REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Slovenski veleposlanik v BiH v »kmečki noši alpskega tipa« poudaril izključevanje in neevropskost slovenske vlade

Slovenski veleposlanik v BiH v »kmečki noši alpskega tipa« poudaril izključevanje in neevropskost slovenske vlade Novi slovenski veleposlanik v BiH Damijan Sedar in predsedujoči predsedstvu BiH Milorad Dodik. Vir: MZZ, Facebook

Ob izročitvi poverilnih pisem predsedujočemu predsedstvu Bosne in Hercegovine Miloradu Dodiku si je novi veleposlanik Slovenije Damijan Sedar za slavnostno priložnost nadel - narodno nošo.

Po veleposlanici v Romuniji Lei Stančič je to že drugi slovenski veleposlanik, ki se je odločil za takšno potezo.

Časniki v Bosni in Hercegovini in Srbiji so z zanimanjem opisali dogodek, srbske Večernje novosti pa so pripomnile, da je slovenski veleposlanik »presenetil« tudi Milorada Dodika.

Drugi komentarji so bili manj diplomatski.

Oziroma - bolj neugodni.

Radio Sarajevo je denimo poročal, da je bilo ob pogledu na novega veleposlanika Slovenije v BiH Miloradu Dodiku »neprijetno«.

Bosanci so se norčevali, češ da so jim Slovenci poslali »pastirja, ki bo pasel ovce po Jahorini«.

Bosanski Bukvalista pa se je začudil, zakaj so Slovenci v BiH poslali »Meksikanca«.

Slovenska diplomacija pa to vrsto oblačenja očitno vzpodbuja.

Potem ko je aprila letos svoja poverilna pisma v Moldaviji v narodni noši predala veleposlanica Stančičeva jo je zunanji minister Anže Logar konec maja na posvetu slovenske diplomacije celo pohvalil »za zdravo domoljubje«, ki da ga je izkazala povsem v skladu z diplomatsko prakso.

Dodik in slovenski veleposlanik
Slovenski veleposlanik v BiH in predsedujoči predsedstvu Bosne in Hercegovine Milorad Dodik. Vir: Twitter

»Zdrav patriotizem in svetovljanstvo sta dve plati iste medalje, dve strani dobrega diplomata,« je tedaj poudaril Logar.

Toda zgodba ni tako enostavna.

Kot so poročali časniki v Srbiji je Sedar nosil »slovensko narodno nošo iz gorskih krajev s črnim 'kranjskim' klobukom širokega oboda.«

Tisto iz okolice Bleda, ki velja za slovensko, se pa na Štajerskem, Primorskem ali v Beli krajini ljudje praviloma ne identificirajo, pa čeprav je bila v času taborskega gibanja takšna noša pogosto izbrana za »slovensko«.

Šlo je torej za kmečko nošo »alpskega« stila, lahko pa bi si Sedar seveda izbral tudi kakšno drugo – v panonskem, mediteranskem ali kakšnem drugem.

Narodna noša se je namreč v Sloveniji ves čas spreminjala.

Gorenjska narodna noša
Gorenjska narodna noša. Vir: Wikipedia

Tu je že prvi problem –, ker narodna noša v Sloveniji ni samo ena in edina ter zapovedana z zakonom je prav vsaka noša pred predstavnikom tuje države videti prej kot »regionalna« in ne kot resnično narodna.

In glede na to vsaka takšna noša - deli.

Da ne govorimo o tem, da bi tudi novega slovenskega ambasadorja v BiH lahko vprašali, kje so na primer na njegovem klobuku »krivci«, oziroma »ruševčeva peresa, zaradi katerih so se v preteklosti fantje celo stepli,«, kot opisujejo slovensko narodno nošo na spletni strani, ki ji je posvečena.

In veleposlanik je več kot očitno pozabil tudi na svojo »marelo«.

Na nogah pa je imel namesto visokih škornjev nekakšne ženske čeveljčke, ki so delovali prav smešno.

Drug problem z narodnimi nošami je, da je v Evropi to prakso nedavno pričela uveljavljati madžarska diplomacija, ki ji tako Slovenija sledi tudi na področju diplomatske mode.

Tretji problem z narodnimi nošami v diplomaciji je v izključevanju, ki ga taka narodna noša simbolizira.

Veleposlanik vedno predstavlja državo, suverena države in preko njega vse državljane.

Niso pa vsi državljani Slovenije tudi Slovenci, zato veleposlanik s svojo narodno nošo pred suverenom druge države predstavlja samo Slovence, pa še to ne vse, temveč s svojo izbiro danes promovira le določeno regijo Slovenije.

Poudarja torej partikularizem in provincialnost.

In to ni naključje, kajti tudi v govorih desničarski politiki pogosto naslavljajo samo »Slovence in Slovenke«, ne pa vse državljane, s čemer izključujejo vse ostale, ki niso Slovenci.

Četrti problem z novo prakso, ki jo uvaja Anže Logar iz kvote SDS je v tem, da ta samo še dodatno simbolizira retrogradnost in zahojenost sedanje slovenske zunanje politike.

V svojih intervjujih Anže Logar sicer pogosto našteva, kako odlične stike naj bi imela slovenska vlada po vsem svetu.

Toda v praksi vidimo, da je predsednik slovenske vlade uspel užaliti predsednika najmočnejše države sveta in najpomembnejše slovenske zaveznice, se spreti s skoraj vsemi vodilnimi v Evropski komisiji ter doseči ploho kritik glede svoje vladavine v zahodnoevropskem tisku.

Primeri veleposlanikov, ki zaradi poudarjanja nacionalne identitete še posebej tam, kjer so njihove države manj znane, na primer v ZDA, sicer obstajajo, toda to zagotovo ni splošna praksa.

V diplomaciji se niso prijele niti zapovedane uniforme, ki so jih uvajali v 19. stoletju.

Primeri švedske veleposlanice v narodni noši, ki predaja poverilna pisma v Makedoniji, v narodno nošo oblečene soproge latvijskega veleposlanika v ZDA v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ali ciprskega veleposlanika v narodni noši v Washingtonu so zato primeri, ki izstopajo.

»Druženje v Washingtonu v nenavadnih oblačilih ni nič novega. Diplomati iz Afrike, Indije in Beližnjega vzhoda redno nastopajo v svojih tradicionalnih nošah,« je že leta 1998 poročal Baltimore Sun.

Baltimore Sun: 'Druženje v Washingtonu v nenavadnih oblačilih ni nič novega. Diplomati iz Afrike, Indije in Beližnjega vzhoda redno nastopajo v svojih tradicionalnih nošah.'

Na Kitajskem diplomati nastopajo tudi v posebnem tekmovanju, ko oblačijo narodne noše svojih držav, toda ob običajnem delu se oblačijo v navadne obleke.

In točno tako se v diplomaciji gleda tudi na podobne primere oblačenja diplomatov v narodne noše ob uradnih dogodkih – kot poskuse vzbujanja pozornosti, kot nekaj »nenavadnega«, kar pa je bolj v skladu s tradicijo predvsem »neevropskih« držav.

Eden od najbolj nenavadnih dogodkov v zvezi s tem se je zgodil v Združenih državah Amerike novembra leta 1983, ko je Peter Helemisi Mtetwa, veleposlanik Swazilanda prišel na uradno avdienco k Ronaldu Reaganu v kratkem predpasniku, popolnoma gol in s ceremonialnim kopjem, ki je spravilo v paniko pripadnike varnostne službe.

»Bila sem preveč diplomatska, da bi veleposlaniku karkoli rekla. Kopje pa je bilo edini primer, da je nekdo prinesel potencialno orožje,« je zapisala voditeljica ameriškega protokola v svojih spominih.

V Sloveniji pa lahko moški v narodnih nošah »nosijo tudi bombažno marelo«, ki je »v rdeči barvi, imenovana Kranjska marela; uporablja se predvsem za obrambo pred sončnimi žarki, zadrži pa tudi nekaj dežja.«

Morda jo je slovenski veleposlanik namenoma pozabil doma, da s svojim orodjem, ki bi ga kdo lahko imel tudi za orožje, ne bi prestrašil predsednika predsedstva BiH.

S svojim stilom oblačenja slovenski diplomati Slovenijo tako vse bolj približujejo nerazvitim državam.

Vsekakor pa je s svojo pojavo utrdil stereotipe, ki jih imajo v BiH že tako ali tako o Slovencih, predvsem pa je izbral stil oblačenja, ki je daleč od stila oblačenja večine sodobnih evropskih diplomatov.

S svojim stilom oblačenja slovenski diplomati Slovenijo tako vse bolj približujejo nerazvitim državam.

Toda glede na politiko, ki jo ta vlada vodi, pa je zato seveda res, da se je veleposlanik Slovenije v BiH oblekel - povsem času in vladi primerno.

Delite članek