Mineva 26 let od uboja "dobrega človeka iz Negove"

V Jurovskem dolu, prijetni vasici sredi Slovenskih goric, na majhnem in lično urejenem vaškem trgu danes prav nič ne spominja na to, da se je tam pred 25 leti na tem mestu zgodil prvi in doslej edini uboj kakšnega pomembnega politika pri nas. Ivan Kramberger je namreč to vsekakor bil. Na volitvah za predsednika predsedstva SR Slovenije spomladi 1990 mu je glas zaupal skoraj vsak peti volivec, bržkone še večjo podporo pa bi dobil tudi na volitvah leta 1992, če bi jih doživel.

Nekoč je krogla, izstreljena v idiličnem Jurovskem Dolu, končala politično kariero Ivana Krambergerja, znanega tudi kot “Dobrotnik iz Negove“. Četrt stoletja kasneje pa je postavitev spominskega obeležja pokojnemu predsedniškemu kandidatu ustavilo morilčevo nasprotovanje.

Ivan je zmeraj trdil, da je predvsem nasprotnik komunizma. "Kučana visoko spoštujem, on je velik človek. Če bom predsednik, mu bom naredil še večji spomenik, kot ga ima Kardelj, ker si ga zasluži. Volivce pa opozarjam, ne volite ga, ker je komunist. V ozadju so komunisti. To je nevarnost. Kramberger komunistov ne mara. On spoštuje Cerkev, vero, Boga, komunisti pa tega ne spoštujejo. Samo to je razlika," je Kramberger izjavil v intervjuju za Val202. Svojim podpornikom je obljubil, da se bo boril za delavce in kmete, invalide ter otroke. “Po vsem svetu komunizem propada – od Romunije do Madžarske -, edino v Jugoslaviji se še držijo stolčkov. Držijo se jih kot pijanec plota,” je dejal. Opozoril je tudi, da so v predelih Slovenije, kjer živijo komunisti, ceste “asfaltirane”, kmetje pa se morajo voziti po pesku.

Nenavadne nejasnosti v preiskavi

Kaj se je v resnici zgodilo, je vse do danes ostalo zavito v tančice skrivnosti. Navedbe prič so se razlikovale celo o tem, kdaj naj bi se dogodek zgodil - od 18.35 do 18.45, pa tudi, ali sta počila dva ali pa en sam strel in je bil "drugi" zgolj odmev prvega. V Rotarjevi hiši so našli dva kozarca, ki jih nikoli niso odnesli na analizo, zato ne vedo, kdo je iz njih poleg Rotarja pil. Peter Rotar je dejanje najprej priznal, ga nato zanikal, po sojenju pa se je vdal v usodo. Na pripombe odvetnika o preiskavi se nihče ni oziral. V sosednje, Roškarjevi hiši so policisti našli priprto okno, na mizi dva kozarca ter nekaj nabojev za vojaško puško. Pozneje so policisti trdili, da so naboje tam med preiskavo pozabili oni sami.

V Jurovskem dolu je 7. junija leta 1992 okoli 18.45 strelec - že nekaj ur kasneje se je izkazalo, da naj bi bil to lokalni kmet Peter Rotar - z enim samim nabojem prekinil življenje Ivana Krambergerja, "Dobrotnika iz Negove." Njegov starejši sin Boris je dogodek pozneje opisal takole: "Sedel sem v avtu in skrbel za ozvočenje. Oče je že skoraj zaključeval, ko se je zaslišal strel. Skočil sem iz avta. Oče je v krvi ležal na tleh. Okrog njega se je gnetlo ljudi, da skoraj nisem mogel zraven. Takoj je bil mrtev. Niti besedice ni več rekel.”

Strelec se je po obsežni policijski akciji sicer prijavil sam, prav tedaj, ko je policija pričela preiskovati od mesta uboja okoli 150 metrov oddaljeno, sicer pa večjo in prazno hišo njegovega prijatelja. Istega prijatelja, ki je rad popival s storilcem, ki je bil v času umora na Krku in ki je Petra Rotarja tudi pred leti pripravil, da je nekemu sosedu s kamni razbil šipe. V tej hiši je policija našla sedalo stola z odtisom vojaškega škornja, prislonjenega ob okno.

Policija je takoj po samoprijavi Petra Rotarja spremenila svoje domneve in kot mesto, s katerega naj bi bilo streljano, zabeležila okoli 64 metrov oddaljeno hišo Petra Rotarja. Sedalo stola s skrivnostnim odtisom iz hiše prijatelja je nenadoma izginilo. Forenzik in sodni izvedenec Janez Golja je pozneje zavrnil domneve, da naj bi na Krambergerja v resnici streljali iz sosednje hiše in ne iz Roterjeve. Okna in polkna sosednje hiše naj bi bila namreč zaprta. »Več dni jih ni nihče odpiral, saj so bila prašna in obdana s pajčevinami,« je dejal. Podobno velja za izginuli odtis obuvala. »V resnici sem stol med ogledom pristavil jaz, stopil nanj in pogledal, kakšen razgled je z okna. Bila je moja sled,« pravi. Vendar pa je nato Franc Kangler, ki je tedaj kot kriminalist opravljal preiskavo dejal, da je to čudno, saj bi Golja moral povedati, kako je v prostor sploh prišel, če je bilo vse zaklenjeno. Prostor sta namreč preiskala on in kriminalist Viktor Markovič, ne pa Golja.

Da je Peter Rotar res ubil Ivana Krambergerja, naj bi dokazovali njegova ob okno prislonjena lovska karabinka CZ kalibra 8,57 mm z daljnogledom 5 do 6 - kratne povečave, saje in tulec v cevi puške, ter sledi na njegovih rokah. Vendar je Rotar pozneje trdil, da je le malo pred tem neuspešno streljal na jelena. Krogle, ki je prebila prsni koš Ivana Krambergerja, nikoli niso našli, so pa rekonstruirali njeno pot. Zadela naj bi tudi veje smreke ter z odkruškom poškodovala otroka v bližini. Vendar ta pot krogle ni pojasnjevala, kako je okrušek lahko zadel za Krambergerjem stoječega otroka.

 
Priznanje kot "kraljica dokazov"

Vse to so bili tudi samo posredni dokazi. Edini argument, da je Peter Rotar, ki ga je policija prijela dve uri po dogodku, res sprožil morilsko kroglo, je bilo zato njegovo pričevanje. Rotar je dejanje pijan priznal, trezen pa zanikal. V krvi so mu namerili 2,5 promila alkohola. Že med sodnim procesom je Rotarjeva obramba izražala dvom, da bi alkoholiziran s takšne razdalje lahko natančno zadel Krambergerja. Ob tem je puška, nekoč menda povožena s traktorjem, "zanašala" zgoraj desno za okoli 10 centimetrov. Ko je Rotar prišel iz zapora, je za Slovenske novice povedal, da ne ve, ali ga je ubil. »Preveč je nejasnosti,« je dejal. »Skoraj ne verjamem, da sem ga ubil.«

Smrt Ivana Krambergerja je zaradi malomarno vodenega kriminalističnega postopka in izjemno hitrega sojenja vse do danes ostala kontroverzna in vir številnih špekulacij o morebitnem političnem ozadju uboja. Če bi bile vsaj nekatere špekulacije lahko dokazane, bi uboj lahko označili za atentat. Indici v tej smeri so v kriminalistični preiskavi izginulo sedalo stola z odtisom vojaškega čevlja, nikoli najdena krogla, naboji v hiši prijatelja, ki so se najprej pojavili in nato izginili itd. Posredni dokazi zoper Rotarja bi tudi morali sestavljati sklenjen krog dokazov, ki ne bi dopuščal drugačnih možnih interpretacij dogodka. Tega pa vsaj po umiku priznanja s strani obsojenca Petra Rotarja ni več mogoče trditi.

Dvomi o uradni verziji so ostali do danes

Rotarjev odvetnik Ivan Bukovnik je opozarjal, da bi strel lahko prišel tudi iz hiše Rotarjevega prijatelja Roškarja. "V Roškarjevi hiši je bilo namreč jasno vidno stojno mesto oziroma strelski položaj ob oknu. Vse je bilo kot pripravljeno za strel: lep pogled na trg pred cerkvijo in odličen položaj. Tam so našli štiri kozarce, dva sta bila uporabljena, bili so še ostanki pijače. Na mizici so bili razsuti različni naboji, na sedalu stola pa je bil odtis obuvala. Ko sem preiskovalce opozoril, naj to raziščejo, so zamahnili z roko. Nihče ni vzel vzorcev pijače, odtisov s kozarcev, odtis obuvala na sedalu ni nikogar zanimal. Pozneje je fotografija situacije iz Roškarjeve hiše izginila, dolgo zatem sem našel le kopijo. Ne trdim, da je strel priletel od tam, a dejstvo je, da je tam nekdo bil! Moti me, ker so vse to preprosto zanemarili," je dejal pred petimi leti.

Zato je razumen dvom v uradno različico zgodbe tudi v Jurovskem Dolu še danes zelo prisoten med ljudmi v Sloveniji. To je bilo opazno že ob prvih analizah dogodka ob Krambergerjevi smrti. "Ivan Kramberger ni bil nikoli predsednik, vendar je umrl kot JFK. Jurovski dol ni bil nikoli Dallas, vendar so se včeraj Slovenske gorice zdele kot Texas. Na potezi je Bavčarjeva policija, da najde slovenskega Oswalda," je samo dva dni po uboju Ivana Krambergerja v Mladini zapisal Marcel Štefančič. "Če drži, da je morilec streljal z lovsko puško in iz razdalje 150 metov, bi to po svoje lahko dokazovalo, da je šlo za premišljen in načrtovan umor, ki ga je izpeljal izurjen morilec", je istega dne ocenil Ali Žerdin in dodal, da bi "manj natančen strel bi z enako verjetnostjo kot žrtev lahko zadel  katerega od gledalcev." Teren je namreč padal navzdol, zato so bili gledalci više od Krambergerja. 

Tudi Ivanov sin Ivan mlajši je prepričan, da "pravici ni bilo zadoščeno" in da bo šele "nekoč vse jasno." Če bi bila preiskava vodena bolj profesionalno, potem bi to bilo lahko jasno že danes. Tako pa je tedanja milica res hitro zavarovala vse območje, hkrati pa dela ni opravila tako, kot se za policijo spodobi. Čeprav je Peter Rotar po vseh zbranih dokazih najverjetneje res tista oseba, ki je ubila Ivana Krambergerja, pa nekateri dvomi še vedno ostajajo.

Motiv za odstranitev Ivana Krambergerja bi zaradi njegove odkrite protikomunistične usmerjenosti in precejšnje popularnosti med volivci lahko imeli predvsem vodilni politiki, povezani z nekdanjimi pripadniki tajnih služb, ki so državo vodili pred letom 1990. Da je nekdanja SDV znala "pospravljati" politične nasprotnike, pa je seveda dokazala že v obdobju pred prvimi demokratičnimi volitvami v Sloveniji. Vendar pa imajo tudi "teorije zarote", ki npr. zagovarjajo, da Udba zlorabila Krambergerja, da bi onemogočila zmago Jožeta Pučnika, ker naj bi Krambergerja h kandidaturi nagovoril Marjan Beranič "po nalogu Udbe", resne napake. Ne le zato, ker je zelo vprašljiva kredibilna verodostojnost vira, ki prizna, da je že delal po nalogu nekoga tretjega, pač pa tudi zato, ker bi bilo potrebno najprej dokazati, da je Ivan Kramberger po opravljeni nalogi, ko je torej "pobral glasove nezadovoljnih" le-te (npr. pred drugim krogom) izročil Pučnikovemu nasprotniku - Kučanu. To pa se nikoli ni zgodilo.   

Pravega odgovora na vprašanje, ki si ga zastavlja tudi dober dokumentarec VTV Velenje "Ivek, kdo te je ubil?", zato morda še ne bomo izvedeli tako kmalu. Nikakršnega dvoma pa ni, da je bil Ivan Kramberger izredna in samonikla osebnost v slovenskem medijskem in političnem prostoru. Znan je bil po tem, da se je znal na šaljiv, preprost in neposreden način približati ljudem. Toda ob vsem tem pa je bil Kramberger še veliko več; v času, ko je padel Berlinski zid, ko je bil spomin na desetletja socializma še zelo živ, je bil “Ivek” za prebivalce Slovenije dokaz, da je demokracija resnična. Da je res mogoče kandidirati na volitvah, da je mogoče govoriti ostro in izrekati besede, zaradi katerih bi še pred nekaj leti končal v zaporu. 

S svojim pogumom, neposrednostjo in dobroto je Ivan Kramberger predstavljal prototip novega državljana, temeljni kamen, na katerem stoji ali pade vsaka država. Bil je  pastirček, ki je postal inovator in politik. Bil je slovenska različica uresničitve "ameriških sanj." Kramberger je bil ob tem tudi neprekosljiv filantrop in kozmopolit. Z vsem tem si je človek, ki je tako rad nosil klobuke, res zaslužil, da si pred njim vsi v Sloveniji in izven nje pred njim - snamemo kape in klobuke.

Grožnje preprečile postavitev spomenika

Zato je danes ob obisku idiličnega Jurovskega Dola, kamor smo se odpravili minuli petek, povsem neverjetno in šokantno ne zgolj to, kar lahko obiskovalci vidijo, pač pa zlasti to, kar je očem nevidno; na majhnem, toda res lepo urejenem vaškem trgu, kjer je prenehalo biti srce Ivana Krambergerja, danes namreč stojita dve obeležji. Prvo sporoča, da gre za vaško jedro, ki je bilo urejeno s pomočjo finančnih sredstev EU, nekoliko naprej pa je še spominsko obeležje, postavljeno v čast padlim pripadnikom NOB tega kraja. Kar je vse lepo in prav. Dve pomembni obeležji za dva pomembna mejnika v zgodovini kraja. 

Manjka pa tretje, obeležje tragičnega dogodka iz časa nastanka neodvisne Slovenije. Spominskega obeležja v čast Ivanu Krambergerju namreč ni mogoče videti nikjer. Peter Škrlec, župan Jurovskega Dola, nam je na terasi gostilne Špindler,, pred katero je pred četrt stoletja umrl Ivan Kramberger, to neprijetno praznino pojasnil takole: "Da, sklepe o tem, da postavimo spominsko obeležje, res že imamo, ampak tega doslej vseeno še nismo naredili. Tudi zaradi miru v vasi. Peter Rotar je prišel k meni na pogovor in dejal, da je proti temu, da se to obeležje postavi. Pojasnil sem mu, da on o tem ne more odločati. To je nekako sprejel, je pa dodal, da bo, tudi če ga postavimo, on poskrbel, da čez noč hitro izgine."

To pa seveda ni ne lepo in ne prav. En človek, še posebej pa ne tisti, ki je bil obsojen za uboj Ivana Krambergerja, res ne bi smel imeti pravice do "veta" na postavitev spomenika. Srečen je lahko že, če na spominski plošči ne bo napisano tudi njegovo ime. In le od kdaj ima duševni mir morilca prednost pred duševnim mirom družine žrtve in ostalih prizadetih sodržavljanov? 

Prav tako je osupljivo in sramotno, da država v tem primeru ni uvidela prav nobene potrebe, da Ivanu Krambergerju v vseh teh 25 letih od tragičnega dogodka postavi vsaj skromno spominsko obeležje na mestu, kjer se je končalo njegovo življenje. In se mu vsaj na ta način, pa čeprav veliko prepozno, zahvali za dobroto in pogum, ki ju je dobrotnik iz Negove izkazal ob oblikovanju demokratičnih temeljev neodvisne Slovenije.

 Pred 26 leti je krogla morilca ustavila srce Ivana Krambergerja. Vsak lahko razume, da tega zločina ne moremo več ne spremeniti in ne popraviti. Toda zdi se skoraj neverjetno, da je zdaj grožnja obsojenega morilca ustavila postavitev spomenika. Neverjetno, toda resnično.