiranega poudarjanja razlik med narodi.

Še huje pa je to, da Slovenija takšno poudarjanje nacionalnega javno prezentira in promovira prav v Bosni in Hercegovini, ki je bila sama žrtev mednacionalne vojne.

In to prav zaradi pretiranega poudarjanja razlik med narodi, kar še danes onemogoča državi, da bi hitreje napredovala v smeri pridruževanja EU.

Če je bil cilj tega početja poudarjanje posebnosti ali dosežkov slovenske kulture, je bila zadeva že v startu zgrešena, kajti mnogi so takoj opazili ne posebnosti Slovencev, pač pa podobnosti slovenske narodne noše z nekaterimi, ki prihajajo z oddaljenih delov sveta.

V oblačenju narodnih noš seveda ni nič narobe, toda vprašanje je, kje in kdaj ima to smisel.

Na Kitajskem za tuje diplomate preprosto naredijo javno prireditev, kjer lahko vsi diplomati in člani njihovih družin prikažejo svoje narodne noše.

Tako nihče ne izstopa, vse skupaj pa je bolj zanimivo, ker lahko na enem mestu vidiš različne izraze človeške ustvarjalnosti.

Kitajsko tekmovanje diplomatov v narodnih nošah Vir: www.en.people.cn
Kitajsko tekmovanje diplomatov v narodnih nošah. Vir: www.en.people.cn

Slovenski diplomati pa so očitno prepričani, da bodo le s svojimi, ob tem pa nič kaj posebej izvirnimi podobami osupnili svet.

Slovenska narodna noša je slovenska in pomembna za Slovence, še posebej je bila pomembna ob raznarodovalnih pritiskih - toda v resnici ni prav nič tako zelo posebna, da bi jo bilo potrebno razkazovati kot nek vrhunec ljudske ustvarjalnosti in to prav ob srečanjih s tujimi diplomati.

Uvajanje neke nove prakse oblačenja nacionalnih noš v diplomacijo, ki je starejša celo od današnjih najbolj starih narodov pa je preprosto vnaprej izgubljena tekma na napačnem terenu, ki je enako upravičena, kot oblačenje skafandrov v času pandemije zaradi odhodov na z ljudmi prenapolnjene tržnice ali potapljaških oblek pred odhodom v trenutno poplavljeno severozahodno Nemčijo.

Oboje se da, za oboje lahko najdemo tudi razloge...

Ampak - ali je res tudi smiselno in primerno?

In če je res tako pomembno biti v narodnih nošah, se seveda zastavlja tudi vprašanje, zakaj se potemtakem tudi največji zagovorniki te prakse pojavljajo pred kamerami le v svojih polikanih oblekah?

Logarju, Janši, Grimsu, Mahniču in vsem ostalim borcem za nacionalno identiteto bi res prav lepo pristajale narodne noše.

Ob tem pa bi lahko tudi izbirali razne podvariante slovenskih narodnih noš.

Ampak bi morali biti pazljivi, s planšarskim klobukom in blejsko opravo med navijači štajerskih Vijol ali pa med Belokranjci takšni politiki verjetno ne bi bili deležni tako prijaznega sprejema, kot ga je bil slovenski ambasadorski Kekec pri predsedniku bosanskega predsedstva.

Delite članek