Medeno pecivo s Škofjeloškega območja vpisano v register kulturne dediščine

Ministrstvo za kulturo je prejšnji mesec v register nesnovne kulturne dediščine vpisalo izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov. Gre za tradicionalno rokodelsko dejavnost, značilno za Škofjeloško območje. Medeno pecivo izdelujejo z vtiskovanjem testa v ročno izrezljane lesene modele ali ga oblikujejo in krasijo prostoročno.

Kot pojasnjujejo v Loškem muzeju, skupno ime mali kruhek zajema izdelavo dražgoških in loških kruhkov ter ročno rezbarjenje lesenih modelov za loški kruhek. Pri pripravi enote na vpis v register so poleg Mojce Šifrer Bulovec iz Loškega muzeja sodelovale Kati Sekirnik iz Rokodelskega centra DUO Škofja Loka in Razvojne agencije Sore ter Katja Mohorič Bonča iz Muzeja Železniki.

Kot je zapisano v utemeljitvi vpisa v register, je izdelava malega kruhka pomemben del rokodelske in kulinarične dediščine Škofjeloškega območja. Ohranjanje in razvoj uporabe malega kruhka sta pomembna za lokalno prebivalstvo ter razvoj kakovostne turistične in kulinarične ponudbe območja. Izdelava malega kruhka je kot element identitete vedno bolj prepoznana med lokalnim prebivalstvom, hkrati pa je pomemben del spominkarstva in turistične ponudbe celotnega Škofjeloškega območja.

Mali kruhek je medeno pecivo, narejeno iz ržene ali pšenične moke, medu, popra, cimeta in nageljnovih žbic. Z odtiskovanjem v lesene modele male kruhke, imenovane tudi loški kruhek, izdelujejo predvsem v v Škofji Loki in okolici, prostoročno pa mali kruhek, ki mu pravijo tudi dražgoški kruhek, oblikujejo v Selški dolini, predvsem v Dražgošah in Železnikih.

Male kruhke izdelujejo ženske, ki sledijo tradicionalnim oblikam in motivom krašenja, hkrati pa dodajajo tudi lastno ustvarjalnost, zato ima vsaka izdelovalka svoj, nekoliko svojevrsten način izdelave.

V Selški dolini najpogosteje ročno oblikujejo mali kruhek v obliki srca in krajčka, pojavljajo pa se tudi številne druge oblike. Osnovno obliko peciva še dodatno ročno okrasijo z motivi cvetja, na primer s planiko ali nagljem, žitnim klasjem, lističi, viticami in drugim okrasjem.

Tradicionalnim oblikam in motivom krašenja sledijo tudi pri izdelavi modelov za loške kruhke, v katere vtiskujejo testo. Najpogostejše oblike so srce, romb in krog, v njih pa se pojavlja raznovrstna cvetlična, cerkvena, figuralna in druga motivika. V preteklosti so lesene modele iz hruškovega ali češpljevega lesa izdelovali samouki rezbarji, danes pa je znana še edina mojstrica rezbarjenja, ki tradicijo nadaljuje.

skofjeloskikruhek.jpg

S peko kruhkov, oblikovanih z modeli, ki so jih Ločani imenovali nunski lect, so se v začetku 18. stoletja na Škofjeloškem ukvarjale redovnice klarise, po letu 1782 pa uršulinke. Med kmečko prebivalstvo se je peka malega kruhka iz nekoliko preprostejšega testa kot domača obrt verjetno razširila konec 18. stoletja in doživela razcvet v 19. stoletju.

Za lastno rabo in prodajo so jih pekli predvsem ob cerkvenih praznikih in semanjih dneh. Primerni so bili kot svatovsko darilo, kot dar med mladimi zaljubljenci ali kot sladica za otroke. Znanje izdelovanja malih kruhkov in rezbarsko znanje sta se prenašala iz roda v rod, po drugi svetovni vojni pa je začelo število izdelovalcev upadati. Danes prenos tradicionalnega znanja poteka na rokodelskih delavnicah in tečajih.

Male kruhke in modele zanje izdelujejo po naročilu in za prodajo v trgovinah s spominki, na raznih dogodkih in sejmih. Tako na Škofjeloškem območju kot tudi širše v Sloveniji imajo danes predvsem dekorativno funkcijo in funkcijo spominka, primerni pa so tudi za uživanje.