Kako je Hrvaška izgubila pristen teritorialni stik - z Italijo

Po prvem navdušenju nad sodbo arbitražnega sodišča so se pojavile tudi prve kritike. Največja napaka sodbe naj bi tako bila odločitev sodišča, da ne določi pravi stik slovenskih in mednarodnih voda, kot naj bi zagovarjali zagovorniki arbitražnega sporazuma, pač pa samo nekakšen "komunikacijski kanal" med slovenskim teritorialnim morjem in odprtim morjem.

Vendar pa stika teritorialnih voda Slovenije s "pravimi mednarodnimi vodami" v Jadranu  arbitražnemu sodišču v Haagu dejansko sploh ni bilo potrebno določiti. Arbitražni sporazum je namreč zahteval, da se stik omogoči Sloveniji in ne njenim teritorialnim vodam. Ta zadeva je bila zato odločena že ob podpisu arbitražnega sporazuma, zato je "točiti solze po toči" tudi v tem primeru - prepozno.

Sodišče je namesto tega "kreativno podaljšalo" režim, ki velja v mednarodnih vodah do slovenskih teritorialnih voda tako, da je celotno področje postalo področje "stika". S tem je odpravilo največji problem, ki ga je imela Slovenija s Hrvaško. Hrvaška je namreč Sloveniji doslej priznavala pravico do "neškodljivega prehoda" svojih ozemeljskih voda, vendar je hkrati imela pravico, da ta režim tudi začasno suspendira. Hrvaška bi zato lahko v nekem skrajnem primeru bistveno omejila ali celo zaprla dostop Slovenije do odprtega morja. V preteklosti smo slišali celo vrsto izjav in groženj politikov in hrvaških strokovnjakov v tej smeri. To je bila realna nevarnost. In prav to je sedaj nekaj, kar Hrvaška po razsodbi arbitražnega sodišča ne more več narediti.

Suspendirane pravice Hrvaške

V 1127 točki 380 strani dolge sodbe namreč sodišče navaja, "da za razliko od neškodljivega prehoda svoboščine komuniciranja v področju stika niso pogojene s katerimkoli kriterijem neškodljivosti in jih ni mogoče suspendirati v nobenih okoliščinah." Naslednji člen pa določa, da te svoboščine vključujejo tudi polaganje podmorskih kablov in cevi ter druge mednarodno dovoljene svoboščine.

Kljub temu pa v tem področju Hrvaška lahko še vedno "določa zakone in pravila za ladje in letala v področju stika". Tega področja torej de jure ni izgubila in zato pravno gledano še vedno tudi ima stik svojih teritorialnih voda z Italijo. Vse to pa seveda zato, ker  je sodišče, kot piše v točki 1123 razsodbe, imelo namen, da "zagotovi integriteto hrvaškega ozemeljskega morja in pravico Slovenije do komunikacije med svojim ozemljem in odprtim morjem."

Hkrati pa Hrvaška v tem področju nima pravice, da "izvršuje zakone in pravila", pač pa lahko proti ladjam, ki bi na primer pravila kršila - ukrepa, vendar šele izven območja stika. Ladje, ki plujejo iz Slovenije in vstopajo v mednarodne vode so zato varne pred kakršnimikoli ustavljanji s strani hrvaške policije. Prav to pa je bil doslej velik problem, tudi na primer za ribiče, ki so lahko plačali kazen že zaradi napačno zloženih mrež...

Na podlagi tega lahko vidimo, kako je sodišče sprejelo "hibridno rešitev", ki je Hrvaški omogočila, da formalno še zmeraj obdrži teritorialne vode vse do osimske meje z Italijo, po drugi strani pa je to mejo dejansko izgubila. Dobila je formo, ohranila naslov - toda brez vsake vsebine. Hrvaška na področju "stika" ima svoje teritorialno morje - toda  to morje ni več "pravo" oziroma "pristno teritorialno morje" v smislu pravic, ki jih lahko vsaka druga priobalna država izvaja v vsakem drugem teritorialnem morju. Hrvaška suverenost v območju stika je dejansko zelo okrnjena, če ne celo ukinjena. Hrvaška lahko uporablja morsko dno, lahko pomaga ladjam ob nesrečah in lahko sprejema ekološke in druge predpise, katerih izvajanja pa v "stiku" ne sme preverjati. In nič več.

Kritiki, ki danes trdijo, da je Slovenija v območju "stika" dobila le "režim" in ne "pravi stik" teritorialnega morja z mednarodnimi vodami, bi se morali zavedati, da bi lahko v enaki meri rekli, da je tudi Hrvaška povsem enako, namesto da bi dobila "pravi stik" svojega teritorialnega morja z italijanskim teritorialnim morjem, v "stiku" dobila samo "režim", ki bistveno omejuje njene pravice. Njeno "teritorialno morje" v tem delu morskega akvatorija zato obstaja samo na papirju, ne pa v resnici, "de facto". Hrvaška policija lahko zato na enak način kot v svojih ozemeljskih vodah deluje le do meje "stika", torej dve in pol milji vzhodneje kot do 29. 06. 2017. Arbitražni sodniki niso čutili nobene potrebe, da bi neposredno ob območju "stika" z teritorialnim morjem Italije, Hrvaški dali v upravljanje še del z "režimom stika" neobremenjenih ozemeljskih voda. Ne, to področje so preprosto v celoti izbrisali.

Za kako pomembno zadevo za Hrvaško gre pa dokazuje cela vrsta izjav hrvaških politikov in drugih pomembnežev na to temo. To so opazili tudi slovenski pravniki, saj v 66. točki sodbe arbitražno sodišče navaja oceno Slovenije, da Hrvaška vztraja na "ozemeljskem stiku z Italijo, ki je kar najbolj dolg." Sam Dimitrij Rupel, ki danes ocenjuje, da je arbitražni sporazum slabši od sporazuma Drnovšek - Račan je na novinarski konferenci dne 20. 08. 2002 dejal, da so zadnja leta "pogovori med Hrvaško in Slovenijo (od mojih lastnih pogovorov z dr. Perryjem in predsednikom Mesićem do Sporazuma Drnovšek - Račan) vseskozi temeljili na predpostavki, da gre za delitev nekdanjega federalnega morja in da je mogoče doseči kompromis na ta način, da Slovenija ohrani teritorialni dostop do odprtega morja, Hrvaška pa teritorialni stik z Italijo." Hrvaška pa je danes ta stik "ohranila" tako, da v njenem "teritorialnem stiku z Italijo" velja režim odprtega morja, s tem pa so njene pravice v tem delu morja bistveno omejene in celo suspendirane.

Tisti, ki trdijo da Slovenija ni dobila "pravega" stika z mednarodnimi vodami bi se morali zavedati, da po odločitvi arbitražnega sodišča tudi Hrvaška nima več "pravega", teritorialnega stika z Italijo. Zato, ker je področje stika dejansko območje posebnega "režima". Lahko bi rekli režima, ki je v tem primeru res v veliki meri "sui generis".

Ob tem je hrvaška škofovska konferenca še oktobra leta 2009 pozvala vlado v Zagrebu, naj arbitražnega sporazuma ne podpiše. S tem se je strinjal tudi nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić, ki je vztrajal pri tem, da mora Hrvaška ohraniti mejo z Italijo, Slovenija pa ima lahko pravico do proste plovbe. "Ko bi sprejeli stik Slovenije z odprtim morjem, bi to pomenilo, da bi morali izgubiti 64 kvadratnih kilometrov morja, kar pomeni, da bi izgubili stik z Italijo," je takrat dejal Stipe Mesić in dodal, da "v tem primeru ne bi več veljali Osimski sporazumi."

Zato je arbitražna rešitev za Hrvaško dejansko slabša od sporazuma Drnovšek - Račan. In s tem je Hrvaška dejansko (ne pa formalno) izgubila tudi stik z Italijo. Seveda pa tega ne slovenski in še manj hrvaški politiki ne bodo obešali na velik zvon. Povedano drugače: Hrvaška je na tem področju enako suverena, kot je na Kosovu, ki je pod upravo UNMIK-a suverena Srbija. Srbija je v skladu z resolucijo VS 1244 ohranila "naslov" nad ozemljem, izgubila pa dejansko oblast. Enako se je zgodilo s hrvaško oblastjo v področju slovenskega "stika."

Stik: svoboda za vse, omejitve za Hrvaško

Zato je ta odločitev arbitražnega sodišča res zgodovinska za obe državi, predvsem pa za Slovenijo.  Hrvaški pogajalci (od Hrvoja Kačića naprej) so Sloveniji vsa leta ponujali zgolj "neškodljiv prehod", istočasno pa so bolj ali manj prikrito grozili, da na primer Hrvaška ne bo dovolila prehoda tujih ladij do Slovenije, ki bi jih ocenile za "škodljive". Hrvaška bi s takšno ureditvijo zmeraj imela nadzor nad slovenskim stikom z mednarodnimi vodami. V primeru slabih odnosov - ne že danes, morda pa v prihodnosti - pa bi lahko slovenski dostop do mednarodnih voda tudi omejila. In to je sedaj preprečeno.

Zgodovinska pa je hkrati ta odločitev seveda tudi zato, ker je Slovenija tako po 26 letih od razglasitve neodvisnosti dobila določenih tudi 670 kilometrov južne meje in je šele s tem postala od vseh sosed mednarodnopravno jasno razmejena država.

Edina resna napaka sodišča je zgolj v tem, da meje na kopnem ni določila tako, da bi presekala neživljenjske in neravne linije meje na številnih mestih. Tu je sodišče dejansko pokazalo veliko malomarnost, kajti takšne meje se po navadi "poravnajo" tako, da se izguba ozemlja na eni strani uravnovesi s pridobitvijo na drugi. Arbitražno sodišče je - verjetno tudi že zaradi bojkota Hrvaške - šlo po liniji najmanjšega odpora in ohranilo neživljenjske "cik-cak" katastrske meje. Kar je res povsem nerazumljivo, ker je sodišče imelo pravico, da to spremeni. Res pa je, da je ohranitev takšnih meja ob razpadih držav utemeljeno na mednarodnem pravu.

Druga resna težava sodbe je seveda v tem, da je Hrvaška ne priznava. Do tega pa ne bi prišlo, če bi priznavanje sodbe vpisali v predpristopno pogodbo Hrvaške z EU ali pa bi v Sloveniji umik veta na vstop Hrvaške v EU vezali na uveljavitev arbitražnega sporazuma. Pri ključnih nacionalnih interesih kot je določitev meje je to nekaj povsem legitimnega. V tem primeru bi do sodbe prišli hitreje, z manj zapleti in brez možnosti, da jo Hrvaška ignorira.