Izjava ZNP ob napovedanih spremembah medijske zakonodaje

Iz okvirnega načrta normativne dejavnosti za leto 2026, ki ga je vlada sprejela na dopisni seji 23. julija, je razvidno, da namerava vlada do konca leta pripraviti, državni zbor pa sprejeti noveli Zakona o medijih in Zakona o RTV Slovenija.

Z novelo Zakona o medijih namerava vlada prenoviti sistem finančnih podpor medijem z namenom zagotavljanja pogojev za svobodo izražanja oziroma pravico državljanov do javnega obveščanja in obveščenosti, z novelo Zakona o RTV Slovenija pa prenoviti določbe o vodenju, upravljanju in nadzoru RTV Slovenija ter njeni javni službi z namenom oblikovanja sodobnega, profesionalnega in neodvisnega javnega servisa.

V Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) obe nameri podpiramo, ob tem pa podajamo svoj pogled na to, katere določbe obeh zakonov bi bilo treba spremeniti oziroma izboljšati.

Z novelo Zakona o medijih bi bilo treba bolje urediti določbe, ki urejajo ugotavljanje nedovoljene lastniške koncentracije v medijih.

rtvkriz.jpg

Novela, ki jo je sprejela prejšnja vlada Roberta Goloba, je presojo medijske koncentracije z ministrstva za kulturo prenesla na Agencijo za varstvo konkurence (AVK), ji pa ob tem za izvajanje novega pooblastila, kot opozarja tudi sama agencija, ni zagotovila nobenih sredstev. Tako agencija trenutno omenjenih presoj ne more izvajati, s čimer je zakon v tem delu mrtva črka na papirju.

Poleg sredstev AVK za omenjene presoje niti nima primernega strokovnega kadra.

Zato je treba AVK za izvajanje novega pooblastila nujno zagotoviti primerna sredstva. Nujna je tudi ustanovitev novega oddelka v AVK, ki bo izključno pristojen za izvajanje nalog iz novega zakona o medijih. Po oceni AVK bo treba letno za učinkovito izvajanje omenjenih nalog zagotoviti vsaj 500.000 evrov, na kar je agencija opozarjala že prejšnjo ministrico za kulturo Asto Vrečko, vendar je bila pri tem neuspešna, kljub temu da se Vrečkova pogosto javno hvali z omenjenim zakonom.

Skratka, zagotoviti je treba, da bo AVK pri presoji medijskih koncentracij operativna in tudi oz. predvsem učinkovita.

AVK je treba po presoji ZNP podeliti tudi večja pooblastila pri preverjanju dejanskih lastnikov podjetij. Ta morajo organu omogočati, da poleg formalnega lastništva preverja tudi skrito oziroma dejansko lastništvo.

Organ mora imeti možnost preverjati finančne tokove in druge povezave med osebami, za katere sumi, da so dejanski lastniki medija, ter slamnatimi lastniki. S slednjimi se namreč pogosto zaobide zakonodajo, namenjeno preprečevanju medijske koncentracije, v ozadju pa se mediji kopičijo v rokah zgolj enega lastnika, s čimer se ustvarja nedovoljena koncentracija medijev.

Med drugim je dobro poznan primer medijev Martina Odlazka, kjer se v velikem delu dejanski lastnik skriva za slamnatimi lastniki. S tem se zaobide zakonodajo, namenjeno preprečevanju medijske koncentracije, v ozadju pa se mediji kopičijo v rokah enega človeka. Temu smo priča tako na področju radiev kot rumenega in drugega tiska.

Kako poteka omenjeni modus operandi, najbolje opisuje prispevek portala Pod črto, dostopen na njihovi spletni strani.

Novela Zakona o medijih mora bolje urediti tudi finančne podpore medijem, ki predstavljajo alternativo obstoječim prevladujočim starim medijem, ki v zadnjih 35 letih praviloma orkestrirano podpirajo zgolj eno, levo politično opcijo. Treba je omiliti trenutne stroge pogoje za sofinanciranje novih in nastajajočih medijev, ki jih je po našem mnenju prejšnja vlada zaostrila predvsem z namenom zaščite položaja starih prevladujočih medijev.

Glede na dejstvo, da stari prevladujoči mediji ne kažejo nobene želje po pluralizaciji, je mogoče večjo pluralnost medijev doseči le z novimi, svežimi mediji, ki bodo predstavljali tudi drugačna stališča.

Nasprotujemo možnosti, da država financira velike medijske hiše. Te so pri nas praviloma v lasti podjetij z milijonskimi prihodki in dobički, zato ni utemeljenega razloga, da so takšne medijske hiše financirane iz javnih sredstev.

Nujno je treba spremeniti določbo, po kateri je novinar dolžan razkriti svoj vir, če mu to odredi sodišče. Menimo, da je varovanje vira temeljna dolžnost novinarja, v katero ne bi smela posegati niti sodna veja oblasti.

Sodišče lahko novinarju razkritje vira odredi samo v izjemnih primerih, denimo ob grožnjah terorizma, ogrožanja javne varnosti in drugih posebej utemeljenih primerih.

Spremeniti je treba tudi določbe, po katerih o tem, kaj je sovražni govor, po lastni presoji odloča medijski inšpektor.

Če pa se ta določba ohrani, je nujno zagotoviti, da lahko medij odločbo inšpektorja izpodbija v hitrem sodnem postopku, ne pa v upravnem postopku na upravnem sodišču, kjer postopki zaradi njegove preobremenjenosti praviloma trajajo več let. Nasprotujemo tudi določbi, da so nadzoru inšpektorata in določbam, ki sankcionirajo sovražni govor, podvrženi tudi tako imenovani vplivneži.

Njihovo delovanje namreč ureja že kazenska zakonodaja.

V noveli Zakona o RTV Slovenija bi bilo treba spremeniti način sestave sveta zavoda tako, da bo ta bolj pluralen, kot je trenutno. Zagotovitev pluralnosti organov RTV Slovenija je sicer tudi zahteva ustavnega sodišča iz zadnje odločbe, s katero je omenjeno novelo ocenilo kot skladno z ustavo.

Trenutna ureditev namreč ne zagotavlja ustrezne pluralnosti sveta zavoda, kar se je pokazalo tudi ob njegovem imenovanju. V svet zavoda so bili namreč na podlagi trenutne ureditve imenovani zgolj in izključno predstavniki levega svetovnonazorskega prepričanja. To so pokazala tudi prva in vsa nadaljnja glasovanja, v katerih svet zavoda odločitve sprejema tako rekoč z enoumno stoodstotno večino.

In to kljub temu, da vsaj polovico družbe, sodeč po zadnjih volitvah, predstavljajo ljudje, ki so desnosredinskega oziroma sredinskega svetovnonazorskega prepričanja. Ti v svetu nimajo niti enega svojega predstavnika.

Trenutna nepluralna sestava sveta RTV Slovenija se je prenesla tudi v imenovanja odgovornih urednikov in direktorjev RTV, posledično pa tudi v program.

Med drugim je nova uprava takoj po prevzemu funkcij brezkompromisno obračunala z vsemi novinarji, za katere je ocenjevala, da so desnosredinskega prepričanja. Kdor se ni pokoril, je bil odpuščen, tudi nezakonito, kar se je pokazalo tudi v uspešnih tožbah novinarjev, ki so se odločili tožiti RTV Slovenija, med njimi Valentin Areh in drugi.

Nepluralnost sveta RTV Slovenija se, kot rečeno, kaže tudi v samem programu. Med gosti, komentatorji in sogovorniki RTV Slovenija prevladujejo ljudje levosredinskega svetovnonazorskega prepričanja, preostalih pa je le za vzorec, kar ustvarja zgolj navidezen občutek pluralnosti.

Posamezne oddaje, kot je denimo oddaja Z Marcelom, pa ne premorejo niti tega in tako vsebinsko kot glede na izbor gostov povsem enoumne.

Zgovoren je bil tudi primer povolilne oddaje na RTV Slovenija, v kateri so nastopili štirje levo usmerjeni politični komentatorji, ali pa primer oddaje Omizje z naslovom »Mediji znova tarča politike?«, predvajane 16. julija 2026. V njej je voditeljica Tanja Starič gostila tri novinarje levosredinskega svetovnonazorskega prepričanja.

Nedopustno je tudi, da posamezna odgovorna uredniška mesta zasedajo novinarji, ki za svoje delovno mesto nimajo zadostne izobrazbe.

Glede na vse navedeno je treba torej zagotoviti drugačno sestavo sveta RTV Slovenija, tako da bo ta bolj pluralen in da bodo vanj lahko imenovani tudi člani z drugačnim svetovnonazorskim prepričanjem. Trenutni zakon tega, kot se je pokazalo in na kar smo v ZNP vseskozi opozarjali, ne zagotavlja.

V ZNP smo sicer mnenja, da je do zdaj največjo pluralnost v svet RTV Slovenija prinesel zakon, ki je bil sprejet leta 2010.

To sta pokazala večletna uporaba zakona in delovanje sveta ob menjavah več vlad.

Na koncu v ZNP izražamo še pričakovanje, da bomo vključeni v napovedane spremembe medijske zakonodaje.

Upravni odbor ZNP, 18. avgusta 2026