Pahorjevo jamranje razkriva: Evropska unija potiska Srbijo na stranski tir, vroč kosovski krompir pa prepušča ZDA

Nekdanji slovenski predsednik Borut Pahor je v petek na družbenem omrežju X sporočil, da odstopa od kandidature za naslednika Miroslava Lajčaka.

V besedilu z naslovom "Pojasnilo", namenjenem slovenski javnosti, Pahor v sedmih točkah opisuje, zakaj se je v zadnjem trenutku odpovedal vlogi posrednika v dialogu med Beogradom in Prištino. Rok za prijavo se je iztekel dve uri kasneje, v petek pozno popoldne.

Zakaj te čudi, da suverenost predajajo ZDA in čakajo na razplet volitev tam?

Saj si ti sam, osebno ves živčen nenapovedano letel na ambasdo ZDA kot predsednik vlade in tam moledoval za javno podporo Washingtona za čimprejšnji podpis arbitražnega sporazuma.

Ti si idealen pudelj. pic.twitter.com/d3rrkdUK6f

— SloDejstva (@SloDejstva) January 3, 2025

Kaj se je v manj kot letu dni tako drastično spremenilo, da se je Pahor v začetku leta 2025 odrekel vlogi, za katero se je na vse kriplje boril?

Spomnimo, Lajčak je Pahorja za svojega naslednika predlagal lani.

Pahor se je že videl v čevljih prištinskega guvernerja, ki bo vedril in oblačil v Beogradu, a je načrt padel v vodo, saj je takratni visoki predstavnik EU za zunanjo politiko Josep Borrell Lajčaku podaljšal mandat do konca januarja 2025. medtem je Trump zmagal na predsedniških volitvah v ZDA, Evropska unija pa se preveč ukvarja s svojimi problemi in z Ukrajino, zato je ponudba za posebnega odposlanca EU za dialog med Beogradom in Prištino čez noč izgubila ne le težo, ampak tudi glamur.

»Za razliko od ostalih treh mest za posebne odposlance Evropske unije (za srednjo Azijo, mirovni proces na Bližnjem vzhodu in v Zalivu), za katere bo njihov mandat predvidoma trajal po dve leti, bi odposlancu za dialog (Beograda in Prištine) potekel že po enem letu. To dejstvo in sporočilo, ki ga takšna odločitev (EU) nosi – sta popolnoma napačna,« je ocenil Pahor.

V nadaljevanju ugotavlja, da se mu je po vrsti »neuradnih pogovorov končno posvetilo, da (Bruselj) za mesto posebnega odposlanca pravzaprav išče diplomata, ne politika«.

Pahor ni diplomat, s politiko se ukvarja že od študentskih dni, sprva v Zvezi komunistov, pozneje v naslednicah nekdanje partije.

Osebno meni, da bi bilo bolje, če bi »Lajčaka nadomestil politik, ker je prišel čas za politično intervencijo, seveda po navodilih visoke predstavnice« Kaje Kallas. Na tistem mestu nehote razkrije, da s Kallasovo ni v najboljših odnosih, saj v isti sapi pravi, da je ocena, »da bi bil lahko zaradi svojih prejšnjih visokih političnih funkcij svojeglav« neutemeljena.

Težko si je predstavljati, da bi se Pahor, vedno vdan volji Bruslja in Washingtona, nenadoma odtrgal od svojih političnih mentorjev in postal »samovoljen«, zato glavni razlog za njegov umik iz dialoga med Beogradom in Prištino leži v 3. točki »Pojasnila«, v kateri razkriva, da je »slišal, da se bo odposlancu za dialog zmanjšal proračun, prav tako njegov kabinet«.

Znano je, da se za to zavzema Evropski parlament, kar je Pahor komentiral z besedami, da »gre za še eno slabo sporočilo o resnični posredniški vlogi odposlanca, in to le za enoletni mandat«.

Narcisoidni slovenski politik, ki mu je v mladih letih zaradi pretirane skrbi za lastno zunanjost Mladina nadela posmehljiv vzdevek Barbika, slovenski mediji pa so mu pozneje dodali nič manj posmehljiv naziv Kralj instagrama, je tri desetletja pozneje skušal pred domačim občinstvom vsaj deloma rešiti svoj sloves »strokovnjaka za Balkan«, zato je mimogrede poudaril, da »njegovi osebni pogledi na širitev EU odstopa od uradne politike Evropske unije«.

Skratka, ugotovil je, pravi, da (Kallasova) ne razume njegovega stališča, da mora EU v članstvo sprejeti »vseh šest držav, v paketu«.

»Razumem, da je mamljivo zagovarjati čim hitrejši sprejem Črne gore in morda Albanije. Toda z vidika geopolitične stabilnosti regije in dialoga med Prištino in Beogradom lahko takšen pristop namesto spodbude postane ovira,« ocenjuje Pahor.

Kot peti razlog za opustitev kandidature za odposlanca navaja, da ga je šokiralo spoznanje, da njegovi »sogovorniki v Beogradu in Prištini« menijo, da je zanje veliko pomembnejše in še bolj usodno, kako so potekale ameriške, ne pa evropske volitve, kar govori samo zase in o avtoriteti širitvenega procesa (EU) v regiji.

Nazadnje kot zadnji, sedmi razlog za odstop od kandidature za visokega predstavnika EU navaja izvolitev rojakinje Marte Kos za komisarko za širitev Evropske unije, ki »tudi moji kandidaturi ni bila v prid,« ker Bruselj bi težko izbral še drugega politika za nadzornika širitve iz Slovenije.

Poleg tega je javna skrivnost, da Marta Kos ne mara Pahorja, ker je v zadnjih letih obrnil ploščo in se približal Janezu Janši in slovenski desnici ter se oddaljil od slovenskih socialnih demokratov in bolj levega dela politike nasploh.

Na koncu, kljub vsemu naštetemu, Pahor Srbiji in Evropski uniji ponuja storitve svojega zavoda »Prijatelji Zahodnega Balkana«, katere ustanovitelj in direktor je.

To, da je Pahor tako nenadoma obupal, ni slaba novica za Srbijo, saj gre za politika, ki tudi na domačih tleh ima težave s priljubljenostjo, med drugim zato, ker je zamočil razmejitev s Hrvaško, kar je problem, ki tudi do danes ni rešen ne v Piranskem zalivu in ne na celini in ki ima v karieri, kar zadeva zunanjo politiko, eno stalnico: Že od začetka 90-ih je goreč zagovornik »neodvisnega Kosova«.

Tako se je svojim zahodnim delodajalcem pogosto ponujal kot »strokovnjak za področje« Balkana, ki bi znal Srbe prepričati, naj se odrečejo svoji južni pokrajini in bi mu morda uspelo pridobiti tudi priznanje Beograda. Lahko bi rekli, da je šlo za Pahorjev življenjski projekt, zato si v tej luči ni težko predstavljati, kako težko mu je bilo, ko mu je spodletelo kot Lajčakovemu nasledniku.

TV Slovenija je v petek zvečer na kratko objavila, da bo Lajčaka zamenjal »diplomat iz Danske«, njegovega imena pa ni navedla.

Pahorjeva »pojasnila«, ne glede na to, kako prozaična so bila, so vseeno razkrila, da EU tako izgublja interes za posredovanje med Beogradom in Prištino, da celo krči sredstva, namenjena za to.

In to je še posebej prizadelo Pahorja, ki je vajen življenja na »visoki nogi«. In zato mu razpis več niti ni posebej dišal, ker se mu funkcija ni več zdela ne donosna ne posebej pomembna.

Če gre verjeti Pahorju, se torej do ZDA vazalna EU odpoveduje frontalnemu reševanju »kosovskega vprašanja« in ga prepušča novi administraciji Bele hiše.

Pahorjev poraz na mednarodnem prizorišču pomeni tudi, da bo komisarka Marta Kos poskušala v EU čim prej »stlačiti« vsaj eno ali dve balkanski državi. Nobena le-teh, po vsej verjetnosti - ne bo Srbija.

Če bosta Albanija in Črna gora res vstopili v EU pred Srbijo, je jasno, da bo zaradi pogojevanja Tirane vstop Srbije veliko težji, čeprav si razvojno zasluži boljšo in hitrejšo obravnavo.

Pahorjeva pojasnila so tudi potrdila, da EU potiska Srbijo na stranski tir, zato je logično, da izgublja interes za reševanje spora med Beogradom in Prištino, saj EU diplomatski vroč krompir prepušča Trumpovi administraciji.

Kar ni dobra novica niti za Albina Kurtija, šefa začasnih prištinskih institucij, ki mu je Trump manj naklonjen kot Biden.