Levica je svojo vlogo odigrala

Pri postavitvi vsake nove vlade je ključno prvo glasovanje - glasovanje za predsednika vlade. Ko nekdo dobi 46 glasov, gre vse drugo naprej tako rekoč samo od sebe, blok nasprotnikov razpade na posamezne stranke, v Delu piše Janez Tomažič.

Ko je leta 1996 v državnem zboru nastala pat pozicija, sta bila preboj in sestava vlade Janeza Drnovška mogoča šele, ko je prestopil Ciril Pucko. V kontekstu letošnjega sestavljanja vlade pa ni bilo pomembno, kdo bo mandatar, ampak da to ne bo Janez Janša. Ključno je torej bilo, da je Marjan Šarec na glasovanju za mandatarja prejel potrebnih 46 glasov, še bolje pa kakšnega več.

Vlada je postavljena. Tekoče vladanje lahko brez večjih težav opravi manjšinska vlada z asistenco manjšinskih poslancev. To smo že videli, ko je vladi pomagala SNS, svoje projekte pa si želi izpeljati vsaj še NSi. Če torej glasovi Levice niso nujni, lahko odpoved podpisa sporazuma z manjšinsko vlado razumemo le kot obliko pritiska na Šarca, da se odpove Damirju Črnčecu.

Možnosti sta dve. Ali bo Šarec Črnčeca odslovil, tako kot je kandidata za ministra za javno upravo Tugomirja Kodeljo, ali pa bo vztrajal, ker mora kot premier pokazati, da ne bo počepnil vsakič, ko si bo to kdo zaželel.

Če bo vztrajal, bomo dobili tudi vsaj del odgovora na vprašanje, kako močan je v resnici novinec v državni politiki in ali ni morda že na začetku naredil katastrofalnega kiksa. Gotovo pa so glasovi Levice nujni, če ima njegova vlada ambicije, da karkoli res stori, zaključi komentator.