sobota, 27. december 2025 leto 30 / št. 361
Italijanske volitve: 50% Italijanov je volilo proti
Silvio Berlusconi
Zmagovalec parlamentarnih volitev v Italiji je novi volilni zakon. Napisan in sprejet na podlagi upanja, da nikomur ne bo omogočena zmaga, je dosegel svoj cilj.
Koalicija desnih strank je relativna zmagovalka, toda v parlamentu bo imela premalo sedežev za sestavo vlade. Znotraj same koalicije, ki je dobila nekaj manj kot 40 odstotkov glasov, pa je tudi prišlo do velikega presenečenja: Berlusconijevo Naprej Italija je z neverjetnim skokom iz 4 na 18 odstotkov prehitela Severna Liga.
Najboljši posamezni rezultat je doseglo Gibanje Pet zvezd, medtem ko je Matteo Renzi istočasno italijansko levico pripeljal do najslabšega rezultata v zadnjih petdesetih letih in je končno – čeprav prepozno – po zaušnici lanskoletnega referenduma razumel, da ga volivci ne marajo in da je njegov aroganten pristop nesprejemljiv. Že sama volilna kampanja je bila postavljena na popolnoma napačnih temeljih: levica je namreč v predvolilnem času tudi v obliki protestov mobilizirala vse svoje podpornike proti fašizmu, a stranki Casa Puond in Forza Nuova sta dobili nepomembnih 1,27 odstotka glasov%, kar kaže, da so volivci že sami fašizmu zaprli vrata v parlament.
Razdeljena Italija
Rezultati zelo jasno kažejo na razdeljeno državo, v kateri so državljani na gospodarsko razvitem severu sprejeli program desno-sredinske koalicije, ki zagovarja enotno davčno stopnjo, na socialno težavnem jugu pa so ljudje nagradili idejo Gibanja Pet Zvezd o temeljnem univerzalnem dohodku. Gibanje, ki ga je ustanovil komik Beppe Grillo, je pritegnilo vse izgubljene glasove levice in v nekaterih regijah s svojim podporniškim pristopom celo presegelo najboljše zgodovinske rezultate stare Krščanske demokracije iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Rezultati kažejo na konec določenega političnega obdobja na polotoku. Če se združijo vsi glasovi, prejeti s strani Severne Lige in Pet Zvezd, edinih dveh strank, ki že od samega začetka delujeta proti etabliranemu političnemu establišmentu in močno – čeprav iz različnih razlogov – kritizirata Evropsko unijo, postane razvidno dejstvo, da je polovica Italijanov izbrala protestni glas. Protestni glas proti strankam, ki so vodile Italijo v zadnjih dvajsetih letih in protestni glas proti evropski politiki. Tako Berlusconi in Renzi, ki sta v prejšnjem mandatu določen čas celo sodelovala, v upanju, da lahko eden drugega izkoristita za lastne cilje, sta dobila jasno nezaupnico.
Poraženi osemdesetletni "vitez"
Levica, na drugi strani, potrebuje novega voditelja, desnica potrebuje novo stranko. Naprej Italija, ki je v svojih najboljših časih presegla 30 odstotkov glasov, je pristala pod 15 odstotki in ne predstavlja več zmernega, konzervativnega dela prebivalstva, ki je v klasičnem gospodarskem liberalizmu videlo upanje za razvoj in napredek.
Zadeva ni nepomembna, če se političnemu trenutku doda še psihološki: Berlusconi nikoli v življenju ni bil »številka dva« in se nikoli se ni predal. V naslednjih tednih bo zelo zanimivo opazovati, kako se bo odzval Silvio Berlusconi, ki ima več kot osemdeset let in ki mu Evropsko sodišče za človekove pravice že pet let ne odgovarja glede njegovih očitkov glede (ne)sprejemljivosti italijanskega zakona, ki mu onemogoča kandidiranje na volitvah.
Čeprav s sedemletno zamudo se je v Italiji pokazalo, kaj se zgodi, ko skušajo zunanje sile skušajo vplivati na notranjo politiko. Današnji rezultat je rezultat vmešavanja tehnokratov EU in tujih voditeljev v italijanske razmere, vse to pa pod krinko širših evropskih vrednot in interesov. Kot je pred kratkem spomnil tudi socialist Zapatero – bivši španski premier – je leta 2011 mednarodna skupnost s pomočjo finančnega sistema uprizorila pravi državni udar in prisilila takratnega predsednika vlade Berlusconija k odstopu. Temu je sledila tujim elitam bolj všečna tehnična vlada bivšega komisarja EU Montija in manj težavne socialdemokratične vlade pod vodstvom Lette, Renzija in Gentilonija, ki pa – kot so pokazale nedeljske volitve – niso razumele potrebe in strahov državljanov pred s slepim sledenjem ekonomskim zahtevam EU in ter migrantskimi politikami, predlaganih s strani evropskih institucij.
Kaj bo storil Matarella?
Glede na to, da je parlament v Rimu sedaj razdeljen in da nobena koalicija nima večine, je sestava bodoče vlade v rokah predsednika republike. Sergio Matarella bo zelo verjetno ponudil prvi raziskovalni mandat stranki ali koaliciji, ki bo v naslednjih tednih zmogla izvoliti – čeprav tudi samo z relativno večino – predsednika senata, druge najpomembnejše funkcije v državi.
V parlamentarnih demokracijah je parlament suveren in stranke lahko oblikujejo najneverjetnejše koalicije, vendar je ne glede na špekulacije bruseljskih politikov sodelovanje Severne Lige in Pet Zvezdic zelo malo verjetna opcija. To bi namreč pomenilo, da bi velik zmagovalec na desnici, Matteo Salvini, vodja Severne Lige, moral v morebitni vladi pristati na stransko vlogo in uničiti mnoga sodelovanja pri vodenju regij in občin skupaj z Naprej Italija.
Ne glede na sestavo bodoče vlade bo gibanje Pet Zvezdic zagotovo dobilo vabilo k uradnemu sodelovanju v republiških institucijah. Institucionalizacija gibanja bo omogočila njegov nadzor in »korumpiranje« s sprejemanjem odgovornosti oblasti. Če pa bi slučajno na koncu tudi sestavili koalicijo, bo stranka takrat morala spremeniti dober del lastnega programa in se prilagoditi realnemu življenju. Institucionalizirani protest se lažje obvlada. Evropa in svet sta se zelo verjetno rešila nove berlusconizacije italijanske politike, istočasno pa stojimo pred precej večjimi neznankami v eni od ustanoviteljic Evropske skupnosti...
Za Insajder.com Laris Gaiser
