Laži vazala: Janševa »zamrznitev« priznanja Palestine je mednarodnopravna fikcija in diplomatski avtogol

Napoved novega slovenskega premierja Janeza Janše, da bo Slovenija »zamrznila« priznanje Palestine in preselila svoje veleposlaništvo iz Tel Aviva v Jeruzalem, je v domači javnosti sprožila burno razpravo.

Medtem ko koalicijski partnerji molčijo in opozicija protestira, so se oglasili tudi najvidnejši slovenski strokovnjaki za mednarodno pravo.

Nekdanji veleposlanik Ernest Petrič je Janšev korak poskušal umestiti v obstoječo pravno ureditev in zatrdil, da zamrznitev priznanja pomeni zgolj prekinitev diplomatskih odnosov, ne pa preklica priznanja samega, saj naj bi bilo to v mednarodnem pravu nemogoče.

Bivši predsednik državnega zbora Milan Brglez in nekdanji predsednik republike Danilo Türk pa sta opozorila, da gre za čudaško potezo brez pravnega temelja, ki Slovenijo postavlja v vazalni položaj do Izraela.

Če upoštevamo mednarodno prakso in teoretične spore o naravi priznanja, ki sem jih podrobno analiziral v svoji magistrski nalogi o priznanju Kosova, se zdi, da imata v tej razpravi prav predvsem Brglez in Türk.

Petričevo stališče, da priznanja države ni mogoče preklicati, je zmotno, zamrznitev kot institut pa v mednarodnem pravu dejansko ne obstaja.

Zamrznitev priznanja – institut, ki ga mednarodno pravo ne pozna

Ko je Janša v intervjuju za izraelski časnik Israel Hayom napovedal zamrznitev priznanja Palestine, je v slovenski javnosti vzbudil vtis, da gre za tehten mednarodnopravni korak.

A kot je za N1 poudaril Milan Brglez, zamrznitev priznanja države »ni uveljavljen institut mednarodnega prava.«

To ni zgolj retorična opomba. Mednarodno pravo res ne pozna takega instituta.

Države lahko prekinejo diplomatske odnose, omejijo sodelovanje, spremenijo glasovanje v mednarodnih organizacijah ali preprosto nepriznano entiteto obravnavajo kot dejansko neobstoječo v svojih dvostranskih odnosih, vendar ne morejo izmišljevati novih pravnih kategorij, ki nimajo opore v državni praksi, sodni praksi ali doktrini.

Ernest Petrič je sicer pravilno opozoril, da prenehanje diplomatskih odnosov ne pomeni nujno preklica priznanja. Toda ko je zatrdil, da »ko država neko drugo entiteto prizna kot državo, tega priznanja ne more preklicati,« je zatrdil nekaj, kar mednarodna praksa že desetletja izpodbija.

V mednarodnem pravu sicer obstaja razlikovanje med priznanjem države in priznanjem vlade, pri čemer je preklic priznanja vlade pogost in povsem sprejet pojav.

Toda tudi priznanje same države ni večno in nespremenljivo.

Države lahko prekličejo priznanje, če ugotovijo, da je bilo priznanje dano prezgodaj, pod pritiskom, na podlagi zmotnih dejstev ali če je priznana entiteta nastala v nasprotju s kogentnimi normami mednarodnega prava.

V takih primerih preklic ni zgolj politična gesta, ampak pravna nuja.

V svoji magistrski nalogi o vlogi mednarodnih priznanj ob odcepitvi Kosova sem pokazal, da je priznanje države »svoboden akt« države, vendar ne akt brez pravnih posledic. Če je priznanje dano v nasprotju z mednarodnim pravom – na primer v nasprotju z načelom nepriznanja ozemeljskih pridobitev, doseženih s silo, ali v nasprotju z resolucijami Varnostnega sveta OZN – potem je takšno priznanje samo po sebi sporno in ga je mogoče preklicati.

Petričeva trditev, da priznanja ni mogoče preklicati, temelji na klasičnem razumevanju deklarativne teorije, ki zatrjuje, da priznanje zgolj potrjuje že obstoječo državnost. A tudi v okviru te teorije ne obstaja pravilo, ki bi izrecno prepovedovalo preklic priznanja, če se izkaže, da priznana entiteta v resnici ni država ali da je nastala s kršitvijo temeljnih norm mednarodnega prava.

Kosovo in umetnost odpriznavanja

Najbolj očiten dokaz, da priznanja države ni mogoče le preklicati, ampak da se to v praksi tudi redno dogaja, je primer Kosova.

Kosovo je bilo po razglasitvi neodvisnosti leta 2008 priznano s strani več kot sto držav.

A v zadnjih letih je številka držav, ki jo priznavajo kot državo - upadla.

Srbija, ki Kosovo seveda nikoli ni priznala, je vodila intenzivno diplomatsko kampanjo, v okviru katere je več držav preklicalo svoje priznanje.

Po podatkih srbskih oblasti naj bi priznanje do leta 2024 preklicalo ali umaknilo več kot petnajst držav, med njimi Burundi, Togo, Madagaskar, Surinam, Lesoto, Nauru, Srednjeafriško republiko, Komore, Dominico, Solomonove otoke, Papuo Novo Gvinejo in druge.

Nekatere od teh preklicov so sporne, saj so kosovske oblasti včasih zanikale, da je prišlo do umika priznanja, vendar pa dejstvo, da se v mednarodni praksi sploh pojavlja fenomen odpriznavanja, samo po sebi izpodriva Petričevo stališče o ireverzibilnosti priznanja.

Seveda je treba poudariti, da preklic priznanja ne pomeni, da priznana država objektivno preneha obstajati. Kot sem zapisal v magistrski nalogi, je vloga mednarodnih priznanj pri nastanku države »pomembna, vendar ne odločilna.« Če entiteta izpolnjuje kriterije državnosti po Montevidejski konvenciji – stalno prebivalstvo, definiran teritorij, vlado in sposobnost vstopanja v odnose z drugimi državami in ni nastala v nasprotju z mednarodnim pravom – potem njeno bivanje ni odvisno zgolj od volje drugih držav.

Vendar pa preklic priznanja v praksi pomeni, da priznana država izgubi dostop do dvostranskih in večstranskih mehanizmov, ki jih omogoča priznanje. V primeru Kosova to pomeni, da preklici priznanja otežujejo pot do članstva v Združenih narodih in drugih mednarodnih organizacijah.

V Sloveniji se primeru Kosova politiki in strokovnjaki izogibajo - predvsem zato, ker je Slovenija sama priznala Kosovo, osrednji mediji pa cenzurirajo vse novice, ki kažejo, da to priznanje ni tako zakonito, trajno ali splošno sprejeto, kot bi želela vladajoča politika.

Primer Kosova pa ni edini.

Zgodovina mednarodnih odnosov pozna številne primere preklica priznanja. Republika Kitajska na Tajvanu je bila po drugi svetovni vojni priznana s strani večine zahodnih držav, da bi ti isti državi desetletja pozneje preklicale priznanje in priznale Ljudsko republiko Kitajsko.

Južna Rodezija, katere neodvisnost je v šestdesetih letih priznalo nekaj držav, je bila sčasoma »odpriznana« s strani skoraj celotne mednarodne skupnosti, ki jo je obsodila kot rasistično režim.

Podobno je veljalo za Biafro in Katango, kjer so države, ki so sprva priznale odcepljene entitete, kasneje umaknile svoje priznanje.

V primeru Zahodne Sahare je več afriških držav preklicalo priznanje Saharske arabsko-demokratične republike, potem ko so spremenile svojo zunanjo politiko.

Vsi ti primeri dokazujejo, da je preklic priznanja ne samo mogoč, ampak je v mednarodni praksi tudi relativno pogost pojav, še posebej, ko se spremenijo geopolitične razmere ali ko se izkaže, da prvotno priznanje ni imelo trdnih pravnih temeljev.

Težko je verjeti, da vseh teh primerov profesor Ernest Petrič ne pozna.

Čemu potem njegovo zatrjevanje, da slovenskega preklica priznanja Palestine ni mogoče uveljaviti?

Morda zato, ker bi to razkrilo, da se Janša zateka k čudaški "zamrznitvi", čeprav obstaja pravno nesporna pot razveljavitve slovenskega priznanja Palestine - za katero pa četrta Janševa vlada nima ne podpore, ne moči in ne poguma, da bi jo sprejela?

Bi to janšo preveč izpostavilo pritiskom njegovih izraelskim sponzorjem in pravim lastnikom sedanje vlade?

Tu pa smo že na področju politike.

A v tem primeru  ima Petričevo zavajanje, katrerega pravi namen je zaščita Janše pred pritiski iz Izraela  eno, za državo celo koristno posledico - poskus preklica priznanja Palestine bi namreč državo v svetu osremotil enako ali še bolj, kot jo je že vmešavanje organizacije Black Cube v slovenske volitve.

Kaj zamrznitev sploh pomeni?

Če zamrznitev priznanja ni mednarodnopravni institut, potem kaj je?

Brglez je pravilno ocenil, da bi šlo v najboljšem primeru za politično sporočilo, da nova vlada ne sprejema politične usmeritve prejšnje vlade.

V praksi bi to lahko pomenilo zmanjšanje stikov s palestinskimi predstavniki, omejevanje razvoja diplomatskih odnosov, spremembo glasovanja v mednarodnih organizacijah ali drugačno retoriko.

Toda nobena od teh poti »ne spremeni temeljnega problema,« kot je zapisal Brglez.

Če je državni zbor leta 2024 sprejel akt o priznanju Palestine, bi bilo politično in institucionalno najčistejše, da bi se morebitna sprememba tega stališča obravnavala po primerljivem postopku. Če bi se vlada temu poskušala izogniti in zadevo urediti zgolj z izvršilnim ali internim političnim aktom, bi to samo še povečalo vprašanje legitimnosti takšnega posega v že sprejeto državno odločitev.

Tu je treba poudariti še eno pomembno razsežnost. Priznanje Palestine s strani Slovenije leta 2024 ni bilo zgolj notranjepolitična gesta, ampak akt, ki ima posledice v mednarodnih odnosih. Palestina je bila priznana kot država, kar pomeni, da je Slovenija potrdila, da Palestina izpolnjuje kriterije državnosti.

Če bi Slovenija zdaj »zamrznila« to priznanje, ne bi šlo zgolj za spremembo notranje politike, ampak za poskus unilateralnega spreminjanja mednarodnopravnega statusa, ki ga je Slovenija sama potrdila. To bi bilo v nasprotju z načelom pacta sunt servanda in z načelom dobre vere v mednarodnih odnosih.

V kontekstu moje magistrske naloge o Kosovu sem se ukvarjal tudi z vprašanjem, ali lahko mednarodna skupnost naknadno legitimizira državo, ki je nastala s kršitvijo mednarodnega prava.

Odgovor sem našel v četrti delovni hipotezi: »Naknadna legitimizacija bi bila teoretično mogoča le, če bi svetovna skupnost na jasen, nedvoumen in enoten način priznala upravičenost kršitve.«

V primeru Palestine takšnega soglasja ni.

Večina mednarodne skupnosti Palestino priznava, rešitev dveh držav pa ostaja skupni evropski minimum.

Če Slovenija enostransko »zamrzne« priznanje, ne bi šlo za izražanje mednarodnega soglasja, ampak za diplomatski izolacionizem, ki bi škodil predvsem njeni verodostojnosti.

Jeruzalem in iluzija o neveljavnih resolucijah

Druga del Janševe napovedi – selitev slovenskega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem – je pravno in politično še bolj sporna.

Petrič je v zvezi s tem zatrdil, da država, ki v soglasju z Izraelom odpre svoje veleposlaništvo v Jeruzalemu, »ne ravna v nasprotju z mednarodnim pravom,« saj naj bi bila edina prepoved v »stari in neuresničeni« delitveni resoluciji Združenih narodov.

To stališče je pravno zgrešeno in zgodovinsko neutemeljeno.

Resolucije Varnostnega sveta OZN so po členu 25 Ustanovne listine OZN zavezujoče za vse države članice.

Resolucija VS OZN 478, sprejeta leta 1980, je obsodila odločitev Izraela, da razglasi Jeruzalem za svojo »enotno in večno prestolnico,« in izrecno pozvala države članice, naj umaknejo svoja diplomatska predstavništva iz Jeruzalema.

Jeruzalem.jpg

Ta resolucija ni stara in neveljavna relikvija, ampak veljavna in zavezujoča določila mednarodnega prava.

Dejstvo, da jo Izrael redno krši, in dejstvo, da so nekatere države – predvsem ZDA pod Trumpom, nato pa še Kosovo, Gvatemala, Honduras in nekaj drugih – premaknile svoja veleposlaništva v Jeruzalem, ne pomeni, da je resolucija postala neveljavna.

Prav nasprotno: vsaka kršitev resolucije VS OZN jo še potrjuje, saj dokazuje, da mednarodna skupnost še naprej obravnava takšno ravnanje kot nezakonito.

Brglez je v zvezi s selitvijo veleposlaništva opozoril, da bi bilo to mogoče razumeti kot »de facto priznanje izraelske suverenosti nad Jeruzalemom.« To je natančna pravna ocena. Jeruzalem je po mednarodnem pravu zasedeno ozemlje.

Vzhodni Jeruzalem je bil anektiran s strani Izraela leta 1967 in ta aneksija ni bila priznana s strani mednarodne skupnosti. Mednarodno sodišče je v svetovalnem mnenju o zidu na zasedenem palestinskem ozemlju leta 2004 jasno potrdilo, da so izraelske naselitve in infrastruktura na zasedenem ozemlju v nasprotju z mednarodnim pravom.

Če bi Slovenija preselila svoje veleposlaništvo v Jeruzalem, ne bi šlo zgolj za diplomatsko neprijetnost, ampak za dejanje, ki bi bilo v nasprotju z načelom nepriznanja ozemeljskih pridobitev, doseženih s silo, in z veljavnimi resolucijami VS OZN.

Šlo bi za kršitev jus cogensa, najbolj temeljnih norm mednarodne skupnosti.

Petričev argument, da je resolucija o delitvi Palestine »stara in neuresničena,« je logično zgrešen. Veljavnost mednarodnopravnega akta ni odvisna od njegove starosti ali od tega, ali ga vsi izvajajo.

Če bi veljalo, da se neuresničevanje pravila avtomatično izniči, potem ne bi veljala nobena resolucija, nobena pogodba in nobeno načelo. Izrael že desetletja krši številne resolucije VS OZN, vendar to ne pomeni, da so te postale neveljavne.

Prav nasprotno: obstoj rednih kršitev in ponavljajočih se obsodb s strani OZN dokazuje, da mednarodno pravo še vedno velja, četrta ga posamezne države izbirajočno upoštevajo.

Če bi starost resolucije ali njeno neuresničevanje pomenila ničnost, potem bi bila neveljavna tudi Ustanovna listina OZN sama, saj je bila sprejeta leta 1945 in se je tudi njej posamezne države včasih upirale.

Selitev veleposlaništva v Jeruzalem bi imela za Slovenijo še dodatne posledice. Kot je opozoril Brglez, bi se Slovenija z napovedanimi ukrepi v EU postavila v težaven položaj.

Kljub neenotnosti EU glede Palestine je »skupni evropski minimum še vedno rešitev dveh držav, neenostransko določanje statusa Jeruzalema in spoštovanje relevantnih resolucij Združenih narodov.«

Če bi Slovenija premaknila veleposlaništvo, bi se približala najbolj enostranskim proizraelskim pozicijam in se oddaljila od držav, ki poskušajo evropsko politiko do Palestine in Izraela utemeljiti na mednarodnem pravu. To ne bi bilo zgolj v nasprotju z mednarodnim pravom, ampak tudi z evropsko zunanjo politiko.

Janševa napoved: Fikcija in skupek neskladnih in pravno dvomljivih potez

Janševa napoved o zamrznitvi priznanja Palestine in selitvi veleposlaništva v Jeruzalem je s stališča mednarodnega prava in mednarodnih odnosov skupek neskladnih in pravno dvomljivih potez.

»Zamrznitev« priznanja ni mednarodnopravni institut, ampak politična fikcija, ki skuša prikriti dejstvo, da vlada nima ne dovolj podpore ne dovolj moči za formalen preklic priznanja, ki bi bil sicer mogoč, vendar zahteva jasen pravni postopek.

Ernest Petrič je v svoji razlagi zadel le delček resnice, ko je opozoril na razliko med prekinitvijo diplomatskih odnosov in preklicem priznanja, vendar je zmotno zatrdil, da priznanja ni mogoče preklicati.

jansakapica.jpg

Mednarodna praksa – od Kosova do Tajvana, od Južne Rodezije do Zahodne Sahare – dokazuje ravno nasprotno.

Še bolj zgrešeno je Petričevo stališče o Jeruzalemu.

Resolucije Varnostnega sveta OZN so zavezujoče ne glede na to, koliko časa so stare in ali jih vsi izvajajo.

Če bi Slovenija res premaknila svoje veleposlaništvo v Jeruzalem, ne bi šlo zgolj za diplomatsko gesto, ampak za dejanje, ki bi bilo v nasprotju z veljavnim mednarodnim pravom in z evropsko zunanjo politiko.

Danilo Türk je zato zadel bistvo, ko je dejal, da se je predsednik slovenske vlade s tem postavil »v izrazito vazalni položaj do Izraela.«

V mednarodnih odnosih, kjer veljajo pravila in ne zgolj volja posameznikov, je takšna poteza ne le nespametna, ampak tudi nevarna za mednarodnopravni položaj države.

Če Slovenija želi ohraniti verodostojnost v mednarodni skupnosti, mora spoštovati pravila, ki jih je sama pomagala oblikovati, in se izogibati fikcijam, ki v mednarodnem pravu nimajo nobene teže.

jansaizrael.jpg

Povedano preprosto: Petričevo stališče, da priznanja države ni mogoče preklicati, je zmotno, zamrznitev kot institut pa v mednarodnem pravu dejansko ne obstaja. Janševa politika do Palestine je zgrešena, če bo uresničena, pa bo Sloveniijo na svetovnem odru - osramotila.