Poslovil se je David Tasić, eden od »četverice« iz procesa JBTZ, ki preiskovalcem »ni želel priznati pod nobenim pogojem«

V 58. letu starosti je umrl David Tasić, eden izmed štirih obtoženih v aferi JBTZ. Vojaški preiskovalci so imeli v priporu največ težav prav z njim, ker ni želel biti tisti, »ki bo zajebal in izdal.« Takšen je bil do konca.

Vojaško sodišče je leta 1988 Davida Tasića poleg Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Francija Zavrla obsodilo na zapor, zaradi izdaje vojaške skrivnosti.

Obsodbo so pozneje sodišča v Sloveniji razveljavila.

Med letoma 1981 in 1989 je bil David Tasić novinar in urednik pri časopisu Mladina. Osebno sem ga spoznal tedaj, ko sem bil tudi sam član redakcije Mladine. Na dan, ko so ga aretirali, sem odpotoval na Hrvaško in dobro se spomnim vznemirjenja, ko smo v redakciji ugotovili, da je tudi David Tasić »izginil.«

Izkazalo se je, da so ga aretirali, zaradi vojaškega dokumenta, ki je nakazoval, da bi tedanja JLA, o kateri smo zelo kritično poročali, lahko uporabila silo tudi izven vojašnic.

Vojaški organi Jugoslovanske ljudske armade (JLA) so 31. maja 1988, le dobro uro po aretaciji Janeza Janše, zaprli tudi podoficirja JLA Ivana Borštnerja.

V imenu vojaških preiskovalnih organov je nato Služba državne varnosti (SDV) 4. junija aretirala še novinarja Mladine Davida Tasića. Odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl pa se je dober teden pozneje, da bi se izognil aretaciji, umaknil v psihiatrično bolnišnico.

Vojaško tožilstvo je četverico obtožilo zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti. Razlog za aretacijo Janše je bila najdba tajnega vojaškega dokumenta, podčrtanega »z zelenim flomastrom«, ki so ga slovenski pripadniki Službe državne varnosti konec aprila 1988 našli v računalniškem podjetju Mikroada, v katerem je bil Janša zaposlen.

Dokument so našli, ko so skušali ugotoviti, kako je prišla v javnost razprava Milana Kučana na 72. seji Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije.

Konec julija tistega leta je senat vojaškega sodišča Borštnerja obsodil na štiri leta zapora, Janšo in Zavrla na poldrugo leto zapora, Tasića pa na pet mesecev. Zgolj zaradi nameravanega razkritja državne skrivnosti.  

Sredi oktobra 1988 je Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu potrdilo sodbo ljubljanskega vojaškega sodišča, Tasiću pa kazen zvišalo na deset mesecev zapora. Četverico so pogojno izpustili na začetku avgusta 1989.

Vsi ti dogodki so v Sloveniji sprožili val protestov, saj je javnost omenjeno aretacijo doživela kot poskus omejevanje svobode govora.

Tasić je ostal v lepem spominu tudi svojim nekdanjim zasliševalcem, predvsem poznejšemu načelniku vKOS-a Aleksandru Vasiljeviću, ki je preiskoval primer JBTZ.

Takoj po aretaciji so se namreč v vojaških zaporih na Metelkovi nadaljevala zasliševanja Janše, Borštnerja in Tasića.

Borštner je s svojim priznanjem postal za zasliševalce bolj ali manj nezanimiv, zato so se vojaški kontraobveščevalci in preiskovalni sodnik Ranić skoncentrirali na Janšo in Tasića.

Z Janezom Janšo se je večinoma pogovarjal Aleksandar Vasiljević, ki je v tem času vodil prvi oddelek Varnostne uprave Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, zadolžen za kontraobveščevalno dejavnost.

S Tasićem se je medtem pogovarjal tudi Emin Malkoč, pomočnik načelnika varnostnega organa JLA v deveti armadi. Vsi pogovori so bili tajno in avdio in televizijsko snemani.

Pogovori so bili naporni in nekaj časa neuspešni, kar je vojaškim obveščevalcem povzročalo veliko težav. Janša je na primer trdil, da je dokument dobil po pošti skupaj z »Narodno armijo.«

Prav zato, da bi bil postopek čimbolj uspešen je preiskovalni sodnik v skladu s takratnim Zakonom o kazenskem postopku dovolil, da v preiskovalnem postopku vse zaprte zaslišujejo vojaški varnostni organi. Toda tudi Tasić ni želel povedati, ali je in komu je izročil sporni dokument, Janša pa je še naprej vztrajal pri svoji zgodbi o anonimnem sprejemu pošiljke.

Medtem je vojaški preiskovalni sodnik na podlagi skupne izjave mladinskih glasil posumil, da bi uredniki teh medijev utegnili vedeti še kaj več in jih je povabil na zaslišanje. Med zaslišanimi je bil tudi Zavrl, ki je zanikal, da bi od kogarkoli dobil takšen dokument.

Toda nekje med 12. in 15. junijem je prvi klonil Janez Janša, ki je Aleksandru Vasiljeviću med pogovorom priznal, da mu je sporni dokument izročil Franci Zavrl skupaj z časopisom »Narodna armija«, zato ker se je Janša pač ukvarjal z vojaško problematiko in se je povelje nanašalo na vojaške zadeve.

»Priznal je, ves ta del je priznal,« se bo kasneje v tedniku Duga spominjal Janšinega priznanja Aleksandar Vasiljević. »Toda najtežja muka je bila z Davidom Tasićem, s tistim Srbom. On ni želel priznati pod nobenim pogojem. In to zato, ker je bil fant obremenjen s tem da bo, če bo prišlo na plan vse o tem, kako so bili dokumenti ukradeni in kakšna je bila njihova pot, sum najprej padel na njega kot Srba, da je on zajebal in izdal. Z njim je bilo grozno mučenje.«

Naslednji dan po Janševem priznanju se je Aleksandar Vasiljević znova pogovarjal z Davidom Tasićem. Odšla sta v park, sedla na klop in tam mu je Aleksander Vasiljević brez prisotnosti kamer in mikrofonov razložil, da so priznali že vsi in da molči samo še on, ki da prav zato, ker ga je strah, da ga bodo ostali zaradi tudi njegovega srbskega porekla obtožili za izdajo, še naprej nosi svojo glavo na tnalo.

Po tem pogovoru je Tasić končno priznal, da je sporno povelje dobil od Borštnerja in da ga je izročil naprej Zavrlu, ker sam pač ni služil vojske in se na vojaške zadeve ne spozna. S tem se je veriga zaprla in od tega trenutka naprej je mogoče govoriti o »procesu proti četverici.«

Četverica je bila po tedanji rigidni, toda »pozitivni zakonodaji« v SFRJ sicer obsojena, je bila pa tudi ta jugoslovanska zakonodaja že tedaj v nasprotju z evropsko prakso, po kateri se ob razkrivanju vojaških zadev, ki so pomembne za javnost, novinarje ne sme obsojati. In tega se je javnost pričela zavedati prav tedaj.

Omenjeni proces – in žrtev, ki so jo s tem nase sprejeli vsi obsojeni – sta bila za Slovenijo pomembna, saj je država nato, po razglasitvi neodvisnosti, spremenila zakonodajo in jo uskladila s sodobnimi demokratičnimi standardi.

Vse to pa je vplivalo tudi na zahteve po neodvisnosti Slovenije, kar je ves čas podpiral tudi David Tasić.

Leta 1989 je David Tasić zapustil uredništvo Mladine in se poslovil od novinarstva.

Ustanovil je eno prvih neodvisnih zasebnih založb v Sloveniji, Založbo Karantanija. Od leta 1999 se je ukvarjal tudi s faleristiko – vedo, ki preučuje odlikovanja in njihovo zgodovino.

Ustvaril je nekaj zgodovinskih zbirk odlikovanj iz obdobja socialistične Jugoslavije, Kraljevine SHS, Kraljevine Jugoslavije, Kraljevine in Kneževine Srbije, Kraljevine in Kneževine Črne gore ter Avstro-ogrske monarhije, evropskih odlikovanj in sokolskih značk z območja nekdanje Jugoslavije ...

Z Davidom sva se v zadnjih letih še nekajkrat srečala. Zanimivo se mu je zdelo, da sem se nekoč v njihovo zgodbo tudi sam raziskovalno ter novinarsko poglobil in zbral tudi pričevanja tistih, ki so bili v prelomnem času »na drugi strani.«

Za razliko od nekaterih, ki so razkrivanje podrobnosti iz poteka preiskave vojaških preiskovalcev tedaj ozko videli kot akt izdaje ali pajdašenja s »sovražnikom«, ne pa kot zbiranje pomembnih zgodovinskih dejstev in pričevanj, je bil njegov pogled na to obdobje veliko bolj kompleksen.

Njegove ocene so bile stvarne, novinar v njem pa je živel do konca, zato ga je zmeraj zanimalo, kako na iste zadeve gledajo drugi, tudi tisti v nekdanji JLA, s katerimi smo se v Mladini in vsej Sloveniji tedaj znašli na razpotju.

Bil je in ostal – novinar, radoveden človek, ki je svojo in radovednost drugih nato v naslednjih letih uspešno zadovoljeval skozi knjižne projekte.

Razkazal mi je tudi medalje, ki jih je imel zložene v številnih škatlah in eno nato odličje tudi podaril mojemu sinu. Prav nenavadno se mi je zdelo, da je nekdo, ki je s svojimi kritičnimi članki in razkrivanjem mahinacij nekdanje JLA, tako uspešno sesuval to vojsko, po drugi strani pokazal tudi tako veliko zanimanje za ordene in medalje, s katerimi so različne vojske nagrajevale predvsem vojake in oficirje.

Tudi tiste, ki jim je Tasić s svojimi članki uničeval javno podobo njihove vojske.

Ampak to je bil David Tasić. Naš, predvsem pa drugačen, originalen, samosvoj. In pozitivno trmoglav.

Počivaj v miru, David.