REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Razkrivamo: Kdo vse je pred zaporom reševal Ivana Zidarja, šampiona pravne neenakosti v Sloveniji

Razkrivamo: Kdo vse je pred zaporom reševal Ivana Zidarja, šampiona pravne neenakosti v SlovenijiZidar je s pogorišča SCT-ja zbežal bogat in s pomočjo nadvse 'prijaznih' in njemu naklonjenih sodnikov in zdravnikov. Vir: montaža Insajder.com

Nedavno je bila objavljena vest, da je umrl Ivan Zidar, dolgoletni direktor nato pa tudi lastnik nekoč mogočnega, zdaj pa že zdavnaj propadlega gradbenega podjetja Slovenija ceste tehnika (okrajšano: SCT).

Predvsem pa nikoli ne smemo pozabiti, da je bil Ivan Zidar, ne glede na vse, kar so zgradila podjetja, ki jih je vodil, na koncu življenja predvsem obsojeni kriminalec, ki je opeharil in pahnil v obup ter na rob preživetja mnoge, ki nakradenega nikoli ni vrnil in ki dejansko nikoli ni bil kaznovan in ne plačal cene za zločine, ki jih je storil.

Ob njegovi smrti so mediji objavili dolge nekrologe in v njih pietetno opisali njegovo življenjsko pot, uspehe, ki jih je nanizal in nagrade, ki jih je prejel.

Na tej poti je bilo njegovo zaključno poglavje – da je bil pravnomočno obsojen – le majhen delček njegovega dela.

V ospredju pa so bili - uspehi in dolgoletna kariera.

Toda kljub pregovornem o mrtvih vse najboljše, to v konkretnem primeru seveda ni prav.

Aretacija Ivana Zidarja. Vir: Twitter
Kibla: Aretacija Ivana Zidarja 12. februarja 2008. Vir: Twitter

Ne glede na vse, kar je storil, je na koncu Ivan Zidar postal pravi šampion v izmikanju dolgi roki pravice in zato eden od najvidnejših simbolov pravne neeenakosti v Sloveniji.

Pod črto: Bil je predvsem direktor propadlega podjetja, ki ga je sam pripeljal h klavrnemu koncu, kriminalec, ki je bil obsojen, a se mu je posrečilo to, kar se ni posrečilo niti Igorju Bavčarju in Janezu Janši - da se je izognil zaporu.

O mrtvih sicer načeloma velja, da se zapisuje »vse dobro«, toda Ivan Zidar je s svojim ravnanjem onesrečil toliko ljudi, da bi bilo to preprosto nepravično in nepošteno.

Predvsem pa ne smemo pozabiti, da je bil obsojen, a da zaradi domnevnih »zdravstvenih razlogov« nikoli ni videl nobene celice od znotraj in nikoli ni prestajal zaporne kazni, čeprav so ga medtem videvali marsikje.

Kdo mu je še v času življenja pomagal pri izkoriščanju lukenj v pravnem sistemu in zlorabah, zaradi katerih se zdi, da v tej državi obstajata dve pravni državiena za tajkune in bogataše, ki zelo redko ali nikoli ne vidijo zaporov znotrah njihovih zidov in lahko mirno uživajo v nakradenem bogastvu, in druga - za navadne državljane.

In to je globoko nepravično.

Zidar je sicer že pod rušo in s svojimi milijoni ne more početi nič več.

Toda zagotovo jih je zapustil svojim naslednikom in tako se pokradena sredstva nikoli ne bodo vrnila v roke tistih, ki jih je opeharil in ki jim pripadajo.

Je pa to dobra priložnost, da si ogledamo, kdo mu je še v času življenja pomagal pri izkoriščanju lukenj v pravnem sistemu in zlorabah, zaradi katerih se zdi, da v tej državi obstajata dve pravni državiena za tajkune in bogataše, ki zelo redko ali nikoli ne vidijo zaporov znotrah njihovih zidov in lahko mirno uživajo v nakradenem bogastvu, in druga za vse ostale, navadne državljane, ki jim na primer ni nezakonitih glob, ki so jim jih naložili policisti - ne odpusti niti ustavno sodišče!

Na zatožni klopi: Zidarjev SCT je za hrbtih naivnih lastnikov, ki so kupili neprimičnine, ki jih je zgradilo njegovo podjetje razprodajal njihovo skupno lastnino, toda to je bil samo drobiž v primerjavi z velikimi posli, s katerimi je Ivan Zidar okradel podjetje, ki ga je vodil. Vir: Twitter

Njegova in pot SCT-ja v propad se je začela leta 1999, ko se je podjetje SCT preoblikovalo v delniško družbo.

Zidar je kmalu začel odkupovati delnice podjetja in do leta 2003 uspešno končal delavsko-menedžerski odkup te družbe v »družbeni lastnini« ter pozneje prek družb Delfi in SCT holding začel sam obvladovati vse večji lastniški delež.

Toda leta 2001 je izbruhnila afera Disketa, saj je po odprtju ponudb na Darsu nekdo zamenjal disketo, priloženo SCT-jevi ponudbi.

Zaradi preširokega kroga osumljencev je bila kriminalistična preiskava - ustavljena.

Zidar je postal pravi šampion pravne neenakosti v Sloveniji. Direktor propadlega podjetja, kriminalec, ki je bil obsojen, a se mu je posrečilo to, kar se ni posrečilo niti Igorju Bavčarju in Janezu Janši - da se je izognil zaporu.

Leta 2008 pa so Zidarja preiskali kriminalisti zaradi nepravilnosti pri razpisu, povezanem z gradnjo kontrolnega stolpa na brniškem letališču.

Na plano je prišla nova afera povezana z Ivanom Zidarjem - Čista lopata.

Hitro je upadal tudi ugled SCT-ja zaradi številnih aneksov k pogodbam, ki so v nebo višali ceno projekta, na primer pri gradnji šentviškega predora ali Onkološkega inštituta v Ljubljani, pa tudi zaradi razkritja kartelnega dogovora iz leta 1998, kjer naj bi si velika gradbena podjetja na Slovenskem razdelila posle pri obsežnih gradbenih projektih v domovini.

Stanje v SCT-ju se je med gospodarsko krizo vse hitreje slabšalo.

Zidar je upal na rešitev s pogodbo s takratno libijsko vlado na čelu s polkovnikom Moamerjem Gadafijem.

Ker SCT ni mogel dobiti bančnih garancij, je posel padel v vodo.

Podjetje je leta 2011 uradno končalo v stečaju s stotinami milijoni evrov dolgov.

Toda to ni edino pogorišče, ki ga je Zidar pustil za seboj.

S pritiskom na prave gumbe lahko dosežeš vse: Zoran Janković in Ivan Zidar. Vir: Twitter

Slabo opravljena dela SCT-ja v zdravstvenih objektih, predorih, viaduktih, cestah in drugih objektih so terjala še milijone evrov davkoplačevalskega denarja.

Sredi Ljubljane je na podoben način v Zupančičevi jami SCT za seboj pustil nerazčiščene odnose med lastniki in solastniki. Nekdanjega zaposlenega je podjetje nastavilo kot upravnika v naselju, v zameno pa je imel SCT privilegiran položaj in dolga leta ni plačeval nobenih stroškov za svoje neprodane garaže in druge prostore.

Sredi Ljubljane je na podoben način v naselju Zupančičeva jama SCT za seboj pustil nerazčiščene odnose med lastniki in solastniki.

Nekdanjega zaposlenega je podjetje nastavilo kot upravnika v komaj zgrajenem naselju, v zameno pa je imel SCT privilegiran položaj in dolga leta ni plačeval nobenih stroškov za svoje neprodane garaže in druge prostore.

Plačevali so jih ostali lastniki, naivni kupci SCT-jevih stanovanj.

V zameno za to pa je taistem upravniku Zidar pomagal urediti garažne hiše pod stavbami tako, da je v njih danes praktično nemogoče zamenjati upravnika.

Ob tem je SCT ravne dele streh, med dimniki, solastnikov zgradb naknadno, za njihovim hrbtom prodajal kot »terase« drugim lastnikom, iz sosednjih hiš, skupne servisne prostore stanovanjskih stavb pa je Zidar brez vednosti njihovih lastnikov odtujeval in z njimi izvajal »pobote« z drugimi podjetji...

Za kakšno osebnost na slovenskem političnem in gospodarskem parketu je šlo, pa veliko pove izkušnja lastnikov neke stavbe, ki so zaradi vsega naštetega že daleč pred Zidarjevo aretacijo leta 2008 poskušali tožiti gradbenega barona za škodo, ki jo jim je prizadejal, toda za ta pravniški podvig - pisanje tožbe in zastopanje tožnikov zoper Zidarja pred sodiščem - v Ljubljani ni bilo ne enega heroja med odvetniki, ki bi se te naloge upal lotiti.

Ne enkrat so jih iz znanih odvetniških pisarn na katerih vrata so potrkali odpravili s pripombo, da ima Zidar preveč močno politično zaledje in da je zato nevaren nasprotnik, ki je nedotakljiv.

Da je temu bilo res tako priča dejstvo, da edino Zidar med vsemi obsojenci iz afere Čista lopata - ni končal za zapahi, razsodbi navkljub.

Medtem številni manjši sodni postopki glede ugotavljanja lastnine na pogorišču SCT-ja še vedno trajajo.

Leta 2013 je postala pravnomočna sodba, ki je Zidarja in še sedem soobtoženih v zgoraj omenjeni aferi Čista lopata spoznala za krive.

Bolj znane pa so postale »večje« zadeve.

Leta 2013 je postala pravnomočna sodba, ki je Zidarja in še sedem soobtoženih v zgoraj omenjeni aferi Čista lopata spoznala za krive.

Obsojeni so bili na zaporne kazni.

Zidar je nikoli ni prestajal zaradi zdravstvenih razlogov.

Za razliko od obsojene Hilde Tovšak, nekdanje direktorice Vegrada, ki je prestala številne sodne postopke in odslužila svoje kazni, jih Ivan Zidar nikoli ni.

Kordež in Zidar
Obsojena Bine Kordež in Ivan Zidar - prvi je kazen odslužil, drugi celice nikoli ni videl od znotraj. Vir: Twitter

Nekdanji prvi mož SCT-ja Ivan Zidar je imel v tem času v osebnem stečaju skupno priznanega za 16,3 milijona evrov dolga, od tega 15,9 milijona evrov navadnih in za 427 tisoč evrov zavarovanih terjatev.

Največji upnik je podjetje SCT v stečaju, ki ima priznanih za 8,7 milijona evrov navadnih terjatev.

Stečajni upravitelj SCT-ja Leon Benigar Tošič je terjatev prijavil na podlagi premoženjskopravnih zahtevkov v dveh kazenskih postopkih.

Finančna uprava (Furs) je imela ima priznanih 427 tisoč evrov terjatev.

Medtem je Zidarjeva žena, očitno najbolje plačana gospodinja v Sloveniji, kupovala nepremičnine na Obali, Zidarja pa so videvali tudi v tovarni, katere lastnik je bil njegov poštni predal iz Bližnjega vzhoda.

Medtem je Zidarjeva žena, očitno najbolje plačana gospodinja v Sloveniji, kupovala nepremičnine na Obali, Zidarja pa so videvali tudi v tovarni, katere lastnik je bil njegov poštni predal iz Bližnjega vzhoda.

Ljubljansko okrožno sodišče je odločilo, da je družba SCT Investicije dolžna v stečajno maso SCT Naložb vrniti Tovarno kovinskih izdelkov (TKO) – zdravi del propadlega sistema SCT, ki ga je Ivan Zidar »rešil« pred upniki s prenosom na »dubajski poštni nabiralnik.«

Toda SCT Investicije, ki jih vodi Zidarjeva hčerka, so se pritožile.

Nekdanji prvi človek SCT-ja Ivan Zidar je torej Tovarno kovinske opreme pred stečajem SCT Naložb prenesel na družbo SCT Investicije in kasneje na dubajsko podjetje Dunes Limited, za katerim naj bi bil prav Zidar.

SCT Naložbe pri tem niso nikoli dobile na svoj račun celotne kupnine, ki je znašala 2,45 milijona evrov, ampak le delček te vsote: 344.023 evrov.

Mediji so že tedaj ocenjevali, da je Dunes Limited »slamnat« in da je pravi lastnik Ivan Zidar.

Postopki so se vlekli, podjetje pa je medtem nakazovalo denar Ivanu Zidarju oziroma njegovim podjetjem na Mavricijusu.

Dubai - robot policist
Tudi robotski in ne pravi policisti v Dubaju niso ugotovili nobenih nepravilnosti pri delovanju dubajskega poštnega nabiralnika, v katerega se je Zidarju stekal denar iz TKO. Vir: Twitter

»Samo v zadnjem letu je dubajsko podjetje iz Slovenije prejelo 300.000 evrov. Denar mu je Tovarna kovinske opreme nakazala na račun v davčni oazi Mauritius, ki leži v Indijskem oceanu,« so marca lani poročali pri necenzurirano.si.

Denar je šel na račun, ki ga obvladuje Najah Fze.

To je registrirano v eni od prostotrgovinskih con na širšem območju Dubaja, v lasti pa ima 98-odstotni lastniški delež TKO. Šlo je torej za izplačilo dela dobička.

Letno je tako TKO Zidarju prinašal še 300.000 evrov, »pravdno nesposobnemu« Zidarju pa je zagotavljal še vozilo s šoferjem. Kako je lahko nekdo tako bolan, da ne more v zapor, medtem pa vodi podjetje iz Slovenije, ki mu prinaša 300.000 evrov dobička letno, to razumejo samo slovenski sodniki.

Letno je tako TKO Zidarju prinašal še 300.000 evrov, »pravdno nesposobnemu« Zidarju pa je zagotavljal še vozilo s šoferjem.

Kako je lahko nekdo tako bolan, da ne more v zapor, medtem pa vodi podjetje iz Slovenije, ki mu prinaša 300.000 evrov dobička letno, to razumejo samo slovenski sodniki.

Zidar pa je medtem vse druge postopke zavlačeval in se ves čas skliceval na lastno slabo zdravje.

Celo postopek osebnega stečaja je bil na predlog Zidarja prekinjen, ker je iz njegovega ugovora izhajalo, da je pravdno nesposoben.

V vodo so padali tudi številni kazenski primeri.

Trije so zanj pravnomočno ustavljeni, saj je bil zaradi slabega zdravja iz njih izločen.

Odprtih je še pet kazenskih primerov, sodišče pa je pred dnevi zavrglo še obtožnico v primeru Reklamni inženiring, še en klavrn primer načrtnega izčrpavanja SCT-ja.

Zidar in direktor družbe Reklamni inženiring Mladen Sever naj bi s Severjevim podjetjem sklepala navidezne posle, s tem pa SCT oškodovala za dva milijona evrov.

Absurdi slovenskega pravosodja so se jasno pokazali tedaj, ko je njegova soproga kupovala nepremičnine na Obali, medtem ko je bil Ivan Zidar odvisen od - socialne pomoči.

Šest soobtoženih, ki so jim očitali pomoč pri sklepanju pogodb, je krivdo priznalo.

»Razlog, da je sodišče zavrglo obtožnico, je isti kot v ostalih primerih, in sicer procesna nesposobnost Ivana Zidarja. Zdravje mojega klienta se slabša, zato sem še bolj kot doslej prepričan, da nikoli več ne bo sposoben za sojenje,« je za TV Slovenija povedal Zidarjev odvetnik v kazenskih postopkih Boštjan Podgoršek.

Absurdi slovenskega pravosodja so se jasno pokazali tedaj, ko je njegova soproga kupovala nepremičnine na Obali, medtem ko je bil Ivan Zidar odvisen od - socialne pomoči.

Denar dežuje  Vir:Pixabay
Za Zidarja je denar kar deževal, obtožnice pa usihale. Vir: Twitter

Iz obtožnice, ki je njenemu možu in soobtoženim očitala naklepno črpanje denarja s SCT-jevega računa prek slamnatih podjetij na različne račune zakoncev Zidar je bilo razvidno, da sta med letoma 2004 in 2007 samo na več deset slovenskih bančnih računov skupaj položila blizu pet milijonov evrov, pologi denarja so sovpadali z dvigi Zidarjevih pomagačev v celovški banki Hypo.

Samo Zidarjeva žena je položila skoraj milijon evrov, nakazila so se vrstila skoraj vsakodnevno, vedno v majhnih zneskih, da ne bi pritegnila pozornosti Urada za pranje denarja, po enkrat pa je nakazala celo 100.000 in 300.000 evrov ter 1,5 milijona in dva milijona nekdanjih tolarjev.

Nikoli tudi ne bo mogoče razumno pojasniti, kako je mogoče, da Zidar v vsem tem času ni imel težav s plačevanjem stroškov bivanja v vili z bazenom v Ljubljani, odvetnikov ter medicinskega in drugega osebja, ko pa je bil že od leta 2016 v osebnem stečaju.

Da gre za fiktivni stečaj in najbrž lažno bolezen bi lahko sodišča na podlagi zakonodaje iz leta 2015 presodila že tedaj – pa niso.

Nikoli tudi ne bo mogoče razumno pojasniti, kako je mogoče, da Zidar v vsem tem času ni imel težav s plačevanjem stroškov bivanja v vili z bazenom v Ljubljani, odvetnikov ter medicinskega in drugega osebja, ko pa je bil že od leta 2016 v osebnem stečaju.

Zato smo decembra leta 2019 takratni pravosodni ministrici Andreji Katič, predsedniku okrožnega sodišča in drugim za to zadevo pristojnim poslali številna vprašanja o tem, zakaj Ivan Zidar še ni v zaporu.

Ministrstvo za pravosodje je odgovorilo, da je leta 2015 pripravilo novelo Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1F), ki je začela veljati 4. avgusta istega leta.

»Pred tem veljavna določba 24. člena ZIKS-1, ki je urejala razloge za odložitev izvršitve kazni zapora na podlagi zdravstvenega stanja obsojenca, je namreč zaradi normativne ohlapnosti dopuščala zlorabe tega instituta v praksi,« je zapisalo ministrstvo.

Z novelo ZIKS-1F se je spremenil razlog za odložitev kazni zapora na način, da »hujša bolezen« obsojenca sama po sebi ni več razlog na podlagi katerega je dopustna odložitev kazni, temveč je takšen razlog lahko le bolnišnično zdravljenje (nova 1. točka prvega odstavka 24. člena ZIKS-1) ali pa ugotovitev, da zavod za prestajanje kazni zapora v konkretnem primeru in za konkretno osebo ne more zagotoviti ustrezne zdravstvene oskrbe.

Obsojenec pa mora za namen odložitve oziroma prekinitve kazni zapora v rednih časovnih intervalih (vsak mesec!) predložiti novo potrdilo o obstoju razlogov za prekinitev oziroma odložitev kazni.

Sodišče
Zakaj je pravica ne le klencila, ampak naravnost pogorela v Zidarjevem primeru? Vir: Twitter

Obenem je bila z navedeno novelo ZIKS-1F dodatno urejena tudi možnost sodnika oziroma direktorja zavoda za prestajanja kazni zapora, ki odloča o odložitvi oziroma prekinitvi kazni, da v primeru suma zlorabe pridobi mnenje posebne zdravniške komisije, ki jo imenuje minister, pristojen za zdravje.

Iz kabineta ministra za zdravje so nam nato tedaj odgovorili, da zahteve za odločanjem »posebne zdravniške komisije v zadevi Ivan Zidar na Ministrstvo za zdravje« niso prejeli.

To pomeni, da sta imela predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik in direktor zavoda, določenega za prestajanje kazni možnost »podaljševati« Zidarjev izostanek s služenja zaslužene zaporne kazni na podlagi mesečnih potrdil, pa tudi podvomiti v to, da so upravičena in preveriti, ali Zidar s svojimi potrdili zavaja.

Iz kabineta ministra za zdravje so nam odgovorili, da zahteve za odločanjem 'posebne zdravniške komisije v zadevi Ivan Zidar na Ministrstvo za zdravje' niso prejeli.

Marjanu Pogačniku, predsedniku ljubljanskega okrožnega sodišča smo zato decembra 2019, še za časa življenja Ivana Zidarja poslali naslednje pismo:

»Spoštovani gospod Marjan Pogačnik,

iz kabineta ministrice Andreje Katič so nas v zvezi s spodnjimi vprašanji napotili na Vas, zato prosimo za odgovore na naslednja vprašanja:

1. Kakšni so konkretni razlogi, da je Ivan Zidar kljub dejstvu, da mu je pred osmimi leti dosojena pravnomočna zaporna kazen - še vedno na prostosti?

2. Zakaj Ivan Zidar ni bil napoten na prestajanje kazni, če je potrebno tudi s tiralico in privedbo, če se je pozivom izmikal?

Znano je namreč, da je tožilstvo že pred štirimi leti naznanilo, da meni, da se je Ivan Zidar, ki je bil aretiran leta 2008 v zadevi 'Čista lopata', nato sojenjem - izogibal.

3. Ali se je - glede na preteklo časovno obdobje več let - Ivan Zidar res izognil tudi prestajanju pravnomočno dosojene zaporne kazni?

Ali lahko sklepamo, da je sodni sistem skupaj s pravosodjem 'pozabil' na Ivana Zidarja?«

4. Če je razlog, da Ivan Zidar ni odslužil dosojeno kazen morda to, da je 'bolan' ali pa prestar, nas zanima, koliko še državljanov (konkretno, številke?) je bilo iz istih razlogov v preteklih osmih letih oproščeno prestajanja zaporne kazni?

5. Ali je sodišče sploh preučilo razkritja medijev, da je Ivan Zidar, domnevno za prestajanje zaporne kazni 'preveč bolan', hkrati dovolj zdrav, da je večkrat potoval v tujino, se ločeval, razglasil osebni bankrot, torej je opravilno sposoben in zmožen vsega naštetega.

6. Ali lahko sklepamo, da je sodni sistem skupaj s pravosodjem pozabil na Ivana Zidarja?«

Andreja Katič
Ministrica Katičeva je pripravila dober zakon, ki pa ga sodniki v primeru Ivana Zidarja - sploh niso uporabili... Vir: Twitter

Sodišče je le deloma odgovorilo na zgornja vprašanja in to tako, da je zapisalo, da o »zadevah glede izvrševanja kazni zapora odloča predsednik sodišča.«

Odgovor sodišča bi lahko šteli za ustrezno utemeljenega, če primer Zidar ne bi tako izstopal in če Zidarja medtem ne bi videvali tudi v javnosti, kjer ni kazal prav nobenih bolezenskih znakov.

»Obsojenemu Ivanu Zidarju je bila v zadevi II K 24015/2010 izvršitev pravnomočno izrečene zaporne kazni pred njenim nastopom s sklepom I Ikz 24015/2010 z dne 18. 11. 2016 odložena za čas, dokler traja zdravljenje bolezni obsojenca, in sicer iz razloga, ker obsojencu v zavodu za prestajanje kazni zapora ni mogoče zagotoviti ustrezne zdravstvene oskrbe. Obsojeni je bil s strani sodišča pozvan na nastop kazni, vendar je v zakonskem roku zaprosil za odlog izvršitve kazni, kar mu je sodišče ugodilo, kot že pojasnjeno. Kot smo prav tako že pojasnili, odlog izvršitve kazni velja za čas zdravljenja obsojenca. V tem času pa mora obsojeni sodišču predložiti zdravniška potrdila o nezmožnosti za prestajanje kazni. Ko in če bo razlog za odlog prenehal, se bo kazen izvršila. Sodišče je v postopku odločanja o odlogu izvršitve zaporne kazni odločalo na podlagi zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, v sestavi izvedencev, specialistov ustrezne stroke glede na zdravstveno stanje obsojenca.

Sodišče s podatki oziroma z razkritji, kot navajate v svojem vprašanju, ni seznanjeno, prav tako skladno s Sodnim redom in Zakonom o medijih ne more dajati odgovorov in komentirati vaših sklepanj, ki jih podajate v nekaterih svojih vprašanjih.«

Ta odgovor bi lahko šteli za ustrezno utemeljenega, če primer Zidar ne bi tako izstopal in če Zidarja medtem ne bi videvali tudi v javnosti, kjer ni kazal prav nobenih bolezenskih znakov.

Sodišče je namreč Zidarju že dvakrat za leto dni odložilo odhod za zapahe na podlagi ugotovitev izvedencev, da zaradi slabega zdravja za prestajanje kazni ni in ne bo sposoben.

Ocenilo je, da izpolnjuje pogoj hujše bolezni, kar je bil eden od razlogov, da po takrat veljavnem zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij ni bil sposoben prestajati zapora.

S tretjo prošnjo novembra 2015 pa Zidar ni bil uspešen, saj je okrožno sodišče januarja v skladu s spremenjenim zakonom presojalo zgolj, ali je na bolnišničnem zdravljenju, zato se je postopek odločanja o tem, ali je sposoben za prestajanje kazni ali ne - začel znova.

Prav tako je simptomatično, da ne sodišče in ne pravosodno ministrstvo nista odgovorila na vprašanje, koliko je še podobnih primerov, kot je bil Zidarjev. Očitno ne veliko, sicer se pristojni ne bi zavili v molk.

Prav tako je simptomatično, da ne sodišče in ne pravosodno ministrstvo nista odgovorila na vprašanje, koliko je še podobnih primerov, kot je bil Zidarjev.

Očitno izjem, kot so jo storili v Zidarjevem primeru ni veliko, sicer se pristojni ne bi zavili v molk.

Nato smo 11. januarja 2020 tedanji pravosodni ministrici Katičevi poslali še dodatna vprašanja.

»Glede na to, da nam predsednik Okrožnega sodišča ne odgovarja na vprašanja v zvezi s pravnomočno obsojenim Ivanom Zidarjem - ali kot ministrica v tem zaznavate znake koruptivnosti, oziraje na dejstvo, da je bil Ivan Zidar desetletja pomemben član stranke, ki se je naposled preoblikovala v stranko SD?

2. Glede na neodzivnost pristojnih na Okrožnem sodišču v zadevi Ivan Zidar, ali namreč lahko sklepamo, da se sodišče izogiba, da pravnomočno obsojenega Ivana Zidarja pozove in napoti na prestajanje dosojene zaporne kazni?

Zidarjev primer je dokaz, da aretacija in dokazana krivda ter razsodba niso nujno pogoj, da obsojenec konča v zaporu. Vir: Twitter

3.  Ali je po Vašem vedenju pristojen sodnik oziroma direktor zavoda za prestajanja kazni zapora, ki odloča o odložitvi oziroma prekinitvi kazni, na podlagi novele ZIKS-1F v zadevi obsojenega Ivana Zidarja zaprosil za mnenje posebne zdravniške komisije, ki jo imenuje minister, pristojen za zdravje?

4. Zanima nas, koliko državljanov (konkretno, številke?) je bilo iz razloga, da so 'bolani' ali pa prestari v preteklih osmih letih oproščeno prestajanja zaporne kazni, na način, da v zaporu niso prebili niti enega samega dneva kljub pravnomočni sodbi?«

Sledil je še en suhoparen in skop odgovor, češ da ministrstvo pač ni pristojno za to, kako pravosodni organi spoštujejo Zakon o medijih, glede števila prošenj za oprostitev prestajanja kazni pa da nimajo podatkov.

Medicinska fakulteta v Ljubljani
Da je ostal nekaznovan se lahko Ivan Zidar zahvali strokovnjakom Medicinske fakultete, ki so spisali zanj ugodna mnenja. Okrožno sodišče njihove verodostojnosti nikoli ni preverilo z drugo za to zadevo s strani mnistra za zdravje imenovano komisijo - tako kot zakonodaja izrecno narekuje, čeprav bi to lahko storilo in je v veljavo podanih ocen dvomilo tudi tožilstvo. Na fotografiji: Medicinska fakulteta. Vir: Google Street View, posnetek zaslona.

»Že omenjene zakonske rešitve smo pripravili na podlagi številnih opozoril, da veljavna zakonodaja dopušča preveč prostora za zlorabe sicer povsem legitimnega instituta odložitve prestajanja zaporne kazni,« so zapisali v ministrstvu.

Ampak očitno je, da so ti zakoni še vedno »luknjičavi«.

Za takšne so se pokazali prav v primeru razvpitega Ivana Zidarja.

Mediji so ga poimenovali za gradbenega barona. Vir: Twitter

Ministrstvo za pravosodje podatkov o izogibanju zaporu tako ni imelo in jih menda še vedno nima, okrožno sodišče v Ljubljani pa jih seveda ima, vendar jih predsednik sodišča Marjan Pogačnik ni želel razkriti in molči, pa čeprav je s tem kršil tudi Zakon o medijih.

Predvsem pa noben zakon ne pomaga, če ga sodniki ignorirajo.

Obenem pa sodniki, ki so odločali o Zidarjevem odhodu v zapor nikoli niso podvomili o tem, da jih Zidar morda zavaja in nikoli niso zadostili veljavni zakonodaji in zaradi suma zlorabe pridobili mnenje posebne zdravniške komisije, ki jo imenuje minister, pristojen za zdravje.

Ministrstvo za pravosodje podatkov o izogibanju zaporu nima, okrožno sodišče pa jih ima, vendar jih Marjan Pogačnik noče razkriti in molči, pa čeprav s tem krši tudi Zakon o medijih.

Namesto z dolgotrajnim sojenjem bi lahko o Zidarjevem stanju odločila tudi komisija pravosodnega miniostrstva.

Toda pristojni za Zidarjev primer te možnosti niso izkoristili.

Sodišča očitno tudi nikoli, razen leta 2015, niso zahtevala dokazov, da je Zidar res potreben bolnišničnega zdravljenja.

Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan pogačnik. Vir: Twitter
Dolgoletni predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik. Vir: Twitter

Tudi dejstvo, da se je ob tem pravdal (pred tem pa zamenjal ključavnice na družinski hiši) s soprogo glede premoženja Okrožnega sodišča v Ljubljani ni prepričalo, da bi bil morda vendarle sposoben prestajati kazen.

Za to pa seveda nosi veliko odgovornost tudi predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik, ki je bil končna instanca, ki je odločala o Zidarjevem prestajanju kazni in je imel možnost, da Zidarjevo stanje še dodatno preveri – pa tega očitno ni storil.

Le zakaj ne?

In zakaj predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik na naša vprašanja ni odgovoril?

Zakaj je odločil, da Zidar ne laže in ne simulira bolezni - čeprav bi to lahko preveril z neodvisno komisijo, ki bi jo določil zdravstveni minister?

Zakaj Marjan Pogačnik tega ni naredil? 

Ali se je Ivan Zidar zaporu izognil zato, ker je bil tako zelo bolan ali zato, ker si je pomagal z zvezami in podkupninami?

Tega seveda ne moremo z gotovostjo vedeti.

Je pa nedvomno jasno, da Pogačnikovo ravnanje vzbuja velik sum, še posebej zato, ker se je izogibal odgovorom na naša vprašanja.

Iz zapisanega pa sta očitni vsaj dve, novi dejstvi: prvič, da je o prestajanju Zidarjeve kazni na koncu odločal Marjan Pogačnik in drugič, da predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča s pomočjo neodvisne komisije nikoli ni preveril sumljivih mnenj izvedencev, ki so Zidarja leta in leta reševali pred zaporom.

Iz zapisanega pa sta očitni vsaj dve, novi dejstvi: prvič, da je o prestajanju Zidarjeve kazni na koncu odločal predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča in drugič, da Marjan Pogačnik s pomočjo neodvisne komisije nikoli ni preveril sumljivih mnenj izvedencev, ki so Zidarja dolga leta reševali pred zaporom. 

Jasno je zato, kdo je Zidarja s svojim ravnanjem reševal pred zaporom – predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča in Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.

Glede na to, da v tem primeru kljub sumom o Zidarjevih zlorabah predvsem predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani ni izkoristil vseh možnosti za neodvisno preverjanje zdravstvenega stanja obsojenega Ivana Zidarja in ni vztrajal, da je po novi zakonodaji zgolj bolnišnično zdravljenje lahko upravičen razlog za izogibanje zaporni kazni, pa bo tudi ljubljansko okrožno sodišče še naprej omadeževano s sumom korupcije in prepričanjem mnogih, da to reševanje očitno (navkljub bankrotu) zelo bogatega Zidarja - ni bilo zastonj.

Predvsem pa nikoli ne smemo pozabiti, da je bil Ivan Zidar, ne glede na vse, kar so zgradila podjetja, ki jih je vodil, na koncu življenja predvsem obsojeni kriminalec, ki je opeharil in pahnil v obup ter na rob preživetja mnoge, ki nakradenega nikoli ni vrnil in ki dejansko nikoli ni bil kaznovan in ne plačal cene za zločine, ki jih je storil.

Delite članek