REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Đorđe Balašević: »Nisem se zameril tukajšnjim nacionalistom zato, da bi bil po volji nekim drugim nacionalistom«

Đorđe Balašević: »Nisem se zameril tukajšnjim nacionalistom zato, da bi bil po volji nekim drugim nacionalistom«Đorđe Balašević. Vir: Twitter
Toda tudi ob njegovi smrti so nekateri  desničarski mediji po njem znova zlivali golide neresnic in žaljivk. Balašević namreč ni podpiral Miloševića, niti »jugoslovanske generale, ki so Slovenijo junija 1991 tudi vojaško napadli.«

Đorđa Balešavića so včeraj pokopali v Novem Sadu. Pred tem so se od njega poslovili v številnih mestih nekdanje skupne države.

O tem, da je bil izjemen in duhovit pesnik in kantavtor, ni dvoma.

Toda tudi ob njegovi smrti so nekateri  desničarski mediji po njem znova zlivali golide neresnic in žaljivk.

Balašević je ob razpadu države s pesmijo »Laku noć, Janezi« res izrekel nekaj kritičnih in za nekatere tudi žaljivih besed tudi na račun Slovenije, toda to je bilo svetlobna leta daleč od tega, da bi, kot je na primer zapisala Domovina.je, namreč da je »Balašević s svojo poezijo podprl Slobodana Miloševića in jugoslovanske generale, ki so Slovenijo junija 1991 tudi vojaško napadli.«

Pri tem zapisu gre za debelo laž. Balašević namreč ni podpiral Miloševića, niti »jugoslovanske generale, ki so Slovenijo junija 1991 tudi vojaško napadli.«

Dejstvo je, da se je Slovenija odločila za enostransko odcepitev od zvezne države, podprto z oboroženo silo, ki je imela seveda resne posledice za celotno prejšnjo državo in vse njene republike, da ne govorimo o tem, da celo danes Evropska unija podobnih, enostranskih odcepitev, na primer Škotske ali Katalonije, celo kadar se izvajajo brez nasilja - še vedno ne podpira.

In Balašević, ki so mu bili blizu vsi narodi v nekdanji državi, se je tedaj kritično odzval, toda samo z nekaj verzi ene same pesmi.

Svojo čustveno reakcijo pa je prav v tem intervjuju prvič po letu 1991 za slovensko javnost prepričljivo pojasnil.

Balašević je mrtev in se ne more braniti sam. Toda njegova najboljša obramba so njegove pesmi, njegove besede in njegova dejanja.

Kdo je Balešević res bil in kako je gledal na takratna dogajanja, je povedal prvič za Mladino, v Novem Sadu konec maja leta 1994, v intervjuju, ki sva ga opravila podpisana avtorja.

Prav zato ga ponovno objavljamo. Ob napadih na Balaševića gre namreč za neresnične, nizkotne in absurdne trditve.

Pri tem je še posebej zavržno dejstvo, da mu jih očitajo tisti, ki iz varnega zavetja lastne nacionalne države razpihujejo nacionalizem zoper pripadnike drugih narodov, kar je nadvse udobna, toda tudi skrajno strahopetna poza.

To je namreč zelo dobičkonosna, enostavna, nenevarna drža. Drža ljudi brez hrbtenice.

Ti strahopetci, ki danes napadajo Balaševića namreč nikoli niso imeli poguma, da bi naredili to, kar je počel Balašević, ki je sredi razpada države, ko so se vsi v razpadajoči Jugoslaviji zbirali okoli svojih nacionalnih zastav in voditeljev, dosledno obsojal tudi nacionalizem in stranpoti lastnega naroda in njegovih voditeljev.

Pozneje je še velikokrat prišel v Slovenijo, v Mariboru tudi bival in tudi povsem upravičeno dobil slovensko državljanstvo.

Opominjanja o tem, kako se Balašević Slovencem ni menda nikoli opravičil za svoje besede v eni sami pesmi, so zato poceni politično natolcevanje, s katerimi poskušajo Balaševića predvsem zakrknjeni slovenski ksenofobi prikazati v lažni luči.

Njegove besede pa so najbolj jasno zapisane ne v iz konteksta iztrganih citatih, pač pa v intervjuju, v katerem je razkril tudi svoje poglede, ki jim je ostal zvest do konca.

Prav takšne laži pa so Balaševića, kot pojasni v intervjuju, že v času življenja osebno velikokrat prizadele.

Balašević je žal mrtev in se ne more braniti sam. Toda njegova najboljša obramba so njegove pesmi, njegove besede in njegova dejanja.

Njegove besede pa so najbolj jasno zapisane ne v iz konteksta iztrganih citatih, pač pa v intervjuju, ki sledi in v katerem je razkril tudi svoje poglede, ki jim je ostal zvest do konca.

Kajti v njem je, že davnega leta 1994, vnaprej odgovoril tudi tistim strahopetcem, ki ga neupravičeno napadajo celo po smrti.

Đorđe Balašević  Vir:Twitter
Đorđe Balašević  Vir: Twitter

»Đorđe Balašević za mnoge ni samo pevec balad, temveč veliko več; njegovi koncerti so postali romanja, na katerih se znova srečujejo in preštevajo pripadniki vse manjše manjšine, ki se vse bolj utaplja v morju maskirnih uniform in narodnih zabavnikov.

Vendar se Đorđe Balašević po nekaj letih, ki jih je zato, da bi se izognil vpoklicu v vojsko, preživel skrit za težkimi hrastovimi vrati svojega trdnjavi podobnega domovanja v Novem Sadu, za to ne meni prav mnogo; raje razmišlja o novih koncertih in se pripravlja na svoj skorajšnji prihod v Slovenijo.  

Skorajda tri leta te ni bilo opaziti na sceni. To so bila tudi zate menda prav zabavna leta?

Vsekakor. Moj vulkanizer se me je razveselil vsakokrat, ko me je zagledal. Postal sem njegova najboljša stranka, ker so mi luknjali gume na avtu kar tako, mimogrede. Ali pa razbijali okna na spačku. Toda sedaj vse prihaja na svoje mesto.

Vprašal me je, na kaj sem pripravljen in dejal sem mu, da sem pripravljen iti v zapor, da pa za puško ne bom prijel ... Dejal sem jim, da v njihovo uniformo ne grem in da bo uniforma, ki jo bom v skrajni sili oblekel, imela neke druge oznake. To jim je bilo verjetno dovolj.

Čedalje več ljudi je, ki me ustavljajo, govorijo 'prav si imel' in to mi vliva nekaj upanja. Navdaja me optimizem. Po petih letih sem pred kratkim v Solunu znova videl morje, in ga gledal vkopan kot češki turist, ki ga ni videl še nikoli v življenju. To me navdaja z boljšimi občutki.

In zakaj pravzaprav nisi imel koncertov v zadnjih letih?

Zdelo se mi je nemoralno prepevati v času, ko je v naši bližini divjala vojna. Tukaj smo osemdeset kilometrov oddaljeni od Vukovarja in povsem nemogoče je prepevati, če veš, da nekateri prav v tem trenutku in v tvojem imenu uničujejo in požigajo mesta.

Zrušiti Vukovar, to je bila blaznost, to je enako, kot zrušiti nek mirni Novi Sad, Piran ali Portorož.

Kaj se je dogajalo v glavah strategov take politike res ne vem. Novi Sad je bil zmeraj večnacionalno okolje in tukaj smo bili navajeni živeti tako, da se nismo preštevali po nacijah.

V tem času pa te je vojska menda kar vztrajno novačila?

Poziv sem dobil med prvimi, ob pol štirih zjutraj. Spomnim se, da so po vratih hiše vojaški policisti tolkli tako zverinsko, kot ne bi niti v kakšnem filmu, napravljenem po Solženjicinovem scenariju. Ko so mi nato poskusili vročiti poziv sem jih šokiral z izjavo, da nočem v vojsko. Pričakovali so vsaj, da se bom izgovarjal z delom, boleznijo, potovanjem ali čem podobnim in so bili neskončno presenečeni, ker jim tisti dan od 250 pozvanih še nihče ni dejal kaj podobnega.

Cinično je seveda tudi to, da je bila pesem zlorabljena prav s strani stranke, ki je med najbolj odgovornimi za vojno, ki se nam je zgodila.

Jezno so odšli, potem pa je dolge mesece moja žena Olja z njimi igrala simultanko. Z nalogi za prisilno privedbo so prišli še devetkrat, na koncu celo s protizakonitim dovoljenjem za hišno preiskavo.

Moj odvetnik mi je na vse to dejal, da ima zame dve novici - eno dobro in eno slabo. Dobra je ta, da mi po zakonu ne morejo nič, slaba pa, da zakona v tej državi več ni.

Vprašal me je, na kaj sem pripravljen in dejal sem mu, da sem pripravljen iti v zapor, da pa za puško ne bom prijel. Nato mi je predlagal, da bo zame še najbolje, če se skrivam. To sem tudi storil. Potem so me, ker je moj primer očitno postal preveč razvpit in slaba reklama za armadno vse bolj šepajočo mobilizacijo, poklicali na dom tudi nekateri visoki generali in mi predlagali mamljive ponudbe, po katerih bi mi v primeru, če bi odšel v vojsko, našli neko varno kurirsko mesto.

Dejal sem jim, da v njihovo uniformo ne grem in da bo uniforma, ki jo bom v skrajni sili oblekel, imela neke druge oznake. To jim je bilo verjetno dovolj.

Đorđe Balašević  Vir:Twitter
Đorđe Balašević  Vir: Twitter

Kako to, da te kljub temu niso ujeli?

Hiša je, kot ste videli sami, res kot trdnjava, vendar so tukaj na drugi strani sama polja in vrtovi. Doma sem imel sam svojo bojno opremo - športne copate in sprej za komarje. Komarji so bili nevarnejši od vojaških patrulij, zato je bilo za pobeg bistveno, da si se pred joggingom pravočasno nasprejal, nato pa skočil med koruzo in zbrisal.

Sem razočaran, še najbolj pa sem razočaran, ker vsak dan okoli sebe opažam poteze, ki me spominjajo na nacizem.

Vendar tako daleč stvar nikoli ni prišla, ker so se med tem razdelili tudi moji preganjalci. Zadnji, ki so prišli z nalogom za hišno preiskavo so mi namreč odkrito dejali, da naj se ne sekiramo, 'ker so naši'. Tako so se tudi na strani mojih preganjalcev ljudje razdelili na naše in njihove, vendar ne po nacionalnem, pač pa po civilizacijskem ključu.

Že pred vojno si pel, 'samo da vojne ne bi bilo', pa je do nje kljub temu prišlo. Si danes razočaran?

Sem, še najbolj pa sem razočaran, ker vsak dan okoli sebe opažam poteze, ki me spominjajo na nacizem. Ta pesem je bila na primer v začetku vojne, pred tremi leti, celo umaknjena z radijskega programa, ker je bila preveč defetistična, nato pa sem jo nenadoma, pred nekaj meseci, slišal ob spotu Miloševićeve Socialistične stranke Srbije, montirano na sliko majhne deklice, ki iz rok spušča snežno belega goloba.

Pravi cinizem je seveda to, da so avtorja te pesmi tri leta lovili po gmajnah zato, da bi ga poslali na neko fronto, kjer bi moral pobiti nekaj drugih ljudi in morda nekaj prav takšnih punčk, kot je bila tista z golobom. Cinično je seveda tudi to, da je bila pesem zlorabljena prav s strani stranke, ki je med najbolj odgovornimi za vojno, ki se nam je zgodila.

Ali to pomeni, da te na srbski radioteleviziji prav tako bojkotirajo?

Tam nisem nastopal že pet let, mojih pesmi ne vrtijo enako dolgo in verjetno bom po času odsotnosti z državnih medijev postal kar rekorder.

Toda po drugi strani na tej televiziji ne bi želel niti nastopati, ker njihovega primitivizma ne morem prenašati.

Toda po drugi strani na tej televiziji ne bi želel niti nastopati, ker njihovega primitivizma ne morem prenašati. Smešno je le to, da včasih zavrtijo samo tisto prastaro 'Računajte na nas', ki jo pojem skupaj z Zdravkom Čolićem in Meri Cetinić, samo zato, da bi me kompromitirali kot 'titoista'.

Glede na to, da so sedaj rehabilitirali Čolića te skladbe morda celo ne bodo več vrteli. Razen če ne bodo ostale rehabilitirane sčasoma retuširali iz skladbe, in bom, tako kot je to opisano v Kunderinih knjigah, na koncu to skladbo pel samo še jaz.

Đorđe Balašević in Bora Đorđević, skupina Rani mraz
Đorđe Balašević in Bora Đorđević, skupina Rani mraz. Vir: Arhiva

Danes vsekakor te pesmi ne bi več zapel?

Napisal bi morda enako patriotsko pesem, toda Tita več ne bi imenoval. Naučil sem se, da imen v skladbah, pa naj gre za Tita, Jaka Racmana ali kaj drugega ni modro omenjati. To je bila napaka. V zadnjem času zato te pesmi nikjer, čeprav so to od mene zahtevali, na primer pred kratkim sedaj v Subotici, nisem želel odpeti. Toda čeprav se te pesmi poskušam odreči se mi vse bolj zdi, da jo bom moral še kdaj zapeti.

Ne zaradi Tita, pač pa zato, ker je pesem tudi simbol časa, ko ni bilo vojne, ko smo lahko svobodno potovali in podobno. Sicer pa se tudi mnoge druge moje pesmi, na primer Al' se nekad dobro jelo v današnjem trenutku zdijo zelo aktualne. In veliko je normalnih ljudi, ki jih imajo še zmeraj radi.

Koliko?

Precej. Na nekaterih koncertih, na primer v Subotici sem opazil, da so ljudje, ki so prav tako doživeli nasilne mobilizacije in pregone na moje koncerte hodili kot na romanja. Počutil sem se nekako kot Kristus, le da bi za Kristusa rekel, da je imel nekoliko boljšo razliko v golih.

Vse rokereje, ki so se priključili tej narodnozabavni procesiji ali pa delajo za narodnjake smatram za prave izdajalce. Ti so za krožnik rib res izdali našo stvar, izdali so civilizacijo.

To je bilo po svoje razumljivo, ker sem sam za razliko od njih lahko javno govoril proti tej idiotski vojni, katere talci smo. Bilo pa je tudi nekaj tragičnih srečanj. Ko sem na zadnjem koncertu dejal, da bo vojne konec, ko bomo na tej strani vsi normalni, na drugi strani pa vsi, ki pobijajo in posiljujejo, se mi je približal nek vojak v maskirni uniformi in mi dejal, da je 'on z druge strani,' da pa je 'vendarle z mano in na naši strani'.

Dejal sem mu, da me potem ni dobro razumel. Ljudi, ki so zaradi nekih idealov šli v to vojno je še veliko in še danes vsak dan dobivam njihova pisma.

Toda večina jih vendarle posluša narodno zabavno glasbo, ki je preplavila ta del sveta?

Po zaslugi sedanje politike. Ki pa je šla tako daleč, da je tudi sama ugotovila, da to nima smisla. Na državni televiziji so menda dobili nove direktive, po katerih morajo začeti vrteti več rokenrola, ker je zasičenost z narodno glasbo vendarle že prevelika. Očitno je tudi tem ljudem postalo jasno, da smo odšli že predaleč od Evrope in izpadli daleč večji bebci kot je to dopustno in da bo ta nacija zaradi tega osramočena še leta. Toda tudi sprememba programa ne bo pomagala. Preprosto zato, ker je bilo mnogo neciviliziranih in barbarskih stvari storjeno v imenu te nacije, ki pa ni vsa takšna.

Đorđe Balašević
Đorđe Balašević. Vir: Twitter

Tudi po zaslugi rokerjev, ki delajo za to 'estrado'?

Vse rokereje, ki so se priključili tej narodnozabavni procesiji ali pa delajo za narodnjake smatram za prave izdajalce. Ti so za krožnik rib res izdali našo stvar, izdali so civilizacijo.

Meni so v Zagrebu in Sarajevu ostale tri plošče, od njih nisem dobil niti ficka, avtorskih honorarjev nisem videl že tri leta in Olja se je zaposlila kot učiteljica na gimnaziji samo zato, da bi dobila tistih nekaj mark plače, pa vendarle nisem pomislil, da bi se na kakšen način udinjal narodnjakom.

Toda rokerji so medtem pravzaprav povsem izginili s srbske scene?

Prav žalostno je, da rokerjev dejansko ni več. Na sceni so ostale samo še skupine, ki sem jih poslušal še kot gimnazijec. To so gospodje srednjih let, nikjer pa ni dobre rokerske skupine dvajsetletnikov. V zvezkih svojih otrok lahko vidim, kako daleč je to prišlo. Priljubljeni pevci so na eni strani Michael Jakcson, na drugi pa neka narodnozabavna zvezda. To je absurd, to so razcepljene osebnosti.

Zakaj se potemtakem nisi odločil za emigracijo iz takšnega okolja?

Tudi sam sem bil kot mnogi soočen s podobno dilemo, toda zdelo se mi je, da moram vendarle ostati tukaj in zabeležiti ta trenutek in vse te idiotizme, ki vrtijo kolo zgodovine nazaj. Ostal sem tudi zato, ker mislim, da jim ne bo uspelo. Barbari so res zrušili Rim, toda Rim je še zmeraj na svojem mestu, medtem ko barbarov že zdavnaj ni več.

Te skrajšane države še zmeraj ne čutim kot svoje domovine. Moje domovine več ni. Tu in tam najdem samo njene dele, v nekih mestih, v katerih nastopam, v pismih, ki jih dobivam.

Veliko prijateljev piše iz Islandije, Južne Afrike, Izraela, Kanade in ne vem kakšnih držav.

Razumem jih, kajti res je težko, če pomisliš, koliko let bo ob naši starosti potrebno še počakati, da se bodo vsi ti begunci in prišleki okoli nas naučili uporabljati žlice in vilice in nato pričeli spoznavati še vse ostalo, da bi čez petindvajset let prišli tja, kjer sem bil sam pred petindvajsetimi leti.

Dobro, toda to je sedaj tvoja domovina, Zvezna republika Jugoslavija?

Po razpadu prejšnje Jugoslavije so vsi dobili neko novo domovino, sam pa imam občutek, da sem jo izgubil in da je še zmeraj nisem našel. Te skrajšane države še zmeraj ne čutim kot svoje domovine. Moje domovine več ni. Tu in tam najdem samo njene dele, v nekih mestih, v katerih nastopam, v pismih, ki jih dobivam.

Verjetno bom imel domovino, ki jo bo zelo težko narisati na geografskih kartah, toda prav tako je res, da je še zmeraj ostalo veliko ljudi, ki se bodo smatrali za moje rojake. Jugoslavija je verjetno res morala razpasti.

Civilizacijske razlike so bile resnično velike in verjetno bolj odločilne za razpad, kot pa samo mednacionalna nestrpnost. V tej državi so bila mesta, med katerimi je bilo dobesedno za dvesto let razlike.

Mi, ki smo en dan igrali na primer na Bledu, nato pa v Novem Pazarju, smo seveda lahko videli, da je to enako, kakor da bi sedli v časovni stroj in odpotovali v preteklost. Civilizacija je bila seveda na strani Zahoda. Vendar pa verjetno ni bilo potrebno, da se vse to zgodi na tako grd način.

Đorđe Balašević  Vir:Twitter
Đorđe Balašević  Vir: Twitter

In kje je danes tvoja publika?

Moja publika se ne nahaja samo tukaj, ampak je ostala v vseh republikah nekdanje Jugoslavije, od Slovenije do Makedonije. V 'panonski transferzali', v večjih mestih po Bosni in ob morju sicer pa niti v Mostarju, Prištini, Leskovcu, Hecegovini in povsod, kjer se danes odvijajo bitke, nikoli nisem nastopal. Tam enostavno nikoli ni bilo moje publike, tam kraljujejo narodnjaki.

Danes nastopam po večjih mestih in v Beogradu. Če ne bi bilo Beograda, bi seveda že zdavnaj odšel od tukaj.

Si morda razmišljal tudi o koncertu v Sloveniji?

Sem. Bilo je že nekaj konkretnih pogovorov na to temo in povsod imam dovolj prijateljev. Toda človek nikoli ne more vedeti, kako te bodo po vsem, kar se je zgodilo, sprejeli. Čakam na to, da vidim te svoje prijatelje, po drugi strani pa do konca ne bom vedel, ali mi bodo ob srečanju padli v objem ali rekli 'marš, gnoj četniški'.

Moja publika se ne nahaja samo tukaj, ampak je ostala v vseh republikah nekdanje Jugoslavije, od Slovenije do Makedonije. V »panonski transferzali«, v večjih mestih po Bosni in ob morju.

V Sloveniji sicer nisem nikoli imel ravno množičnih in velikih koncertov, čeprav sem bil nekaj časa celo v vrhu nekaterih top list, v Kopru celo na prvem mestu, vendar sem zmeraj dobival veliko pisem, na koncertih pa je bilo zmeraj dobro vzdušje.

Najbolj zabavno je bilo v Velenju, ko smo igrali na dan Sv. Martina, ko se mošt spreminja v vino in ko so nas menedžerji prodali na veselici, tako da smo morali do jutra igrati vse, od naših skladb do Shadow of your smile. To, kar bi si želel sam je seveda nek dober, dostojanstven koncert.

V Ljubljano bi šel, če bi vedel, da bo tam vsaj sto Slovencev, ne pa da bi me pričakali tisti, ki bi me imeli za obisk iz svojih krajev in mašilo ob pomanjkanju svojih narodnjaških zvezd.

V Sloveniji bi si želel narediti res dober koncert, morda enkrat jeseni.

Seveda pa se lahko zgodi, da se bo tudi takrat našel kdo, ki bo dejal, da si 'takrat in takrat rekel to' in mu kaj takega ne bo po volji?

Morate razumeti, kako je bilo meni, ko se je Slovenija  osamosvajala in so se dogajale vse tiste reči. Jaz sem navijal za Križaja, Cerkovnika, Basina, za svojo generacijo, in naenkrat so postali del tistih, ki trdijo 'niste nam več potrebni'. To je tako, kakor da bi te pustila tvoja punca. In ko te pusti punca, prve tri dni lahko rečeš o njej vse najslabše.

Morate razumeti, kako je bilo meni, ko se je Slovenija  osamosvajala in so se dogajale vse tiste reči. In ko te pusti punca, prve tri dni lahko rečeš o njej vse najslabše. Prav rad bi videl tipe, ki o svojih puncah, ki so jih pustile, v takih trenutkih lahko povedo kaj lepega.

Prav rad bi videl tipe, ki o svojih puncah, ki so jih pustile, v takih trenutkih lahko povedo kaj lepega.

Jaz sem sedaj naenkrat ostal z Novim Pazarjem, z nekimi Tutini ali Uroševci, z mesti, v katerih nikoli nisem bil in v katerih nikoli nisem imel svojih prijateljev in svoje publike, od mene pa so odšli Ljubljana, Skopje, Tuzla, Banja Luka, Sarajevo, Ohrid, mesta, v katerih sem dolga leta igral...

Boš še igral v Bosni, v Banja Luki na primer?

Ne, v Bosni ne bom več igral. Tam je bilo veliko preveč nesreče, krvi in bolečine, zato se mi zdi nemoralno, da bi igral v Bosni. Ko me je zadnjič poklical nek fant iz Banja Luke in dejal, da naj pridem tja, in da me imajo tam še zmeraj radi sem mu dejal, da bom tam igral takrat, ko se bodo v Banja Luki zopet zbrali tisti, ki so me imeli radi prej - tretjina Hrvatov, tretjina Srbov in tretjina Muslimanov, ki so sedaj pregnani.

Đorđe Balašević  Vir:Twitter
Đorđe Balašević  Vir: Twitter

Vendar so te kljub takšnim stališčem pred kratkim napadli na Hrvaški televiziji. Zakaj pravzaprav?

Res ne vem. Skritiziral me je nek Glavan, nek alanfordovski tip in estradni kritik, ki, kolikor se spomnim, tudi prej nikoli nikogar ni posebej maral.

To je tip, ki se je verjetno zadnjič nasmejal, ko so v tistem Diznijevem filmu ubili Bambijevo mamo... Doživel sem že, da so o mojih ploščah pisali slabo, to me ne moti, motijo me samo laži. Sicer pa sem na to navajen.

Ne, moja skladba 'Krivi smo mi' ni nikakršno opravičilo, je samo sporočilo, da za vse to, kar se nam je zgodilo, niso krivi samo fanatiki in omejenci, pač pa tudi mi, vsi ostali, ki smo jim dopustili njihove zločine.

V tem režimu so me že okarakterizirali kot dezerterja, avtonomaša, izdajalca, titoista, hemofilika, elektrostatika, vse, kar vam pade na pamet in me v kontekstu kritike lažnih mirovnikov postavili celo v neko povsem noro kombinacijo med Van der Broka in Vesno Pešić...   

Tvojo novo pesem 'Krivi smo mi' so mnogi razumeli kot nekakšno predhodnico opravičila in priznanja krivde, ki jo Hrvati, pa tudi Slovenci in nekateri drugi narodi pričakujejo od Srbov?

Mislim, da so to pesem tako razumeli samo tisti, ki čakajo takšno pesem in opravičilo. Sam sem to pesem napisal kot normalen človek, ki se čuti krivega in odgovornega, ker so primitivci okupirali njegovo državo, mojo sedanjo domnevno domovino. Pesem o Hrvaški bi bila bolj 'Človek z mesecem v očeh', ki je posvečena rušenju Vukvarja in tistim, ki so se kasneje kesali zaradi tega.

Sicer pa se jaz resnično ne morem opravičiti nikomur. Ker če bi vsi storili vsaj toliko, kolikor sem storil jaz, bi vojna trajala približno sedemnajst sekund. Na Hrvaškem sem snemal plošče za Jugoton, zmeraj so me radi sprejeli, ledena dvorana Cibone je bila zmeraj polna, danes pa so vse moje plošče pospravljene v bunkerje, zato, ker sem jaz 'od tukaj'.

To zame niso argumenti, na takšen pogovor ne pristajam. Ali se ne bi morda moral nekdo opravičiti meni, zato ker se trenutno na Hrvaškem proda 50 ali 60.000 mojih piratskih plošč, zaradi katerih bo nek tip po Zagrebu vozil mercedes z najboljšo hi-fi tehniko, medtem ko bom jaz še zmeraj 'prepovedan'?

Bodočnost pripada naši generaciji, ne tem hotentotom in metuzalemom, ki so jim blizu fantazije o tisočletnih sanjah in državah. Mnoge stvari čakajo.

Ne, moja skladba 'Krivi smo mi' ni nikakršno opravičilo, je samo sporočilo, da za vse to, kar se nam je zgodilo, niso krivi samo fanatiki in omejenci, pač pa tudi mi, vsi ostali, ki smo jim dopustili njihove zločine.

Res je, da so ti ljudje tukaj večina, da nas na vsakih volitvah pojedo za malico, toda opravičila, češ da so nas terorizirali, ne zadostujejo in nas ne bodo oprale krivde.

Mnogim se tudi to ne bo zdelo dovolj. Želeli bi si slišati še kaj več...

Veste kaj, jaz se nisem zameril tukajšnjim idiotom in nacionalistom zato, da bi bil po volji nekim drugim nacionalistom. Nisem bil proti militantnemu in primitivnemu sloju ljudi tukaj zato, da bi bil po volji isto takšnemu sloju na Hrvaškem ali Sloveniji, pač pa zato, ker sem se držal svojih principov in ostal zvest publiki, ki je ostala v mraku pred odrom izza vseh meja.

Toda pol članov tvojega benda je še zmeraj na Hrvaškem?

Elvis in Tonči, ki sta iz Hrvaške, sta naenkrat res postala državljana 'sovražne države' in nenadoma so bile vse naše komunikacije prekinjene, toda med nami se ni nič spremenilo... Le ko smo snemali ploščo sem jim dejal, da žal ne morem več dati besede za to deželo, da jim preprosto ne morem zagotoviti, da jih nek ponoreli cepec ne bi maltretiral v studiu in podobno.

Zdi se mi, kakor da se obnašamo kot vaški fantje, ki so se med sabo stepli, ki imajo vsi že krvave nosove in nam je vsem dovolj pretepa, vendar se zaradi sramote nihče ne želi umakniti prvi in čaka na nekoga, ki bi nas vrgel iz gostilne ali razdvojil.

Tako smo se videli šele v Makedoniji, kjer je bilo srečanje s publiko prav tako pravi emotivni šok. Čeprav sem doživel že marsikaj, so bili trenutki, ko enostavno nisem mogel peti. To kaže, da bodo prvi našli skupen jezik glasbeniki in za njimi pesniki in intelektualci...

Ali ti niso vojne pravzaprav začeli?

Vse so začeli neki starci, ki so svoje frustracije reševali po nekih neživljenjskih shemah. Naši 'akademiki' v resnici v večini primerov niso vredni piškavega oreha. Sam sem v zadnjih letih zmeraj, ko me je kakšen naš književnik razočaral, odnesel njegova zbrana dela in jih kot Goebels teatralno metal v kontejner za hišo. Na koncu mi je ostalo nekaj Taličnih Tomov in trije Alan Fordi.

Bodočnost pripada naši generaciji, ne tem hotentotom in metuzalemom, ki so jim blizu fantazije o tisočletnih sanjah in državah. Mnoge stvari čakajo. Živel sem v državi, ki je bila svetovni prvak v košarki, rokometu, ki je bila večkrat olimpijski prvak v vaterpolu in drugih športih.

Kdaj bodo fantje iz Novega Sada videli zastavo svoje države na podobnem zmagovalnem odru?

Morda le v kakšnem marginalnem posameznem športu, ki bo le še potrdil, da smo nepomembni na karti sveta.

Đorđe Balašević  Vir:Twitter
Đorđe Balašević  Vir: Twitter

Ali ni to samo solzava jugonostalgija?

Ne, to sploh ni jugonostalgija. Ni mi žal za Jugoslavijo. Jugonostalgija, če želite to imenovati tako, je pri meni predvsem nostalgija za ljudmi, prijatelji, ki so ostali v drugih državah, za katere sem pisal pesmi.

Zdi se mi, kakor da se obnašamo kot vaški fantje, ki so se med sabo stepli, ki imajo vsi že krvave nosove in nam je vsem dovolj pretepa, vendar se zaradi sramote nihče ne želi umakniti prvi in čaka na nekoga, ki bi nas vrgel iz gostilne ali razdvojil. Sam sem vse to sovraštvo občutil že zgodaj, na zadnji turneji po Jugoslaviji pa je bilo to povsem jasno.

Kako?

Začelo se je že v Splitu, na zadnjem koncertu. Ko smo šli po mestnih ulicah so nas psovali kot 'četnike', čeprav sem bil na ulici z dvema Hrvatoma. Nadaljevalo se je v Skopju, kjer me je po koncertu nek tip davil, zakaj so na vseh zdravilih napisi v srbščini, kakor da bi bil za to menda osebno odgovoren prav jaz, končalo pa se je v Tuzli, kjer sem na blagajni vprašal, zakaj je manj ljudi kot ponavadi in mi je tip, ki je grizljal semena dejal, da je to zato, ker 'imam napačno ime'.

V tem mestu so različne cerkve, od adventističnih in kvekerskih do katoliških in ljudje z vseh strani v centru mesta še zmeraj občudujejo našo katedralo in ne sprašujejo, od kod je. Dokler bo tako, bom ostal tukaj.

Odgovoril sem mu, da je moje ime biblijsko, da kot Georg, George, Žorž in podobno funkcionira v vseh jezikih, nakar mi je tip odgovoril, da je prav v tem, ker je biblijsko, 'njegova največja napaka'. Čez nekaj mesecev so nato takšni tipi na vseh straneh oblekli uniforme, zadolžili bojno municijo in po vsesplošnih demokratičnih volitvah napravili kaos.

Toda volitve so bile vendarle izraz večine. V legitimnost volje te večine pa vendarle še verjameš?

To je demokracija. Čeprav je demokracija tukaj prišla še v času fevdalizma. Če bi za časa Matije Gubca pustili tiste tipe, da glasujejo, je veliko vprašanje, če bi Franjo Tuđman postal predsednik. Ali kdo drug. To je pehota, ki je sedaj pač najštevilnejša. Sam pač ne pristajam na to, da je temu ljudstvu od časa do časa potreben Knez Miloš, nekdo, ki jih maltretira. Na to dozo mazohizma ne morem pristati.

Neverjetno je, na kaj so ljudje pripravljeni. Potrebno bo še nekaj časa, da se nekaj spremeni. Ko gledam prenose iz jugoslovanskega parlamenta ne vem, ali bi se smejal ali jokal. Ko mi je prijatelj psihiater poskušal plastično pojasniti, kakšen je pravzaprav človek, ki je zmagal na volitvah pri nas, je nekaj časa razmišljal, potem pa dejal, da je to 'človek, ki na primer še nikoli ni bil v hotelu'. Preprosto, to so ljudje, ki se postavijo pred lift in kričijo: 'Lift!'

Đorđe Balašević  Vir:Twitter
Đorđe Balašević  Vir: Twitter

Kakšne načrte imaš v prihodnosti?

Končal bom svoj drugi roman. Bolj kot s ploščami se namreč preživljam s prodajo knjig, ki jih moji otroci delijo kar skozi okno svoje otroške sobe. V prvem romanu do zadnjega nisem vedel, katerega junaka bom pustil živega, katerega spustil čez prepad in podobno, sedaj pa sem nekoliko domislil zadeve. Naredili smo tudi novo ploščo in sedaj kompakt diske prodajamo sami, tako kot svežo koruzo na tržnici. Kar je težko, ker imajo pirati tako rekoč isti dan, ko se pojaviš na trgu enake, z litografskimi ploščami izdelane plošče in vse kar sodi zraven.

Piratstvo je tukaj pripeljano do vrhunca, tako da istočasno kot zunaj tudi tukaj prihajajo na trg najnovejše plošče svetovno znanih skupin. V tujini je bilo s prodajo slabše. Lažje je spraviti nekaj šleperjev Marlboroa v Srbijo kot izvoziti nekaj Balaševićevih plošč ali kompakt diskov na Madžarsko ali v Nemčijo.

Ostal boš torej tukaj?

Vsekakor. Rojen sem v Novem Sadu, mestu, skozi katerega teče Donava, ki je geografsko v Evropi. Novosadsko trdnjavo je zgradil isti arhitekt, ki je gradil trdnjave v Metzu in Sedanu.

V tem mestu so različne cerkve, od adventističnih in kvekerskih do katoliških in ljudje z vseh strani v centru mesta še zmeraj občudujejo našo katedralo in ne sprašujejo, od kod je. Dokler bo tako, bom ostal tukaj.«

28/5/1994

Svetlana Vasović

Igor Mekina

Delite članek