Praznik, ko obeležujemo dogodek, ki se ni zgodil (takrat)

Danes Slovenci obeležujemo dela prosti državni praznik, t. i. dan upora proti okupatorju. Praznik, ki se je predhodno imenoval Dan Osvobodilne fronte (oz. le Dan OF), naj bi obeleževal ustanovitev te organizacije leta 1941.

Že dan prej

Dejansko je bila OF oz. kot se je prvotno imenovala Protiimperialistična fronta (PIF) ustanovljena že dan prej, 26. aprila 1941, v ljubljanski Rožni dolini. V vili Josipa Vidmarja so se zbrali predstavniki komunistične partije (Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler), Sokolov (Josip Rus), Krščanskih socialistov (Tone Fajfar) in kulturnih delavcev (Ferdo Kozak, Franc Šturm in že omenjeni Vidmar).

Sestanek je bil sklican na pobudo komunistov in preostale predstavniki so bili dani pred dejstvo, da se pridružijo partiji v boju proti imperialistom (Združenemu kraljestvu, Franciji, ZDA, itd.) in ne proti okupatorjem (Italiji, Nemčiji, Madžarski in Neodvisni državi Hrvaški), ki so zasedle slovensko ozemlje.

To je bilo v skladu s tedanjo svetovno komunistično politiko, katero je vodila Kominterna (pod vplivom Sovjetske zveze), saj so bili v tem času Sovjetska zveza in Tretji rajh še vedno zaveznici v boju proti »imperialistom«. Francija je bila v tem času že okupirana (kot Jugoslavija), Združeno kraljestvo je bilo edino upanje za okupirano Evropo, medtem ko so ZDA še vedno zagovarjale izolacionistično politiko.

Nacisti in komunisti skupaj za 1. maj

Sodelovanje med nacisti in komunisti je bilo tudi vidno ob prvemu obeleževanju praznika dela 1. maja 1941 v Trbovljah, ko so lokalni komunisti sodelovali v slovesni paradi skozi to zasavsko mesto. Ko so nacisti leta 1933 prišli na oblast, so 1. maj razglasili za državni praznik nacionalnega dela (Tag der nationalen Arbeit), ki je z okupacijo (severnega dela) Slovenije postal tudi novi praznik Slovencev.

Protiimperialistična fronta se je preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda šele potem, ko je Nemčija (skupaj s zavezniki) 22. junija 1941 napadla dotedanjo zaveznico Sovjetsko zvezo, s čimer se je prekinilo dotedanjo sodelovanje nacistov in komunistov, ter stari »imperialistični« nasprotniki so postali novi zavezniki Sovjetske zveze (in komunistov). Sovjetska zveza je preko Kominterne pozvala vse druge komunistične partije, da so zasukale svoje stališče proti nacistom.

Formalno zavezništvo v sklopu OF med različnimi skupinami se je dejansko končalo 1. marca 1943, ko je bila podpisana t. i. Dolomitska izjava, s čimer je komunistična partija tudi formalno prevzela vodilno vlogo v OF.

Še drugi (ne)prazniki

S praznovanjem dneva OF je bil v nekdanji Jugoslaviji povezan tudi dan vstaje naroda SR Slovenije. Ta republiški praznik se je obeleževal 22. julija, na še en dogodek leta 1941, ko so pripadniki partizanske Rašiške čete v Tacnu ustrelili in hudo ranili slovenskega pomožnega policista in tolmača v nemški (policijski) službi Franca Žnidaršiča.
Žnidaršič, ki je bil pred vojno poveljnik orožniške postaje v Šentvidu, je v skladu s takratno (mednarodno) zakonodajo ostal na svojem delovnemu mestu in je bil posledično nevaren komunistični partiji. Slednja je bila namreč od avgusta 1921 prepovedana v predvojni Jugoslaviji, zaradi organizacije atentatov na državne predstavnike in pozivov k oboroženi revoluciji. Orožnik Žnidaršič je tako že pred drugo svetovno vojno preganjal komuniste in je poznal njihovo delovanje kot posameznike, zaradi česar je bil nevaren.

Tako se je 22. julija dejansko praznovalo začetek državljanske vojne in ne začetek upora proti okupatorjev. Vsaj dva druga predhodna dogodka bi si bolje zaslužila praznovanje. 16. julija 1941 je bil v dolini Besnici, ob cesti Podgrad – Veliko Trebeljevo, dejansko ubit nemški okupatorski vojak s strani Zaloške partizanske grupe. To je prvi tak dogodek s strani partizanov, a še vedno ni prvi primer oboroženega upora proti okupatorju.

To se je dejansko zgodilo že 13. maja 1941 na Mali Gori pri Ribnici, ko so se trije pripadniki Tigra spopadli s italijansko policijsko patruljo, katero so sestavljali štirje karabinjerji in tri nekdanji jugoslovanski orožniki. Pozneje sta na pomoč prišla še dva italijanska vojaška oddelka, oborožena z minometi in mitraljezi. V spopadu je umrl eden izmed Tigrovcev, Danilo Zelen, ki je bil vojaški poveljnik organizacije, ki se je borila proti italijanskemu okupatorju na slovenskem ozemlju že dolgo pred PIF/OF; vse od leta 1927. A zaradi tega ker je Tigr ni bil pod kontrolo komunistov, je bila njihova prva bitka (in žrtev) z okupatorjem leta 1941 zamolčana vse do leta 1991, ko se je osamosvojila Slovenija.